A čeprav je bilo "f"-jev že samo v prvi uri serije, ki jo je TV-mreža HBO premierno predvajala marca 2004, v najrazličnejših različicah izrečenih 43 in je težko najti dialog, ki bi bil primeren za bolj občutljive gledalce, bi Deadwoodu delali krivico, če bi ga zreducirali na zgolj še eno provokativno stvaritev ameriških malih zaslonov.

Nanizanka, ki jo lahko spremljate ob sobotah na TV SLO 1 v poznih nočnih urah, je namreč morda ena najbolj originalnih serij zadnjih let in tako čudovito pristno zajame duh Divjega zahoda in dodelane, čudaške, unikatne like resničnega pionirskega mesta v Južni Dakoti, da ob njej vesterni Johna Wayna delujejo kot amaterske šolske predstave.

Na Internetni filmski bazi (IMDB) si je serija prislužila zavidljivo oceno 9,3, kritiki pa so ji od začetka leta 2003 do prezgodnjega konca tri leta pozneje neprestano peli hvalo. Osem emmyjev, en zlati globus in kultni status je končni izkupiček Deadwooda.

Prodajalke ljubezni kot kulisa
Zgodba je postavljena v pozno 19. stoletje, sredi Black Hillsov in indijanskega ozemlja Siouxov v naselbino, ki jo prežemajo korupcija, kriminal in mesene pregrehe. To so časi, ko je vrhunec romance čutno, čeprav nestrpno odvezovanje korzeta, žena pa svojega moža naslavlja z "gospod Wolcott".

Na eni strani imamo klasično bitko za oblast in ustanavljanje prvih naselbin, na drugi vsakdan likov, ki imajo danes status ameriških ikon (Wild Bill Hickok, Calamity Jane, Wyatt Earp ...), na tretji pa hedonizem v svoji najbolj prvinski obliki. Prostitutke v saloonih Ala Swearangena in Cya Tolliverja nesramežljivo postavajo razgaljenih oprsij in zaobljenih zadnjic, pogosto sklonjene nad mednožje svojih šefov.

Brez cenzure, brez lepotnih popravkov. Kot del kulise. "Bog naj nakloni mir dušam te uboge družine ... In p**ka je po polovični ceni za naslednjih 15 minut," je Swearengenova ideja žalovanja za kruto ubito priseljensko družino. Spet ob neki drugi priložnosti pa začne pogovor s sodnikom: "Hočete fafanje, medtem ko govoriva?" Sodnik: "Ne." Swearangen: "Nisem ga ponujal osebno."

Zgodovinski jezik
A vsi, še tako prostaški dialogi, so speljani s scenaristično fineso Davida Milcha in vas bodo bolj spominjali na lirično pesem v pristni stari angleščini kot pa na del izdelka, ki bi moral pomanjkanje idej iskati v kletvicah, seksu in nasilju.

Jezik ne bi mogel biti bolj avtentičen, in čeprav bi prav ta znal bolj nezahtevne gledalce odvrniti od nadaljnjega spremljanja serije, se splača "prekopati" čez arhaičnost in subtilne podtone prvih delov, da vas počasi posrka vase nanizanka in njeno bistvo - kakovosta televizija v najbolj čisti obliki.

Prefinjeni komični vložki
Deadwood je surov in krvav (tisti z občutljivim želodcem boste težko prenesli prizore krmljenja prašičev s trupli), a prav toliko je tudi inteligenten in, ja, celo izjemno komičen.

"Postrizi si jebene lase! Videti so, kot da bi tvoja mama pojebala opico," daje stilske nasvete Swearengen (izjemna upodobitev britanskega igralca Iana McShanea), eden najbolj intrigantnih likov, ki smo ga v zadnjem času videli na televiziji. Brkati lokalni poslovnež in lastnik saloona, ki de facto drži vajeti Deadwooda v rokah, vidi svet črno-belo, a je sposoben jokati za nekom, ki ga pokonča iz usmiljenja, že v naslednjem prizoru pa s kamnitim obrazom opazovati umor, ki ga je sam naročil.

"Bolečina ali škoda ne končata sveta. Ali obup ali jebene batine. Svet se konča, ko si mrtev. Do takrat te čaka še več kaznovanja. Prenesi ga kot mož ... In ga nekaj tudi vrni," je njegova modrost o smislu življenja.

Deadwood zajema esenco Divjega zahoda in ob gledanju vas bo enako zamikalo skočiti v tisti čas, kot se zahvaliti višjim silam, da ne živite v času, ko se je rojeval kapitalizem v svoji najbolj surovi obliki.

Kaja Sajovic
kaja.sajovic@rtvslo.si