"To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo," je 20. julija 1969 slavno izrekel astronavt Neil Armstrong, ko se je kot prvi človek potikal po Luni. Človeštvo je bilo v neposrednem prenosu priklenjeno pred TV-zaslone. Sprotno spremljanje ni bilo samoumevno. Kljub razdalji ga je omogočal le nekaj let prej postavljen pionirski sistem.

Dlje, kot človek seže v vesolje, težje se je z njim - ali z napravo, ki jo tja pošilja - pogovarjati. Že same razdalje so velikanske. Na Zemlji nam je samoumevno, da gib bližnjega človeka opazimo takoj. Že Armstrongovo skakljanje po kamnitem mesecu je prišlo z zamikom. Če pa, recimo, gledamo proti Jupitru, že zremo v praktično v zgodovino. Kar prihaja iz smeri našega plinskega velikana, je že skoraj uro in pol staro. Pa je Jupiter sorazmerno blizu.
Ko se znanstveniki Nase "pogovarjajo" s sondo Voyager 1, povratni signal traja skoraj 35 ur. Če bi komunicirali z nam najbližjo zvezdo, bi enostaven dialog trajal najmanj osem let.

Signal se z razdaljo hitro šibi
Težava ni le časovni zamik. Osnovne fizikalne zakonitosti z razdaljo vedno bolj omejujejo jakost signala. Kdor uporablja brezžično memrežje, ima po vsej verjetnosti nekje v bližini brezžični usmerjevalnik. Ko se le za nekaj dodatnih metrov oddalji od naprave, se signal navadno precej poslabša in kmalu popolnoma izgine.
Naj bo to svetlobno ali radijsko valovanje, razdalja ju dodobra načne. Moč signala se zmanjšuje zelo hitro. Stik z Zemljinimi sateliti še ni problematičen. Kar pa prečka oddaljenost naše Lune, navadno pade pod zahtevne komunikacije. Pred 50 leti so v ZDA postavili temelje sistema, ki skrbi, da ima Zemlja učinkovite oči in ušesa tudi po dveh milijonih kilometrov oddaljenosti (uraden standard ITU).

Začetki v hladni vojni in ameriški vojski
Nasin Deep Space Network (omrežje za globoko vesolje) je sistem ogromnih in visoko zmogljivih radijskih anten, ki so sistematično razporejene po planetu. Sprva je bil v rokah ameriške vojske, ki ga je sredi hladne vojne uporabljala za komunikacijo z vojaškimi sateliti. Že leta 1958 je vojska prenosne radijske sprejemnike razporedila po Nigeriji, Singapurju in domači Kaliforniji.

Pet let kasneje, 24. decembra 1963, so omrežje uradno predali ameriški vesoljski agenciji Nasa. V pol stoletja je bilo to omrežje ključno pri prenosu informacij z domala vseh sond, ki so odpotovale do naše Lune in naprej. Z njihovo pomočjo je človeštvo videlo površja oddaljenih planetov, prejelo trdne znanstvene podatke in se čudilo presenetljivim odkritjem (več v spodnji fotogaleriji).

Nasa je v Kaliforniji (ZDA), Canberri (Avstralija) in pri Madridu (Španija) postavila serijo ogromnih in izjemno občutljivih anten, ki po trditvah agencije edine na svetu zagotavljajo neprestano komunikacijo s katero koli (komunikacije zmožno) napravo v vesolju.

Svetloba žarnice v hladilniku
Na zemeljski krogli so postavljene na približno 120 stopinj razlike in tako vsak trenutek pokrivajo vse strani sveta. Biti morajo izjemno natačne. Že pol stoletja se človeštvo pri raziskovanju vesolja spoprijema z veliko težavo: sonde, ki jih pošljemo v vesolje, so navadno radijsko izjemno omejene. Njihovi inženirji imajo veliko omejitev, tako denarnih kot fizičnih, zato so te oddajne radijske naprave navadno omejene na 20 vatov. Kar je, kot je pojasnil vodja projekta Cassini Earl Maize, enakovredno običajni žarnici v hladilniku. Takšen signal je treba zajeti tudi milijarde kilometrov stran.

Na Nasinem institutu JPL (Jet Propulsion Laboratory) so to pojasnili še nekoliko drugače: moč takšnega signala je kar 20-milijardkrat šibkejša od baterije v zapestni uri. Na vsaki od treh lokacij je zato ena velika, 70-metrska antena in niz manjših, ki skupaj ali posamično lovijo šibke šepete. Za njimi je široka organizacija visokotehnološke opreme in ljudi, ki morajo iz zaznanega odstraniti ves šum in napake - ki jih je vedno veliko.

Sistem uporabljajo (ali pa so ga) tudi druge vesoljske agencije, med njimi evropska, ruska, japonska, med zadnjimi pa indijska, ki je nedavno proti Marsu izstrelila lasten orbiter. Dandanes se uporablja za jato 33 robotskih odprav v vesolje, so sporočili iz Nase.
"Brez tega omrežja ne bi nikdar zmogli odprav na Merkur in Venero, obiskati asteroidov in kometov, si ogledati osupljivih fotografij z Marsa ali veličastnih podob Saturnovih prstanov z zelo od blizu," so zatrdili na ameriški agenciji.

Dandanes DSN med drugim skrbi za komunikacijo z vozilom Radovednost (Curiosity) na Marsu, z vesoljskim teleskopom Spitzer, s sonde Cassini sprejema podobe Saturna in njegovih številnih lun.

Ko se sonda Voyager 1, trenutno od Zemlje najbolj oddaljeno delo človeških rok, pomika po medzvezdnem prostoru, njene podatke lovijo tri prej omenjene lokacije (več v galeriji).

Deep Space Network ni namenjen le klepetu z oddaljenimi in osamljenimi računalniki na poti v neznano. Skrbi za logistiko ter natančno usmerjanje vesoljskih plovil v orbite drugih planetov. Izvaja tudi lastne znanstvene meritve. Med drugim z usmerjanjem signala v asteroide sproti preverja njihovo hitrost ter smer, na podlagi teh podatkov pa znanstveniki presojajo, kateri bi nam lahko bil grožnja. In točno kdaj.

Kitajci za petami
Seveda to ni edini sistem na Zemlji, ki omogoča zahtevno komunikacijo daleč v vesolje. Je pa po trditvah Nase edini, ki zmore stalno komunikacijo v vse smeri. Podobne sistem razvijajo še evropska, ruska, indijska in kitajska vesoljska agencija. Še posebej Kitajci so precej ambiciozni: na lastnem ozemlju imajo postavljene številne antene, že čez nekaj let pa naj bi po načrtih njihov sprejemni krožnik stal tudi v Južni Ameriki.

ZDA se bodo tako morale v prihodnosti še precej potruditi, če bodo želele ohraniti primat na tem področju. Za vzdrževanje in nadgradnjo DSN-ja v zadnjih 20 letih namreč niso veliko vlagale, kar se že kaže v zaostanku zmogljivosti.
Ena od možnost je načrt Nase, da komunikacijo z radijskih valov preselijo na optične. Konkretno, namesto široko razpršenega valovanja nameravajo uporabljati usmerjen "top" fotonov v obliki laserja.
V galeriji si lahko ogledate posnetke in dogodke, kjer je bil "zraven" Deep Space Network: