25. junija 1991 se je končal proces osamosvajanja Slovenije, ki je neločljivo povezan s procesom propada komunizma v Vzhodni Evropi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Komunistična Jugoslavija je namreč v osemdesetih letih - tako kot druge države, v katerih je vladal enostrankarski komunistični režim - zdrsnila v gospodarsko krizo.

Maja 1980 je umrl dologoletni voditelj jugoslovanskega komunističnega režima Josip Broz - Tito, eden izmed treh "stebrov", ki so povezovali jugoslovansko državo. Druga dva sta bila Zveza komunistov (ZK) in Jugoslovanska ljudska armada (JLA). Gospodarska kriza je postala izgovor za zahteve južnih republik tedanje Jugoslavije po večji centralizaciji in unitarizaciji države.

V ospredje pride nacionalno vprašanje
Ta zahteva se je kazala zlasti v težnjah po spremembi jugoslovanske ustave iz leta 1974. Kot so trdili zagovorniki centralizma, je omenjena ustava povzročila konfederalizacijo Jugoslavije, ki naj bi bila glavni krivec za krizo. Gospodarska kriza je v Jugoslaviji razvnela tudi vse ostrejše razprave o tem, kdo koga izkorišča - nerazvite južne republike razvite severne ali obratno.

Vse bolj je v ospredje prihajalo nacionalno vprašanje. Spomladi 1981 so na Kosovu izbruhnile množične demonstracije, na katerih so predvsem mladi kosovski Albanci zahtevali, da Kosovo, takrat avtonomna pokrajina v okviru Srbije, postane sedma jugoslovanska republika. Zahteve Albancev so okrepile srbski nacionalizem.

Leta 1986 so bili objavljeni deli memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti, v katerem so pisci, srbski intelektualci, zapisali, da je ustava iz leta 1974 povzročila veliko škodo srbskemu narodu zaradi oblikovanja avtonomnih pokrajin Vojvodine in Kosova ter da je treba srbske meje uskladiti z etničnimi mejami srbskega naroda. Izvrševalec memoranduma je postal Slobodan Milošević, ki se je leta 1986 zavihtel na čelo srbske Zveze komunistov.

57. številka Nove revije - program preoblikovanja v nacijo
Zahteve po unitarizaciji in centralizaciji države, ki jih je podpiral tudi JLA, ter vzpon velikosrbskega nacionalizma so v Sloveniji okrepili težnje po slovenski suverenosti. Na začetku februarja 1987 je izšla znana 57. številka Nova revija, v kateri so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program (pisci prispevkov so bili med drugimi Jože Pučnik, Peter Jambrek, Ivo Urbančič, Dimitrij Rupel, Tine in Spomenka Hribar, France Bučar, Niko Grafenauer, Veljko Rus, Janez Jerovšek in Drago Jančar). Temeljna misel vseh prispevkov je bila, da se mora slovenski narod preoblikovati v nacijo, torej v narod z lastno državo.

Ta nacionalni program z zahtevami po slovenski suverenosti je slovenska Zveza komunistov, ki jo je od leta 1986 vodil Milan Kučan, kritizirala. Konec leta 1987 je izbruhnila znana stavka litostrojskih delavcev, v kateri so stavkajoči pod vodstvom Franceta Tomšiča izrekli nezaupnico partijskemu in samoupravnemu sistemu. Zahtevali so tudi ustanovitev neodvisnih sindikatov in ustanovili iniciativni odbor socialdemokratske stranke.

Leto 1988 je bilo prelomno. V okviru razprav o ustavnih spremembah - tako zvezne kot republiških ustav - je Časopis za kritiko znanosti aprila 1988 objavil Gradivo za slovensko ustavo, ki sta ga pripravili ustavni komisiji Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega sociološkega društva. Ustavno gradivo, ki je bilo pisano v duhu demokratičnega ustavnega sistema, je bolj znano po nazivu "pisateljska ustava".

Proces proti četverici - začetek slovenske pomladi
Maja 1988 je bila ustanovljena Slovenska kmečka zveza (SKZ), konec tega meseca pa je slovenski SDV aretiral novinarja Mladine Janeza Janšo, ki je bil eden izmed kandidatov za predsednika Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), in ga izročil JLA.

Proces proti četverici JBTZ (Janša-Borštner-Zavrl-Tasič) pred vojaškim sodiščem je sprožil t. i. slovensko pomlad. V podporo četverici je bil ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je 21. junija organiziral množično zborovanja na Kongresnem trgu. To je bil trenutek, ki je pokazal, da imajo prodemokratični posamezniki in skupine široko podporo med ljudmi.

Demokratično gibanje najprej ni bilo uspešno, saj je slovenska oblast konec leta 1988 kljub nasprotovanju javnosti potrdila ustavna dopolnila k jugoslovanski ustavi. A sprememb ni bilo mogoče zaustaviti. Naslednje leto, leto 1989, je zaznamovalo ustanavljanje novih političnih strank: Slovenske demokratične zveze (SDZ), Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS), Slovenskih krščanskih demokratov (SKD), Zelenih Slovenije (ZS) itn.

Majniška deklaracija proti temeljni listini
Novoustanovljene demokratične opozicijske stranke in Društvo slovenskih pisateljev so maja 1989 oblikovali Majniško deklaracijo, v kateri so zahtevali suvereno državo slovenskega naroda in večstrankarski sistem. Na množičnem protestnem zborovanju v podporo Janši jo je na Kongresnem trgu v Ljubljani 8. maja 1989 prebral pisatelj Tone Pavček. Zborovanje je bilo poimenovano "odprta seja predsedstva RK-ja ZSMS-ja", ker ga je takratna partijska oblast prepovedala.

Demokratična opozicija je tako zahtevala suvereno Slovenijo in večstrankarski sistem, partijska oblast pa je oblikovala temeljno listino, ki je še vztrajala pri reformirani federaciji in samoupravljanju. Toda obramba statusa quo je bila vse težja.

Spremembe v drugih državah komunistične Vzhodne Evrope (4. junija 1989 so bile na Poljskem prve demokratične volitve v takratnem komunističnem bloku, na katerih so premočno zmagala demokratične oz. protikomunistične stranke - to je bila napoved odhoda komunistov z oblasti tudi v drugih državah) in Miloševićev pritisk so slovenske komuniste prisilili v iskanje kompromisa z demokratično opozicijo.

Opozicijske stranke se združijo v koalicijo Demos
Demokratičnim zahtevam slovenske javnosti je tako vse bolj popuščala tudi slovenska partijska oblast - septembra 1989 je sprejela dopolnila k slovenski ustavi, ki so omogočila uzakonitev večstrankarskega sistema in prehod v parlamentarno demokracijo. Skupščina je sprejela tudi Zdravljico za slovensko himno.

Novoustanovljene demokratične stranke so jeseni 1989 ustanovile koalicijo Demos, katere glavna cilja sta bila suverena Slovenija in parlamentarna demokracija. Koalicija Demos je spomladi 1990 zmagala na prvih demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni, dobila večino delegatskih sedežev v slovenski skupščini in oblikovala vlado, ki jo je vodil krščanski demokrat Lojze Peterle. Na volitvah za predsednika predsedstva Slovenije je zmagal Milan Kučan.

Novoizvoljena skupščina, ki jo je vodil France Bučar (SDZ), se je z osamosvojitveno zakonodajo začela ukvarjati julija 1990. Tedaj je bila sprejeta Deklaracija o suverenosti Republike Slovenije, ki je določala enoletni rok za sprejetje ustave in postopke ugotavljanja, kateri zvezni zakoni v Sloveniji ne veljajo več.

88,2 odstotka volivcev za samostojno Slovenijo
23. decembra 1990 je bil po napornih usklajevanjih med Demosom in opozicijo, ki so jo sestavljale stranke, naslednice nekdanje družbenopolitične ureditve, razpisan plebiscit o osamosvojitvi Slovenije. Izidi plebiscita so bili uradno razglašeni 26. decembra. Glasovanja se je udeležilo 93,2 odstotka volilnih upravičencev: za samostojnost je glasovalo 88,2 odstotka vseh volivcev. Časa za uveljavitev plebiscitne odločitve je bilo šest mesecev.

Slovenija je z vse odločnejšimi koraki stopala proti samostojnosti, še zlasti s sprejetjem zakonodaje na obrambnem področju. Slovenija je začela oblikovati lastno vojsko, čemur se je uprla unitaristično-centralistično usmerjena Jugoslovanska ljudska armada (JLA). Slovenija po plebiscitu ni več pošiljala nabornikov v JLA, ustanovljena sta bila tudi dva učna centra, kamor so na usposabljanje napotili prve slovenske vojaške obveznike.

JLA zahteva slovenske nabornike
Eden je bil na Igu pri Ljubljani, drugi pa v Pekrah pri Mariboru. JLA je od slovenskih oblasti zahteval izročitev nabornih evidenc in zaprtje obeh učnih centrov, naborniki iz teh centrov pa naj bi odšli služit vojaško obveznost v enote JLA. Slovenska oblast zahtevam JLA ni popuščala. V enem izmed učnih centrov, v Pekrah pri Mariboru, je 23. maja 1991 prišlo do prvih napetosti med slovensko Teritorialno obrambo (TO) in Jugoslovansko ljudsko armado, ki je obkolila učni center.

Zaradi ugrabitve dveh slovenskih teritorialcev je slovenska oblast začela blokado vojašnic in si nakopala očitke opozicijskega LDS-a, da zaostruje razmere. Blokada je bila uspešna, saj je JLA (začasno) popustil in vrnil ugrabljena teritorialca. Med demonstracijami je padla tudi prva žrtev za samostojno Slovenijo - Mariborčana Josefa Šimčika je do smrti povozil oklepnik JLA.

Slovenska skupščina je 25. junija 1991 razglasila neodvisnost Slovenije in prevzela nadzor nad svojimi mejami. Jugoslovanska oblast ni priznala slovenske samostojnosti. Oboroženi spopadi med jugoslovansko armado ter slovensko Teritorialno obrambo in slovensko policijo so se začeli v zgodnjih jutranjih urah 27. junija. Ukaz za napad na Slovenijo je 26. junija zjutraj dala zvezna jugoslovanska vlada, ki jo je vodil jugoslovansko usmerjeni Hrvat Ante Marković.

Slovenske sile porazijo JLA
Slovenska vojska in policija sta v nekaj dneh zaustavili več oklepnih enot, vnovič zasedli mejne prehode, jugoslovansko vojsko na slovenskih tleh pa blokirali v vojašnicah. Intervencija je bila končana 3. julija 1991 in poražena jugoslovanska vojska se je začela umikati v vojašnice.

Na začetku julija 1991 so se po posredovanju Evropske skupnosti na Brionih začela pogajanja med Jugoslavijo, Slovenijo in Hrvaško. 7. julija so podpisali t. i. brionsko deklaracijo, ki jo je slovenska skupščina potrdila 10. julija.

Z njo je Slovenija uradno za tri mesece zamrznila osamosvajanje, dejansko pa je le še pospešila njegovo izvajanje. Prve države so medtem že priznale samostojno Slovenijo - pomembno je bilo zlasti nemško priznanje 19. decembra 1991 (veljati je začelo 15. januarja 1992). 15. januarja 1992 je slovensko državo priznala večina članic Evropske skupnosti, 22. maja 1992 pa je postala tudi 176. članica OZN-a.