Celo kuratorji v MoMi, kjer so pred dvema letoma pripravili istoimensko razstavo, niso verjeli, da je tega zmožna, vendar mojstrici performansa je uspelo. "Zakaj to počnem? Lahko bi se zadovoljila le z običajno retrospektivo. To je moj križ, to moram dokončati," pove Marina Abramović, 'babica' umetnosti performansa ji pravijo, v filmu The Artist is Present, ki je bila premierno na ogled v Kinu Šiška.

Negibno sedenje za mizo, h kateri so lahko prisedli obiskovalci retrospektive - in tudi so, celo po dolgem čakanju v vrsti - je bil pravzaprav edini nov performans, ki ga je pripravila ob razstavi. Druge ključne performanse tako v njeni karieri kot v celotni zgodovini performativne umetnosti, je poustvarilo 30 umetnikov, ki jih je Marina izbrala za to nalogo in jih v ta namen več dni pripravljala na zahtevno nalogo. "Umetnik mora biti bojevnik, mora imeti odločnost, vztrajnost ne le za osvojitev novega teritorija, ampak da bi premagali sebe in lastne slabosti,” poudarja.
Dokumentarni film The Artist is Present sledi pripravam na veliko retrospektivo v MoMi – to je obiskalo več kot 750.000 obiskovalcev, kar je tudi rekordni obisk za razstavo še živečega umetnika v tem muzeju – predvsem pa Marininih pripravah na omenjen performans, v katerem je še enkrat pokazala neverjetno moč, a tudi ranljivost, v njem pa na značilen preprost, minimalističen način povzela svoj opus. Režiser Matthew Akers je posnel več kot 600 ur materiala, ki so jih na koncu skrčili na 106 minut.

Pot k performansu kot pot emancipacije
Že od mladih let je Marina Abramović - rodila se je leta 1946 v Beogradu – našla zatočišče v umetnosti. Večkrat pripoveduje o jekleni disciplini stroge matere (oče je družino zapustil leta 1964), ki je močno zaznamovala njeno otroštvo. Danes jo poznamo kot provokativno, drzno umetnico, ki je preoblikovala performativno umetnost, vendar njena prva likovna zanimanja so bila namenjena slikarstvu. Njen brat Velimir Abramović, priznani srbski filozof, mislec, ki ga vznemirjata vprašanje časa in dediščina Nikola Tesle, je njenim prvim slikarskim delom še danes izredno naklonjen, a kot pravi, jih Marina skriva pred drugimi in sabo. Šlo je za olja na lesonitu, ki jih je ustvarjala od trinajstega do sedemnajstega leta, predstavljale pa so njo v njeni samoti, praznem emocionalnem kozmosu, brez dnevne svetlobe. "… bile so zelo temačne, tu in tam kakšna sveča, ki je skromno osvetljevala mrtvo naravo ali prizore iz sanj …" pojasnjuje. Naslikala je tudi nekaj avtoportretov, ki so imeli z njo zgolj duševne, a nobene fizične podobnosti.
"… Marina je svojo osamljeno avantgardno pot v konceptualno umetnost doživela kot psihološki izhod v svobodo in se emancipirala od figuralnega slikarstva in akademizma. Pri tej je vztrajala konservativna beograjska Akademija likovnih umetnosti, kjer je diplomirala," pravi Velimir (o sestri bo spregovoril tudi na današnji projekciji), ki nadaljuje: "V istem času se je emancipirala od družine, od pravoslavne in komunistične vzgoje, ter našla svojo izvirno nomadsko pot do samega stvarnika, umetnika in umetnosti ter vsega sveta."

V Beogradu še vedno ne zaseda pravega mesta
Velimir se njunega otroštva spominja kot spiritualnega tabora, v katerem je bilo vse za zadostitev materialnih potreb, obenem pa sta v njem zanikani vsaka duševna in čustvena svoboda. "Da, znašla sva se, skrbela drug za drugega, čeprav je vsak od naju včasih imel vtis, da je drugi v nečem privilegiran. Bližina je bila v takšni situaciji nujna, saj sva si po značaju in duhovnem interesu povsem različna. Ampak tako je v vseh družinah. Niti dan danes ne more Marina v Srbiji zavzeti umetniškega mesta, ki ji pripada, saj se desetletja Muzej sodobne umetnosti v Beogradu izogiba sprejetju njene ponudbe za razstavo," še pravi.
Prav performans, ki je bil Beogradu po študentskih protestih leta 1968 nezaželen, je bil vseeno izvedljiv kot javni umetniški nastop in za Marino je po Velimirjevih besedah pomenil prelom z njenim dotedanjim življenjem. "V teh letih je bil ublažen tudi družbeni konflikt, pa čeprav ne v celoti in neiskreno."
Leta 1973 je izvedla Rhythm 10, ki je vključeval 20 nožev, s katerimi je umetnic zabadala med razprte prste na rokah. Bolj znan je verjetno njen performans Rhythm 0, ko je na mizo postavila 72 predmetov – med temi tudi nož in pištolo -, te pa so jih gledalci lahko uporabili na njenem telesu. Projekt je načel vprašanje, do katere točke so ljudje pripravljeni iti, ko jim je vse dovoljeno. Na performans so se različno odzvali, najbolj zgovorni so bili tisti, ki so pokazali, koliko potlačenega nasilja je v njih.
Leta z Ulayjem, leta svobode
Leta 1976 je spoznala nemškega umetnika Uweja Laysiepenna - Ulaya. Drug v drugemu sta prepoznala sorodno dušo, dvojčka in začelo se je več kot desetletje dolgo ljubezensko in delovno razmerje. Čas performansu ni bil naklonjen, zato sta skoraj pet let živela v starem policijskem kombiju, potujoča od galerije do galerije, s šarplanincem Albom, ki je bil tudi njuno edino gretje v mrzlih zimskih nočeh. Vendar nagrada za takšno predano, asketsko umetniško življenje je bila neizmerna, pravi Velimir. “Samozavest in popoln duševni mir, ki ga lahko čuti samo svoboden in zaljubljen človek, junaško predan svoji ideji.”

