"Več kot 20 vas je tu, kar je 'kul'," je nadaljeval v šaljivem tonu in dodal: "Očitno moramo na turneji obiskati Slovenijo." V dvorani, ki sprejme 11.000 obiskovalcev in po obliki spominja na podaljšano malo dvorano Hale Tivoli, je zavreščalo, saj slovenska grla niso mogla skriti navdušenja nad omembo države, iz katere s(m)o se pripeljali na koncert.
Tedder je na akustični kitari nadaljeval sanjski scenarij za slovenske obiskovalce, ko se je brez ritemsekcije (ki dominira v izvirniku) lotil uvoda v uspešnico Good Life, ki jo je lani 42 slovenskih mladih glasbenikov, ki so si nadeli ime SUPERHEARO orchestra, priredilo v dobrodelne namene, denar pa je šel v sklad Botrstva Vala 202.
K skladbi so pristopili lahkotno, dodali rokerski element, a hkrati odstranili udarnejši ritem, kar je skladbo (kot še kakšno v nadaljevanju) ločilo od studijske različice. "Vse, kar napišemo, je prvoosebno. Gre za stvari, ki jih doživimo. Napisali smo ga na koncu prvega albuma, ko smo se lotili drugega - o nastopih, kot je ta, mestih, kot je to, ljudeh, kot ste vi. Skladba govori o nas, o tem življenju in o tem, kar počnemo," je še pred izvedbo omenjene skladbe poudaril Tedder.
Dvorana je plaho prepevala z njim ob spremljavi akustične kitare. To je bil že trenutek, ko so se roke utrudile od dvigovanja mobilnikov ob skladbah, ki so na (predvsem komercialnih) radijskih postajah postale že obvezni del dnevne ponudbe. Nekateri bodo takoj povzdignili svoj glas, da so postali stroj za ustvarjanje uspešnic na račun bombastičnih popskladb, ki so "šablonske" ali "generične", sprejemljive za vsako kulturo.
Gre za kritiko, s katero se Tedder spopada že vso kariero, v kateri njegove uspehe dopolnjuje tudi delo za druge izvajalce, kot so Adele (Rumour Has It), Kelly Clarkson (Already Gone), Beyoncé (Halo) in Leona Lewis (Bleeding Love). 34-letni čudežni mož sodobne popprodukcije je otroštvo preživel obkrožen samo s cerkveno glasbo, danes pa črpa svoj navdih iz vsega od hiphopa do EDM-ja.
V času, ko rokerji poklekajo pod prevlado elektronskih didžejev, so Tedder in druščina podjetniško zadeli v polno z albumom Native, ki ga je skupina izdala lani. S spogledovanjem z elektroniko so si pridobili popolnoma nove, mlade oboževalce, ki nestrpno pričakujejo z elektronskimi ritmi podkrepljenimi Counting Stars in If I Lose Myself. Balada Apologize (pri kateri je imel svoje čudežne prste vmes producent Timberland) izpred let, zaradi katere je skupino spoznala širša javnost, je samo "ena izmed" avtorskih skladb znotraj repertoarja.
OneRepublic so postali primer proizvajalcev poprokovskih balad, ki je prešel na stran klubske glasbe. Ples luči in senc je tako prva stvar, ki jo zagleda obiskovalec njihovih koncertov. Izjema ni bila niti njihova prva postojanka v okviru nove evropske turneje, Gradec. Koncertna postojanka, pol ure oddaljena od slovenske meje, je bila tako po odpovedi datumov v Italiji prizorišče, kjer so - kot so dejali sami - izgubili svojo evropsko nedolžnost na turneji.
Prva postaja v Evropi: Gradec
Petčlanska postava, kjer niti vleče Tedder, je po padcu velikega belega platna nekaj minut čez deveto zvečer med uspešnico z zadnjega albuma Light It Up kmalu prešla v nizanje uspešnic. A pri tem ni šlo le za hvalisanje, kaj lahko ponudijo po enajstih letih v glasbeni industriji, ampak tudi za poskus prikaza njihove glasbene širine.
OneRepublic ni združba petih glasbenikov, ki so mojstri svojega inštrumenta. Ne. Gre za pet posameznikov, ki obvladajo celo vrsto glasbil. Tedder z vokalom sega po najvišjih notah v What You Wanted, v nadaljevanju se že znajde z akustično kitaro bližje občinstvu ali za klavirjem in ob vizualni podpori drvi iz Apologize v vokalne delčke iz priredb Same Love in Cry Me a River - no, natančneje, odpoje delčke refrena.
