Pogosto si nekaj želimo, a ne verjamemo, da nam to lahko uspe. Zaradi tega odločitev, da se tega lotimo, prestavljamo v megleno in oddaljeno prihodnost ali pa celo zamahnemo z roko in si priznamo, da to ni za nas. Ko spodbujam gibalno nedohranjene ljudi k rednemu in živahnemu gibanju ter jim predstavljam, kako naj se lotevajo teka, da jim bo postal prijeten življenjski sopotnik, se zavedam velikosti izziva. Želim si namreč, da tek postane del njihove identitete. Ta izziv se razvija po stopničkah, od želje po napredovanju, do verovanja v napredek in končno do dejanj, ki privedejo do osvojitve novega načina življenja.

Za to je potrebna razvojna miselnost, poleg nje pa so izjemno koristni dobri zgledi. Kazimira Lužnik s svojo živahnostjo, veseljem do življenja in odprtostjo za nove izzive deluje kot odlična vzornica, ki nas vse navdihuje, da se podajamo po poti osebne rasti in razvoja.

Raziskave o družbenem učenju podpirajo zamisel, da lahko vzori, kot je Kazimira, pozitivno spodbujajo druge, da sprejmejo nove navade in preoblikujejo svoje življenje. Znani Bandurov preizkus s punčko Bobo je pokazal, da otroci posnemajo nasilno vedenje, ki ga opazijo pri odraslih. Podobno lahko opazovanje zdravih in dejavnih posameznikov, kot je Kazimira, vzbudi željo po gibanju.

Ugotovitve številnih raziskav kažejo, da opazovanje pozitivnih vzorov lahko poveča občutek samoučinkovitosti, to je verjetje v svoje sposobnosti za dosego ciljev. Kazimirina odločitev, da se udeleži maratona, ni prinesla koristi le njej, temveč tudi drugim, ki jo opazujemo. Ljudje, ki vidimo nekoga, kot je ona, ki se kljub svojim letom odloči za živahnost in pripravljenost sprejemati igrive izzive, smo bolj verjetno pripravljeni sprejemati lastne izzive in izboljšati vero v svoje sposobnosti.

Kazimira je pet dni pred nedeljskim Ljubljanskim maratonom poklicala mojo ženo Jasmino, ki je – pripravljena, da jo spremlja – urejala vse potrebno za izjemni izziv 90-letnice. Možnosti so namreč bile, da bi Kazimira dosegla nov svetovni rekord v starostni kategoriji 90 let in več. A žal je Jasmina zaslišala neobičajen, bolehen glasek. Kazimira je zbolela in obležala, njen mali maraton pa je splaval po vodi. Kar pa ni veljalo za tekačice in tekače, ki so se odločili, da jo bodo spremljali. V nedeljo je veliko od njih prvič ali po dolgih letih ponovno teklo 21 km prav zaradi nje, večina z izmenjavo teka in hoje. Med njimi je bila tudi moja mama, ki je priznala, da brez Kazimire ne bi tako zavzeto in z veseljem vadila ter se pri 73 letih pripravljala na polmaraton.

Kazimira je bila zelo žalostna, da svojih 90 let ni mogla proslaviti tako, kot si je želela. A hkrati je že gledala v prihodnost: "Ko ozdravim, bom takoj nadaljevala priprave," je rekla. Morda bo spomladi na maratonu Treh src v Radencih Kazimira stala na startu malega maratona. Ali boste morda prav zaradi Kazimire tam tudi vi? Začnite se pripravljati!