“Vse to je neprekinjeni performans.”
“Tedaj je Marina praktično uresničila Duchampovo idejo: umetnost je življenje, živeti za umetnost, kar performativno izražanje v resnici zahteva,” nadaljuje brat umetnice in doda, da v filmu o pripravi Marinine razstave The Artist is Present jasno vidimo, da med pripravami in razstavo Marina ne dela razlik. “Vse to je neprekinjeni performans.”

V razstavi je Marina prepoznala priložnost, da bi performans postal 'mainstream'. To je bila velika priložnost, vendar zato toliko večja odgovornost. Kakšnih deset let ji nihče več ne zastavlja vprašanja 'zakaj je to umetnost' in rekorden obisk razstave je verjetno potrdilo uspeha njenih prizadevanj. Pri 63 letih, kolikor je bila stara med snemanjem filma, pač ne želi biti več označena kot alternativna umetnica, pravi.
Proces emancipiranja gledalca
Premiere se bo udeležila tudi umetniška kritičarka Svetlana Racanović, ena ključnih oseb Centra Marine Abramović Obod v Cetinju, od koder prihaja veja Marinine družine. Center, ki bo namenjen vsem oblikam sodobne umetnosti, v njem pa želi Marina nadaljevati svoje poslanstvo tudi v okviru pedagoškega dela in vzgajanja novih generacij umetnikov, odpirajo v stari tovarni hladilnikov Obod in je eno od dveh tovrstnih Marininih centrov. Drugi je zamišljen kot Inštitut za ohranitev umetnosti performansa, uresničila pa ga bo v nekdanjem gledališču v Hudsonu blizu New Yorka. Racanovićeva pravi, da je krovno delo, maratonski performans The Artist is Present, umeščen znotraj univerzalnosti njene performativne prakse. »V njem prepoznam nekatere prevladujoče trenutke, ki jih ta performans vzpostavlja oziroma ponavlja: statičnost telesa, povezovanje z neposrednim pogledom, fleksibilnost oziroma izmenljivost pozicije aktivno-pasivno, zasebno-javno, vse to z elementi ali inštrumenti odgovornega dela: z besedami Rancièra - procesa 'emancipiranja gledalca.
Čista energija med umetnico in gledalcem
Nekoč je tako sedela z Ulayem v perfromansu Nightsea Crossing. Gre za ponovitev takratne situacije ena-na ena , vendar se v 'igri pogledov' partnerji ne menjajo. V tem primeru je stalnica umetnica, njeni partnerji pa so spremenljivka - individualen gledalec, pravi Racanovićeva. "Gledalec ni več pasiven, 'nema priča', niti nekontroliran kaotičen udeleženec umetniškega dohajanja. Ko se usede pred umetnico, vstopa v delo, postaje udeleženec, vzpostavita nepisani in neizgovorjeni dogovor-ugovor, nemi konsenz z umetnico, dogovor o pravični izmenjavi, obojestranskem predajanju, tistem, kjer se z večjim razdajanjem več dobi, saj gre za izmenjavo energije, ekonomija izmenjave energije pa ima takšen izračun."

Gre za absolutno čistost in skrajni povzetek formule: dve telesi, ki sedita in gledata, kar je sporočilo Marininega koncepta brezpredmetne umetnosti nove dobe. Oziroma z besedami umetnice same "... ko umetniki ne želijo uporabljati predmetov v odnosu med seboj in občinstvom, ostane samo čista in neposredna izmenjava energije ... in umetnik ter gledalec morata bito na to pripravljena ... torej treba je izobraziti občinstvo ... Trenutno zares mislim, da zadostuje, da sem prisotna, da se stvari odvijejo in da jim dopustim, da se uresničijo ..."