Potem ko je 382 dni plul okoli sveta, je bil po skoraj 25.000 preplutih miljah že blizu svojega cilja, Taurange na Novi Zelandiji, kjer je 19. decembra 2007 pot tudi začel. Bil bi prvi jadralec, ki bi mu ta podvig uspel s tako majhno jadrnico (dolgo 9,27 metra), in najstarejši jadralec (rodil se je leta 1937), ki bi prestal to preizkušnjo. Načrtoval je 15-mesečno pot brez postankov - od Nove Zelandije okoli sveta in spet do Nove Zelandije.

Skoraj štiri mesece po tem, ko se je Jure 1. januarja 2009 zadnjič oglasil po radijski zvezi, je ameriška raziskovalna ladja Roger Revelle 1200 milj zahodno od Avstralije našla jadrnico, na kateri ni bilo nikogar. Morje je bilo tako mirno, da sta dva člana posadke lahko stopila na zapuščeno barko, ki pa je bila tehnično tako rekoč nepoškodovana, razen prednje pripone, ki je Šterku že nekaj časa pred izginotjem delala težave. Čeprav nista našla odgovora na to, zakaj je Jure Šterk izginil v morju, pa sta odkrila neprecenljiv zaklad: njegove dnevniške zapise z zadnje plovbe, natančneje dnevnika za leta 2008 in 2009.

Zapisi so še posebej dragoceni za jadralčevo družino in njegov sin, filmski režiser Igor Šterk, se je odločil, da očetu, s katerim je med drugim prejadral Atlantik, postavi nekakšen spomenik prav s tem, ko je v knjigi Dnevnik zadnje plovbe zbral omenjene zapise. Kot je povedal na predstavitvi dnevnika, ga je k temu zavezovala tudi očetova obljuba, ki jo je dal na koncu svoje zadnje knjige. Bralcem je namreč z besedami "Lunatic čaka, da ga bom pripravil na novo plovbo. In takrat se spet srečamo. Obljubim!" obljubil, da bo strnil tudi vtise z naslednjega podviga, ki pa je bil, kot je hotela usoda, tudi njegov zadnji.

Kot pravi Igor Šterk, iz zapisov, ki niso le suhoparen nabor podatkov, ampak v njih Jure Šterk piše tudi o osebnih razmišljanjih, pa tudi o svojih sanjah, vse skupaj pa začini s hudomušnimi zapisi, veje neverjeten pogum. Sin je prepričan, da bi bil oče vesel, da bodo zdaj ugledali luč sveta. Pri nastajanju knjige je Šterku pomagal jadralni klub Open Sea, katerega častni član je bil Jure, vanj pa je včlanjen tudi Igor. Najtežje finančno breme je prevzela družba Petrol in prav njihovi večji bencinski servisi bodo edina prodajna mesta Dnevnika zadnje plovbe.

Da bi bila knjiga čim bolj razumljiva tudi tistim, ki niso ravno "doma" v svetu jadralcev in pomorščakov, so dodali razlage določenih pojmov in skico posameznih delov jadrnice. Za boljšo predstavo so v knjigo priložili tudi faksimile iz izvirnega dnevnika, poskušali so biti čim bolj zvesti izvirniku in ne pretirano uredniško posegati vanj, saj je prav iz izvirnika mogoče razbrati, kako je razmišljal jadralec in čutiti Juretovo navdušenje nad posameznimi podvigi, ki so sestavljali celoto. Med večje spada tudi zapis v trenutku ("Do Horna še nič milj, je za krmo."), ko je premagal zloglasni rt Horn na skrajnem jugu Južne Amerike, kar Igor Šterk primerja s tistim, kar alpinistom pomeni Everest.

Kaj se je torej zgodilo na barki Lunatic 2. ali 3. januarja 2009? Odgovora ne pozna nihče, vsak pa lahko iz dnevniških potegne svoj sklep. Je pa Igor Šterk, ki je z očetom nazadnje preko radijske povezave govoril 28. decembra 2008, le nekaj dni pred njegovim izginotjem, povedal, da je med urejanjem dnevnika na trenutke pozabil, da ima zgodba nesrečen konec. Tu lahko dodamo še, da ga pravzaprav nima in ostaja odprta, tako kot širni ocean ...

*Avtor citata, ki ga lahko najdete tudi na začetku knjige, je sloviti francoski jadralec Bernard Moitessier (1925-1994).