'O romanu, ki uspešno obvlada narativno tastaturo in nemara globoko črpa iz piščeve lastne življenjske izkušnje, je namreč vredno poudariti, da mu izrazito manjkata sprenevedanje in nemoč žive uzgodbenosti.' Foto: Založba Arsem
'O romanu, ki uspešno obvlada narativno tastaturo in nemara globoko črpa iz piščeve lastne življenjske izkušnje, je namreč vredno poudariti, da mu izrazito manjkata sprenevedanje in nemoč žive uzgodbenosti.' Foto: Založba Arsem

Nič nimam proti srečnim, lepim koncem, tudi ti se dogajajo in so življenjski. Toda če je v tem primeru šlo predvsem za upoštevanje uredniškega oziroma založniškega namiga, potem odgovorni za to predvideva zelo kratkovidno.

Najbrž predvsem slednje se je zdelo tako pomembno, da je roman Lepši konec zaključno spremembo splošnega razpoloženja v besedilu izpovedal celo v naslovu. Češ, bodimo malo bolj priljudni, mehkejši, bolj pozitivni, naj v bralcu ostane sladkast okus namesto kakšne hranljive grenčine. Vendar je takšna lahkomiselna strategija dosegla predvsem to, da se bralec ob odloženi knjigi začuti postavljenega na hladno. Toliko bolj, ker dotlej ni imel razloga, da pripovedovanju Bekima Sejranovića ne bi zaupal ter z njim ostajal v navezi iskrene naklonjenosti.

Več knjižnih recenzij preberite na spletnih straneh programa ARS

O romanu, ki uspešno obvlada narativno tastaturo in nemara globoko črpa iz piščeve lastne življenjske izkušnje, je namreč vredno poudariti, da mu izrazito manjkata sprenevedanje in nemoč žive uzgodbenosti. Razen že omenjenega konca – poudarjam, da tega poudarka ne bi več ponavljal! Bekim Sejranović zelo dobro pozna in obvladuje prostorske in sociološke ravni, na katerih niza postaje svoje izpovedi. Prvoosebni nastopajoči v Lepšem koncu se namreč vrne v pretresljivo in pretreseno deželo svojega izvora, Bosno, v samotno hišo nekje v težko prehodnih zimskih hribovjih prastarega in srhljivega Balkana. Tam namerava s pisateljsko avtoterapijo nevtralizirati vplive razburljive in tragične ljubezenske zgodbe s starejšo žensko v neki ravno tako zimski, vendar v družbeno-socialnem in kulturnem pogledu zelo drugačni deželi na drugem ekstremu Evrope. Živi torej v odtujenosti svojega praizvora, se spopada s samoto, ki mu je po svoje tudi ljuba, hkrati pa podoživlja liberalno sodobnost ter ponudbe svobode in blaginje v glavnem mestu Norveške, ki se zdi njegov pravi dom bolj kot vse drugo dotlej.
Pripovedovalec priznava svojo labilnost, popadke bega, intenzivnost vseh vrst kemičnega samoomamljanja, egocentričnost, bivanjsko sebičnost, vendar je obenem tudi izrazito iskren tako do drugih kot do samega sebe. Pravzaprav skoraj tipično impulziven balkanski značaj, ki težko prenaša vmesno mlačnost in je nagnjen k pretiravanju, najraje nezdravemu, vendar je resnično učinkovit, ko kakšno stvar vzame resno.
Neposrednost in neizprosnost v izrekanju bolestne iskrenosti seveda zahtevata temu primeren pripovedniški slog. Ta je sočen, prizemljen, po potrebi grob, neolepševalen, kar pa ne izključuje posebne nežnosti, naklonjenosti stanjem, stvarem, osebam in razmerjem, ki glavnega junaka plemenitijo ali ga vsaj ne ogrožajo in ne zlorabljajo. Sneg in zimska pokrajina, na primer, in ljubljenje, ki je presunljivo tudi v samo golem seksusu. Brezdomec oziroma dvodomec ne izživlja svojih kompleksov nad deželo, ki ga sprejema vedno znova, kot tudi ni pričakovano jedek v odnosu do domovine prednikov, naj je še tako prizadeta in zmedena v cikličnosti izbruhov medplemenskega nasilja. Seveda se ukvarja predvsem sam s sabo, s svojo odvisnostjo od mamil, s svojo veliko ljubezensko zgodbo z Norvežanko Catherine, ki ji – tako ljubezni kot ljubljeni ženski – neozdravljiva bolezen napravi konec, pred tem pa vplete še mnoge druge čudaške karakterje in dogodke. Vse teče na papir in postaja lažje – ob tem pa se začne zapletati tam, kjer misli, da bo ostal nemoten, torej sredi zime v bosanski odročnosti: pojavita se čedna, po nerodnosti noseča Alma in njen mračni, zviti brat Salih.
Ponudba, prej podobna izsiljevanju, je predvidljiva: umakniti mlado žensko v težavah pred njeno družino, ki je v isti sapi razvrana in okužena s povojnim verskim fanatizmom, za to pa je seveda najbolj primeren moški v najboljših letih, ki uživa široke možnosti državljanstva bogate in mirne severnoevropske države. In tu se začenja upad polnosti in moči tega romana, ki se potem hitro zasuklja k 'lepšemu koncu', torej k naslovni poslanici, k domala izsiljenemu hepiendu – saj je odločitev moškega, ki se je bil odločil za samoto, da bi vsaj malo počistil sam po sebi, da sprejme možnost zapletov z reševanjem neke tuje družinske časti, vse premalo utemeljena. Potovanje teče gladko, zbliževanje z Almo teče gladko, udomačevanje v obljubljeni deželi teče gladko. Sprememba je preprosto preveč radikalna in preveč neživljenjska, dobesedno pogrošna.
Bi mogel ob zaključku tega zapisa reči, da je pomembno predvsem to, da je pisec ponudil prehod in ga tudi izkoristil za nekaj dobrega in lepega? Nič nimam proti srečnim, lepim koncem, tudi ti se dogajajo in so življenjski. Toda če je v tem primeru šlo predvsem za upoštevanje uredniškega oziroma založniškega namiga, potem odgovorni za to predvideva zelo kratkovidno. Škoda, kajti pomnenja vredni roman Lepši konec si resnično zasluži – boljši konec.

Nič nimam proti srečnim, lepim koncem, tudi ti se dogajajo in so življenjski. Toda če je v tem primeru šlo predvsem za upoštevanje uredniškega oziroma založniškega namiga, potem odgovorni za to predvideva zelo kratkovidno.