Ljerka Belak je v zadnji radijski oddaji Storž gostila Peršaka, ki sodi med najbolj cenjene slovenske pisatelje in režiserje, je dramatik in pesnik, v preteklosti je bil tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev in poslanec državnega zbora, še zdaj pa je župan v Trzinu. Kot pravi, si kljub številnim obveznostim vsak dan prizadeva, da bi napisal vsaj nekaj vrstic.

V nadaljevanju lahko preberete pogovor z njim, na koncu članka pa lahko prisluhnete tudi pogovoru.

Kaj vam je najljubše? Lahko ločite svoje funkcije?
Pravzaprav težko, ker imam redek privilegij, da sem praktično vse življenje delal tiste stvari, ki me veselijo, in delam jih toliko časa, kolikor me veselijo.

Ste kdaj prosti vseh obveznosti oziroma - bolje rečeno - tega načina življenja?
Nekateri mislijo, da to, kar delam, spada na področje deloholizma, kot se temu učeno reče. A domišljam si, da toliko delam, ker me to veseli in ker imam neko notranjo potrebo po tem.

Ste diplomirani gledališki režiser in še nekaj drugega.
Najprej sem študiral na filozofski fakulteti, in ko sem bil v 4. letniku primerjalne književnosti, sem se vpisal še na akademijo. Tako je naneslo, da sem najprej diplomiral na akademiji, potem pa še na filozofski fakulteti.

Ste eden od osamosvojiteljev in ste zaslužni, da lahko danes dvignemo slovensko zastavo.
Sem eden tistih, ki so v prejšnjem sistemu zavzeli kritično držo že od leta 1968, ko sem začel pisati članke v študentsko Tribuno in potem v Sodobnost, pri čemer bi posebej izpostavil odprtost tedanjega urednika Cirila Zlobca, ki je bil pripravljen, čeprav je bil del esteblišmenta, sprejeti tudi kritične prispevke. Ta vidik njegovega urednikovanja je premalo upoštevan, ko se govori o zaslugah. Po navadi se omenjajo dve, tri skupine, nekatere, ki so prav tako veliko vložili v to, pa se pozablja.

Potem je sledila ustanovitev Nove revije in leta 1987 so se pojavili t. i. zvezni amandmaji, poskus dodatne centralizacije Jugoslavije in takrat se je po mojem prepričanju gibanje za osamosvojitev dejansko tudi začelo. Začelo se je v okviru kulturnih plenumov, ki so bili, zanimivo, takrat organizirani znotraj socialistične zveze delovnega ljudstva. Odločilen, po mojem prepričanju, je bil plenum leta 1988, ki je sovpadel s to razpravo o amandmajih, takrat se je pojavila tudi 57. številka Nove revije, potem je prišlo do pisateljske ustave.

Vi ste bili prav iniciator slednje.
Takrat sem objavil prispevek v Delu, potem pa smo v pisateljskem društvu ustanovili komisijo za ustavna vprašanja in smo se povezali s komisijo slovenskega sociološkega društva ter skupaj pripravili koncept slovenske ustave, ki je še vedno upoštevala možnost vključenosti Slovenije v širši jugoslovanski okvir, a je vendar izpostavila suverenost, predvsem pa potrebo po demokraciji.

Po rodu ste Štajerec.
Rodil sem se v Ločkem Vrhu, pri čemer sploh ne vem, kje to je. Nikoli nisem videl hiše, v kateri sem se rodil. To je tudi eno izmed izhodišč moje knjige, ker se mi zdi, da je za človeka pomembno, da pozna svojo rojstno hišo.

Kako ste doživljali dneve po osamosvojitvi?
Ena izmed blokad in tudi ena od pomembnih bitk je bila pri Trzinu in takrat je bila v Trzinu neka napetost, nekaj vojakov je zbežalo in so se potem v okolici skrivali, tako da je bila tudi pri nas doma, kjer smo imeli takrat dva majhna otroka, določena napetost. Mene takrat ni bilo veliko doma, ker sem bil poslanec, tako da je bila takrat žena tista, ki je doma vse uredila. Se pa dobro spominjam, kako je soseska takrat delovala, kako so se predvsem ženske povezale.

Sicer bi pa rekel, da je bila ta vojna preizkušnja te naše volje po osamosvojitvi in sta ta vojna in odpor do neke mere šokirala. Tudi zaradi tega šoka je jugoslovanska oblast relativno hitro popustila. Pozneje, ko so bili že pripravljeni na to, je bilo pa na Hrvaškem in v BiH-u veliko huje.

Letos ste bili nominirani za kresnika, kar je velika čast, in sicer za roman Usedline. Ste ga res pisali pet let?
Dolgo, a s presledki. Predvsem zato, ker je bilo treba najti ključ, kako pravzaprav to napisati. Ta knjiga skuša biti vez med časi. Osnovna tema knjige ni odnos do preteklosti, a se mi zdi tudi to zelo pomembno, ker se mi zdi, da imamo Slovenci včasih premalo izdelan in poglobljen do lastne preteklosti, in to nas pravzaprav tepe. Mi žal zaradi pritiska politike preveč gledamo na preteklost na neki ideološki način. Premalo se zavedamo tega, da nas je preteklost naredila. Tako kot posameznika naredijo spomini, tako tak skupen spomin dela narod. Zato je tako pomembno, da do preteklosti vzpostavimo pozitivni odnos, ne da se, kot se včasih zdi, se preteklosti sramujemo.