Nekaj trenutkov se ni dvignila nobena roka. Potem pa je nekoliko sramežljivo le pomolilo 4 ali 5 rok. Oddahnil sem si, da s takšnimi nagnjenji v tej telovadnici le nisem edini. Hkrati pa sem dojel, da me čaka zahtevna naloga. Vendar naj ne bo pomote – takih nalog se zelo veselim.
Tek je prenaporen, dolgočasen, nesmiseln. Tako mnogi razmišljajo. Če želimo nekaj imeti radi, je prav, da tudi to nekaj ima rado nas. Kako se torej lotiti teka, da bo prijazen do nas?

Obstajata dva glavna razloga za odpor do teka. Človek, ki ima slabe izkušnje z vzdržljivostnim tekom, se teka boji. Zdi se mu pretežak. Drugi pravijo, da je tek dolgočasen in nesmiseln, pa temu verjamejo, ker je res tako videti – a le na prvi pogled. Ko tek doživimo od znotraj, postane odlično zdravilo proti dolgčasu. V sebi skriva toliko koristi za naše telo, da postane zelo smiseln. Še več – kdor teče, lažje najde smisel tudi v mnogih drugih stvareh, ki jih prinese življenje.

Zakaj se teka bojimo?
Ko se spomnim jesenskih šolskih krosov, me kar stisne v trebuhu, koža po rokah se mi naježi. Ko se prepustim tem občutkom, se tudi jaz bojim teka. V četrtem razredu sem bil na tekaških tekmovanjih na 600 metrov med hitrejšimi v razredu, zato me je učitelj prijavil na občinsko prvenstvo. To je bila precej velika čast, še posebej ker sem osvojil tretje mesto. Moje lovljenje sape, pritisk v prsih, mravljinčenje po rokah in trud, da ujamem korak s klecajočimi nogami, je bilo poplačano z občudovanjem sošolk – vsaj tako sem takrat to dojemal.

Na državnem prvenstvu pa sem, kljub temu da sem se trudil po najboljših močeh, v cilj pritekel nekje v zadnji polovici. Ves blaten, premočen in s pekočimi pljuči sem se počutil kot zguba. Verjamem, da veliko šolarjev doživlja tek kot poraz. Jaz sem imel veliko srečo, da me to ni preveč zaznamovalo. Z odraščanjem sem postopoma spoznal prijazen tek. Tak, pri katerem ni v igri zmaga ali poraz, temveč je vsak korak pot k osebnemu napredku. Napredek pa vemo, da je izjemno nagrajujoč. Z napredovanjem nam uspe svoje slabosti postopoma spreminjati v vrline ter strah zamenjati s pogumom in odločnostjo.

Zakaj menimo, da je tek dolgočasen in nesmiseln?
Nič kaj privlačno ni videti nekoga, ki teče. Nekam suhoparno deluje. Ponovljivo prepletanje korakov deluje enolično, še posebej v primerjavi z bolj vznemirljivimi športi, igrami ali z izraznimi gibi plesalcev. Toda lepota in vrednost teka se skrivata prav v njegovi preprostosti, čistosti in prvinskosti. Tako kot romar, ki hodi iz dneva v dan, lahko tekač teče in teče, med tem pa se zaradi ponavljajočega se gibanja oddalji od določenih miselnih vzorcev in pridobi nove poglede na življenje.

Pri teku, v primerjavi s hojo, lahko doživimo močnejše spremembe v zavesti. To je posledica višje presnovne obremenitve, ki nas tudi v zavesti bolj posrka vase. Globlje dihanje vpliva na naše možgane in spremeni njihovo delovanje. Lahko bi rekli, da s tekom predihamo in razvozlamo marsikateri življenjski vozel, ki nas morda tišči. Ko sem o tem in še marsičem govoril gimnazijcem, sem v njihovih očeh zaznal odobravanje. Čutil sem, da se razumemo, čeprav ne tečejo radi. Verjamem, da bodo po našem srečanju na tek začeli gledati širše in globlje.

V sredo, 9. oktobra, na dan ŠOLT-a vabim študente na brezplačni dvourni uvod v tek. Dobimo se v Ljubljani, na osrednjem prostoru študentskega naselja Rožna dolina, ob 17. uri. Več in prijava tukaj.