25. junija 1991 je Slovenija postala samostojna država, ko je slovenska skupščina sprejela deklaracijo neodvisnosti. Naslednji večer, 26. junija 1991, je na Trgu republike v Ljubljani potekala slovesnost, na kateri je bila prvič dvignjena nova slovenska zastava.

Ob predstavitvi simbola novo nastale države so tisti, ki so dogajanje v glavnem mestu spremljali prek televizijskih zaslonov, lahko videli tudi posnetke plapolanja zastave na našem najvišjem vrhu Triglavu. Tja jo je ponesla skupina 21 gorskih reševalcev iz Gorenjske. Razobesili so zgolj trobojnico, saj v skupščini do tedaj še niso potrdili novega grba.

Vreme se je uredilo šele 12. junija
V MMC-ju smo ob tem spominskem dnevu govorili z gornikoma Janezom Brojanom in Klavdijem Mlekužem, ki sta takrat stala na vrhu Triglava.

"Več kot dva meseca pred osamosvojitvijo sem dobil klic iz Ljubljane iz Vile Podrožnik, če bi hotel prevzeti organizacijo izobešanja zastave na Triglavu. Takoj sem pristal. Televizija je potrebovala posnetke, da so jih lahko uporabili na proslavi v Ljubljani. Čas je mineval, a vreme se ni hotelo urediti. Pogovori so se stopnjevali, odločali smo se vsak dan in na koncu smo 12. junija sklenili, da bomo poskusili srečo. Helikopter je gorske reševalce, ki sem jih povabil, zastavo in bakle prepeljal na Kredarico. Mojstranski alpinisti in reševalci smo načrtovali, da bomo na kresni večer na Triglavu prižgali kres, zato smo s sabo odnesli še vejevje. To nam je prišlo zelo prav pri nočnih posnetkih ob izobešanju zastave, saj bakle niso delovale.

Okoli 15. ure smo prišli na vrh Triglava, pripravili potrebno, postavili drog. Zastava je bila dolga kar devet metrov, zato smo se bali, da jo bo odtrgal veter. Sam vrh Triglava je bil takrat precej višji kot običajno, saj se Aljaževega stolpa iz snega sploh ni videlo, zato smo odkopali delček strehe stolpa. Okoli 17. ure smo ob krasnem soncu posneli dnevne posnetke, potem pa smo do 22. ure čakali na temo, vmes pripravili bakle in nato praznovali skorajšnjo osamosvojitev naše države ob ognju, zastavi in nočnih posnetkih," se je dogodkov dva tedna pred razglasitvijo neodvisnosti spominjal vodja odprave Janez Brojan.

Njihov vzpon je potekal v precejšnji tajnosti. S sabo so vzeli tudi smuči, ker so vedeli, da je v gorah še veliko snega, in naslednji dan so se s Kredarice na smučeh spustili v dolino.

Zakurili uniforme nekdanje vojske
24. junija, na kresno noč in na predvečer razglasitve samostojnosti, so se vrnili po slovenski smeri čez Severno steno na Triglav. Snega je bilo manj, zato so lahko na vrhu zakurili velik kres. "Za gorivo smo porabili svoje stare vojaške uniforme iz bivše vojske. Ko smo se vrnili čez Prag v dolino, je kres še vedno gorel in se videl iz daljave." Po desetih letih so znova obudili spomine in se istega dne in ob isti uri dobili na Triglavu. "Ob osamosvojitvi nas je bilo sicer 21 gorskih reševalcev, leta 2001 pa deset. Razvili smo večmetrsko zastavo. Enako smo mislili ponoviti ob 20. obletnici države, a nam je zagodlo vreme," poln zanosa pove Brojan.

Danes ostaja grenak priokus
Veselje pa ga zapusti ob vprašanju, kako gleda na teh zadnjih 22 let samostojnosti: "Če bi bili tako zagnani kot takrat, bi bila Slovenija drugje, kot je danes. Žal pa imamo take politike, ki delajo vse prej kot skrbijo za ljudi. Obstaja grenak priokus, gledamo, kako je iz pomembnih ljudi pri osamosvojitvi nastala vrsta tajkunov. Kljub vsemu bi se še enkrat odločil za pohod na Triglav v tistem času."

Tudi Klavdij Mlekuž se vzpona na Triglav leta 1991 spominja s pozitivno nostalgijo: "Bil je čudovit dan. Pričakovali smo, da bomo svobodni in se rešili Jugoslavije. Pričakovali smo, da bo vse boljše. A zdaj je videti, da smo zapadli v nekakšno temo. Po 22 letih je slabo, ne vidim pozitivnih razgledov. Vračamo se nazaj, razočaran sem nad tem, kar se dogaja. Na proslavah ponekod govorijo ljudje, ki so bili proti osamosvojitvi. Vseeno bi se še enkrat povzpel na Triglav s slovensko zastavo, ki jo tudi zmeraj izobesim."