Pred enajstimi leti smo se Urbani tekači prvič lotili izziva, da pretečemo celotno slovensko obalo – ob morju, od meje s Hrvaško do meje z Italijo, od Sečovelj do Lazareta. Pot je dolga okoli 43 km. Ravno v nedeljo smo spet uspešno pretekli to čudovito pot. Sodelovalo je več kot 100 Urbanih tekačev iz vseh koncev Slovenije. Nekateri so tekli 18 km do Strunjana, drugi 26 km do Izole, tretji 32 km do Kopra, in četrti celih 43 km do Lazareta. Vsak toliko, kolikor zmore in želi.

Na prvem teku pred enajstimi leti sem nekaj dni prej staknil tekaško poškodbo. Bolela me je ahilova tetiva in čutil sem, da si ne smem privoščiti tako dolgega teka. Kdo je prevzel moje mesto pri vodenju tega prav posebnega treninga? Na koga sem se lahko obrnil?

Na svojo ženo, seveda. Na srečo sem imel tudi jaz veliko, kaj veliko, gromozansko srečo pri izbiri življenjske sopotnice. Brez zadržkov lahko rečem, da sem zelo dobro "kadroval."

Jasmina je takrat stopila v moje trenerske tekaške copate in vzorno odvodila ta prav poseben trening – tekaško popotovanje. To pa še ni vse: takrat je dojila najino Sofijo in to preprosto uredila pred začetkom in na koncu teka.

Ko sva se to nedeljo zbudila ob petih zjutraj, da bi skuhala 60 litrov čaja in pogrela joto za naše tekače, ki jih je v cilju čakala topla jed na žlico, sem jo opazoval in občudoval, kako spretno se vrti v kuhinji.

Nobena sekunda, noben njen gib ni šel v prazno, vse je bilo zelo umirjeno in usmerjeno. Tako kot dan prej, ko je spekla 10 pladnjev peciva.

Ja, imel sem srečo. Izbrati pravo osebo za življenjsko sopotnico je kot zadetek sedmice na lotu. In ne le enkrat, ampak zadetek sedmice vsak dan. S starejšim ameriškim poslovnežem se popolnoma strinjam.