"Ljubljenec hipsterjev" Wes Andersen (ki je, roko na srce, svoj izraz našel, še preden je ta kar naenkrat izbruhnil v subkulturi) v svojem osmem celovečercu išče ravnotežje med vsebino in formo - ter ga na koncu gotovo najde bolje kot v predlanskem Kraljestvu vzhajajoče lune ali Darjeeling Limitedu (2007); njegova na Berlinalu premierno prikazana evropska pravljica se tako (skoraj) uvršča ob bok antologijskima Rushmore in Veličastnim Tennenbaumovim.

Grand Budapest Hotel je, če zavestno očarljivost za trenutek odmislimo, pod fasado prismojene komedije melanholična prilika o izginjajoči medvojni Evropi omike in civiliziranosti, ki jo bo pod svojim škornjem vsak čas zdrobila vulgarnost novega svetovnega reda (nacistom tukaj sicer ne rečemo nacisti in tudi njihov emblem je namesto kljukastega križa dvojni Z, a najbrž ni nobenega dvoma o tem, kaj gledamo).

Pripoved je niz zgodb, ki so druga v drugo zložene kot ruske babuške: mlado dekle obišče grob priljubljenega pisatelja. V naslednjem trenutku zavrtimo uro v osemdeseta leta in pisatelja (Tom Wilkinson) tudi osebno spoznamo. Njegovi spomini nato obrnejo še en list nazaj, v leto 1968 (zdaj ga igra Jude Law), čase, ko ga je mučila "pisateljska bolezen, nekaj običajnega za intelektualce tistega časa", in se je na oddih zatekel v propadajoči gorski hotel v Zubrowki, "srcu nekdanjega imperija". Med sencami in duhovi opustelega hotela Grand Budapest po nekaj dneh spozna njegovega skrivnostnega lastnika, Zeroja Moustafo (F. Murray Abraham), ki mu ob večerji pripoveduje o tem, kako je hotel prišel v njegove roke. (Vsakemu poglavju v času Anderson pripiše drugačno razmerje slike in za odtenek drugačno pastelno barvno lestvico.)

Šele zdaj se je čebula počasi olupila do svojega bistva: piše se leto 1932 in mladi Zero (Tony Revolori) se v takrat še sijajnem hotelu Grand Budapest zaposli kot postrešček pod osebnim pokroviteljstvom močno naparfumiranega, afektiranega in pedantnega oskrbnika izpiljenih manir in neznanega rodu, Gustava H. (Ralph Fiennes v eni svojih najboljših vlog v zadnjih letih). Gospod H., sicer poosebljena galantnost in kavalir stale šole, je obenem tudi strokovnjak za zapeljevanje "starih, bogatih, nesamozavestnih, nečimrnih, svetlolasih" gospa; med njegovimi bolj vdanimi trofejami je 84-letna Madame Céline Villeneuve Desgoffe und Taxis (s prostetiko do neprepoznavnosti spremenjena Tilda Swinton).

Detektivska zgodba, to, čemur bi Angleži rekli whodunit, se počasi preveša v slutnjo vojne, ki se izrisuje na obzorju. Le malo po zadnjem ... krepčilnem obisku v hotelu Madame D. namreč nenadoma in v sumljivih okoliščinah umre. Na branju oporoke se izkaže, da je Gustavu zapustila dragoceno sliko Deček z jabolkom. Do zadnjega diha jo bom hranil, dahne Gustave - ali pa vsaj dokler se je ne bo dalo prodati za primerno ceno, se pragmatično popravi, ko z ukradeno umetnino že čepi na vlaku. Tu je namreč še pokojničina družina z njenim pohlepnim sinom (Adrien Brody) in plačanim morilcem (Willem Dafoe) na čelu, trdno odločena, da zaklada ne bo spustila iz rok.

V risankasti, kinetični dirki, ki se iz tega izcimi - in ki je nima smisla zares obnavljati - se zvrsti še četa zvezdnikov, ki jih z lahkoto spregledaš, že če za hip odvrneš pogled: plešasti in potetovirani Harvey Keitel v zaporu, Owen Wilson in Bill Murray kot postreščka, Mathieu Amalric kot zvesti butler in Lea Seydoux kot plašna sobarica, Jeff Goldblum kot izvršitelj oporoke in tako dalje. (Na trenutke se mora človek vprašati, ali ima res smisel denimo Billa Murrayja v film strpati za točno dve (postranski) repliki ali pa nam Anderson samo skuša pokazati, kakšne zvezde ima na razpolago, če mu to pade na pamet, in potem ne ve natančno, kaj bi z njimi počel).

V vsej tej kolobociji morilskih smučarjev, pobegov iz zapora, nikoli dokončanih recitiranj poezije in bohotnega kopičenja podrobnosti, kot je "materino znamenje v obliki Mehike" na licu Zerove izbranke (Saoirse Ronan), kot srce in duša filma izstopa Ralph Fiennes. Njegov Gustave je kultiviran in vulgaren, preračunljiv in mehkosrčen hkrati - in obenem rdeča nit, ki povezuje že skoraj preogromno količino minuciozno razdelanih podrobnosti, ki jih je Anderson strpal v svojo hišo (pardon, hotel) za punčke.

Da vse skupaj ne zapade v goli manierizem, poskrbi zadnja tretjina akcijske peripetije. Če je bilo dogajanje že prej posejano s posamičnimi izbruhi karikiranega nasilja (odsekana glava v škatli), pa je proti koncu nemogoče spregledati vdor nekega resnejšega, sistematiziranega zla, ki je veliko srhljivejše in bližje zgodovinski resnici kot kakršen koli morilec s petnajstimi prstani in razbrazdanim obrazom.

"Njegov svet je izginil že davno, preden je on sam sploh stopil vanj," o Gustavu H. mnogo let pozneje razmišlja ostareli Zero in s tem ubesedi občutje, ki ga je s svojo grenko-sladko pastelno pravljico skušal ujeti Anderson. Literaren ton na pripoved meče tudi senca Stephana Zweiga, ki ga Anderson citira kot neposreden navdih za svoj film - avstrijskega intelektualca judovskega rodu, ki je na lastne oči videl, kako je pred drugo svetovno vojno odklenkalo omikani evropski buržoaziji. Romanopisec, dramatik in novinar je bil ob Hitlerjevem vzponu staro celino prisiljen zapustiti, leta 1942 pa je "zaradi uničenja njegove duhovne domovine, Evrope", v Braziliji naredil samomor.

Čeprav bo šel Grand Budapest Hotel verjetno vsaj rahlo na živce vsakomur, ki ni zaprisežen ljubitelj režiserjeve v hipu prepoznavne estetike, pa bi ga bilo krivično odpisati kot zgolj formalistično vajo iz sloga, sladkorno peno tako od zunaj kot tudi od znotraj.

Ocena: 4, piše Ana Jurc