V njunem zadnjem skupnem projektu, Almodóvarjevem Zveži me!, je Antonio Banderas igral možaka, ki je bil pravkar izpuščen iz psihiatrične ustanove. Več kot dvajset let kasneje je Banderas tisti, ki nosi zdravniško belo haljo – in obenem tisti, ki je zares nor. Prav tako precizen kot Banderas s skalpelom pa je tudi režiser s kamero: pred nami je natančno, minimalistično posnet film, ki mu uspe neverjetno krvavo temo na platno preliti praktično brez enega samega eksplicitnega prizora.

Na trenutke hitchcockovska Koža, v kateri živim je (med drugim) zgodba o mrtvo hladnem, skoraj stoičnem psihopatu. (Sicer skoraj karikirano mediteransko polizani Antonio Banderas je tukaj boljši, kot smo ga navajeni, tako dober, kot smo zaradi njegovega oponašanja latino Obutega mačka in podobnega že skoraj pozabili, da je lahko). Robert Ledgard je plastični kirurg, obseden z ustvarjanjem lepega. Ta fiksacija ima korenine v preteklosti: njegova žena je naredila samomor, ko je v okenski šipi uzrla svoj v prometni nesreči od opeklin iznakaženi obraz. Njuna hčerka, ki je bila priča materini smrti, je zdaj zaprta v sanatoriju, ker se po posilstvu histerično boji moških, s svojim očetom vred.

Legrandov najnovejši projekt – poleg maščevanja hčerinemu posiljevalcu – je gojenje sintetične kože, ki bi bila odporna tako na pike žuželk kot na ogenj. Kmalu nam je popolnoma jasno, da, če bi mu to uspelo, ne bi imel nobenih etičnih zadržkov pred frankensteinovskim poustvarjanjem vsega – bolje rečeno: tiste, ki jo je ljubil in nato tragično izgubil.

Ledgardov živi Goya
Prav tako jasno je, da take skoraj neprebojne "superkože" ne moreš v nedogled preizkušati samo na podganah ... in zato ima Legrand v hermetično zaprti sobi v svoji ogromni vili malo večjega poskusnega zajčka. Svojo laboratorijsko kožo presaja na lepotico Vero (Elena Anaya), za katero ni povsem jasno, od kod se je vzela. Kadar ni pod nožem ali ne poskuša narediti samomora, Vera, njegova nastajajoča umetnina, na videz mirno bere ali vadi jogo – seveda pod budnim očesom varnostne kamere, s katero doktor nenehno bdi nad svojo živo različico Gole Maje.

Almodóvar seveda ne bi bil Almodóvar, če zgodba ne bi bila še veliko bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. S pomočjo njemu tako zelo ljubih spominskih prebliskov režiser (nam, ne pa tudi protagonistu) razkrije, da je nesrečo, ki je pohabila Robertovo ženo, povzročil njegov polbrat (Roberto Álamo), za katerega sploh ne ve, da obstaja. Njuna mama je pravzaprav Robertova dolgoletna gospodinja (Marisa Paredes), ki zdaj skrbi za ujeto Vero, in tako dalje – filmu vse žogice skoraj prezapletene zgodbe po nekem čudežu uspe obdržati v zraku; na koncu se delci resnično sestavijo v (sicer globoko motečo) celoto.

(Spet enkrat) izjemni Banderas
In vendar je težko enoznačno zatrditi, da je Koža, v kateri živim resnično grozljivka. Almodóvar, enfant terrible španskega filma, ki je histerični kič svojih zgodnjih filmov v zadnjih letih zamenjal za resnejše tone (in "mainstream" produkcijo), se pri svojem prvem izletu v vode horror žanra le ni mogel ali hotel znebiti občutka za (melo)dramo. Ko se
naposled razkrije tisti silni "obrat" v sami srčiki zgodbe, se zdi, kot da ga še sam režiser jemlje zlahka, z rahlim pomežikom gledalcu, ki se je pustil tako dolgo voditi za nos. V tistih redkih trenutkih, ko film le uspe vzpostaviti ozračje nočne more, gre zahvala za to predvsem Banderasu v vlogi fanatičnega boga, ki bdi nad svojim malim opresivnim kraljestvom, in Anayi kot njegovemu temnemu predmetu poželenja, žrtvi in rablju hkrati. Njuno razmerje niha med sadomazohizmom, šolskim primerom stockholmskega sindroma in očetovsko posesivno skrbjo za hčerko – kombinacija, ki jo je na platnu prav tako neprijetno gledati kot zveni.

Kolaž žanrov
Želeli bi si, da bi Almodóvar, če se je že sklenil preizkusiti v (zanj) novem žanru, to naredil bolj radikalno in se raje posvetil konvencijam (ali subverziji konvencij) grozljivke kot pa zanj značilnemu poigravanju z estetskimi kadri. Po eni strani je fascinantno, kako lahko najbolj bizaren razplet, kar smo jih na velikem platnu videli v zadnjem času, pred nami razprostre tako hladnokrvno – po drugi pa preveč teže polaga na odpletanje narativne štrene in premalo na to, da bi gledalec razumel razloge za Robertova dejanja ali do njega morda začutil empatijo. Koža, v kateri živim zato človeku nikoli ne zleze zares pod kožo.

Ocena: -4; piše Ana Jurc