Nova skladba, novi inštrumenti
Dejavna je celotna skupina, za katero se zdi, da je v takšni meri osredotočena na svoje inštrumente, da pozablja na celoto. Baskitarist Brent Kutzle je že v uvodnih minutah Secrets poprijel za čelo in ga v nadaljevanju večkrat zamenjal za baskitaro. Ritemkitarist Drew Brown je krmaril med udarjanjem po strunah, ksilofonu in drugih tolkalih. V ozadju je ritem držal na bobnih Eddie Fisher. Prva kitara skupine Zach Filkins pa je poprijel za violino že pri All the Right Moves. Ob tem pa ima skupina še podporo v 'samplih'.
Ob vsem "razkazovanju" mišic je trpela predvsem dinamika. Tedder si je občinstvo priboril na svojo stran s svojim vokalnim razponom in s pozivi k prepevanju, toda po nekaj velikih uspešnicah so se predvsem razgubile balade, ki zaznamujejo velik del studijskega dela skupine. "Nekaj skladb morda ne boste poznali, ker so čisto nove. Nekaj pa je takšnih, ki jih še mi ne poznamo" - te besede Tedderja bi delovale skoraj smešno, če ne bi bile blizu resnice.
Skladbe so prearanžirali za izvedbo v živo, a vsaj sinoči se je zapletalo na več ravneh. Potem ko je Tedder odrecitiral dele Gold Diggerja, so lahko obiskovalci že v naslednjih minutah spremljali, kako na odru ni šlo nič po načrtih. Čelo ozvočenje je odpovedalo pri baladno naravnani Can't Stop in povzročilo hreščanje, kar je sprožilo invazijo 'roadijev' na oder. Tedderjev vokal je občasno ušel nadzoru tonskih mojstrov, ob velikem koncu večera v bisu pa je še z roko miril Fisherja, ki je prehiteval pri še enem počasnem spevu za vse nespečneže, Lullaby.
Učinek luči in priredb
Kljub lovljenju skupinskega duha na odru so zvokovno neujemanje skrivali pod plesom luči. Poprokerji so precej premišljeno nadgradili svojo produkcijo, kar ni značilno za kitarske skupine (pa saj tudi sami niso klasična kitarska skupina). Luči in učinki, kakršna sta bila spuščanje pare in podobe na LED-zaslonih v ozadju, so tako postali del atrakcije.
S krajšimi filmskimi izseki (ko se na zaslonu nanadoma pojavi Charlie Chaplin) so si izgradili manevrski prostor, da lahko tudi zapustijo oder, ko se prerazporeja položaj inštrumentov. Osrednji klavir je dokaz, da ni nobena podrobnost prepuščena naključju, saj se spremeni iz rdeče v modro barvo ob prepevanju "I loved you with a fire red, now it's turning blue" (Apologize).
Zadnja krinka pomanjkljivega repertoarja s starejšimi skladbami, ki temelji na nekaj velikih uspešnicah in baladah, so priredbe. Tedder se tako z glasom približuje visokim tonom Justina Timberlaka (Cry Me a River), Jamieja Foxxa (Gold Digger), celo Raya Charlesa, ki pusti poslušalca nepotešenega le ob ponavljanju verza "I got a woman way over town that's good".
Žanrski koktejl brez ustaljenega ritma
OneRepublic so v dobri uri in pol poskušali pokazati preveč. Prav menjavanje inštrumentov in dinamike (iz plesnih ritmov v balade in obratno) je uničilo konsistentnost in povzročilo nihanje v kakovosti tako zvoka kot izvedbe. Za primerjavo: minimalizem, kakršna je bila solaža Filkinsa na akustični kitari s španskim pridihom pred skladbo Counting Stars, je dosegla še enkrat večjo naklonjenost poslušalcev kot katera koli izmed zvokovno "obogatenih" ali "osiromašenih" že tolikokrat slišanih skladb.
A neizpodbitno dejstvo je, da se na koncerte OneRepublic po novem hodi po mero skakanja in prepevanja ob klubskih ritmih, ki ga poganja rokerski stroj. Prav ta rokerski stroj je zamenjal metanje piva po dvorani za metanje konfetov ob zadnji skladbi večera. Neizpodbitno zadnji. Sinoči je namreč večina obiskovalcev še pogledovala po zadnji skladbi večera na oder in čakala, toda z močnim aplavzom dočakala samo prihod pospravljavcev opreme. Za slovo ni dobila niti skupinskega priklona, kaj šele Tedderjevo predstavitev članov skupine.
Več utrinkov s koncerta si lahko pogledate v spodnjem (amaterskem) videu in fotogaleriji.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje