Vitalna starostnica bo tudi letos na štartu Ljubljanskega maratona. V rubriki Nedeljski gost na Valu 202 je Uršuli Majcen zaupala, da se ne počuti staro: "Hči me je vprašala, kdaj mislim nehati teči. Odvrnila sem: Ko bom stara." Na štartu tekaških prireditev bo toliko časa, dokler je prireditelji ne bodo po prihodu predzadnjega tekmovalca čakali, da pride v cilj.

Z možem navdušila slovitega profesorja
Njeno življenje je bilo, podobno kot maratonski tek, polno preizkušenj. "Imela sem mačeho v pravem pomenu besede. Življenje je bilo težko." Tek je spoznala že v zgodnji mladosti: "Poslali so me v trgovino in rekli: glej, da boš hitro nazaj. Tekla sem. V šali pravim, da sem zato pritekla na svet."

A prva ljubezen je bila - ples. Če je bilo treba, ni upoštevala navodila domačih in se je domov vrnila krepko po določeni uri. "Doma sem morala biti ob osmih. Tudi če sem vedela, da bom tepena, sem prišla opolnoči." Na plesnih vajah je, ko je bila stara 20 let, spoznala tudi bodočega moža, s katerim sta letos praznovala 50-letnico poroke. "Ujela sva se, bila sva si všeč. Profesor Jenko je bil zelo navdušen nad nama. Želel je, da se udeleživa tudi plesnega tekmovanja na Bledu, a moj mož ni želel iti, ker ni imel primerne obleke. Jenko je bil zelo užaljen, ampak - ni šlo."

Danes ima pravico biti zadnja
Druga ljubezen je bil tek. "Ko so me dekleta pripravila, da sem tekla v Tivoliju, in ko sem prišla prva v cilj, sem začela tekmovati." Vedno je imela zelo bojevit značaj. "V službi sem bila pri Gradisu, kjer je bilo veliko športnega življenja. Hodili smo trenirat v Kranjsko Goro, imeli smo tudi tekme. Vedno sem želela biti med prvimi petimi v alpskem smučanju in med prvimi tremi v smučarskem teku. Vedno sem bila tekmovalna. Bog ne daj, da me je prehitela katera izmed tistih, ki so bile slabše od mene. Enkrat sem se kar sesedla, ker sem želela dati vse od sebe, potem ko me je slabša kolegica prehitela. Ampak v cilju sem bila pred njo. Zdaj pravim: tudi če me vsi prehitijo, nič hudega. Sem najstarejša in imam pravico biti zadnja."

Z avtomobilom v mesto, to ne gre
Nepopustljivost je verjetno že prinesla na svet. "Sem trmasta, rojena v Žireh, in sem podedovala to žirovsko trmo. Ko sem bila mlada, zlepa nisem odpustila. Danes pravim: teh pet ur življenja, ki jih imamo pred seboj - zakaj bi se kregali? Z možem sva zelo navezana drug na drugega. Mož je včasih kar nesrečen, kadar je sam doma. Ko se vrnem s teka, je spet zadovoljstvo v hiši." Mož je še bolj zadovoljen, kadar gresta z avtomobilom na izlet. Žigonova upa, da bo lahko še nekaj let vozila avto. "Če mi bodo za tri leta podaljšali vozniško dovoljenje, bom sploh presrečna." Po opravkih v mestu nikoli ne gre z avtomobilom. "Če je le lepo vreme, grem s kolesom. Če dežuje, grem z avtobusom. Z avtom v mesto, to ne gre. Nimaš kje parkirati."

Njen vzornik je bil vedno ultramaratonec Dušan Mravlje. V intervjuju je izjemna Slovenka še povedala, kako je tudi s tekom prebolela raka in kakšno doživetje je bilo, ko je leta 1995 pretekla maraton v New Yorku.