mirno pribije srbska pisateljica Mirjana Bobić Mojsilović. Taka samozavest bi marsikoga lahko zbodla, a je v kombinaciji z njenim srbskim šarmom in raskavim smehom prej simpatična.

Ne nazadnje ima verjetno prav. Zgodba o uspehu zdaj 54-letne Beograjčanke, najbolj prevajane sodobne srbske pisateljice, rahlo spominja na tisto od J. K. Rowling: ko je leta 2000 v samozaložbi izdala Dnevnik srbske gospodinje, je bila do vratu v dolgovih in brez prebite pare; prvih sedem tisoč izvodov je sama - takrat je bila že vdova in mama samohranilka z majhno hčerko - "v cekarju" nosila od knjigarne do knjigarne. Roman zaradi političnih razlogov ni bil deležen nobene promocije, in ko se je izkazalo, da bo komercialno uspešen, ga je stroka na neki način še lažje prezirljivo spregledala. Pa se Bobićeva ni pustila spregledati. "Sama sem živ dokaz, da se ni treba upogibati. Za uspeh ne potrebuješ članstva v politični stranki, ne potrebuješ družinskih zvez, niti uspešnega moža ali ljubimca. Nikogar ne potrebuješ, da bi sledila svojim sanjam," pravi danes.

"Sem kot Srbija. Srbija je jaz," v Dnevniku srbske gospodinje spregovori njegova "avtorica", Anđelka. "Dekle, ki je čakalo pravega častilca, takega z besedami, s pogledom, z rokami, s postavo. Kdo tega ne bi želel slišati?" (Pri tem ima v mislih seveda Slobodana Miloševića, "mesijo s soncem v laseh".) Skozi Anđelkino izkušnjo odraščanja v "bratstvu in enotnosti" šestdesetih ter nato vznesenega domoljubja devetdesetih, ki je kaj kmalu preraslo v užaljen nacionalizem ("Nihče, nihče ne govori več o ljubezni, sploh pa ne o ljubezni do srbskega naroda, in zato je to še vedno moja najljubša tema."), se nato neprizanesljivo loti vojne morije, bede, revščine in namernega zatiskanja oči, ki vodijo v kruto, bolečo streznitev. Anđelka je Srbija, kot pravi, Srbija (tudi) izobraženih, razgledanih, milih ljudi, ki so v zaslepljenosti imeli vlogo pri pisanju krvave balkanske zgodovine.

Sledila je cela vrsta romanov, med njimi Ono sve što znaš o meni, Srce moje, Gospodin pogrešni, Glad in seveda Azbuka mog života (Abeceda mojega življenja), ki jo je v prevodu Slavka Bariča pravkar izdala založba Sanje. Tudi to je roman o izgubljenih iluzijah, a na veliko bolj zasebnem poligonu; protagonistka se mora namreč po 25 letih zakona sprijazniti z moževo napovedjo, da jo zapušča zaradi 20 let mlajše sodelavke. Da bi ublažila bolečino, sklene svoja čustva predelati v obliki slovarja (in ob buteljki vina): vsaka črka abecede ji ponuja asociacije na življenje, ki ga bo morala po zakonskem brodolomu očitno zastaviti na novo.

Več o obeh romanih, o Srbiji danes in nekoč, o pritiskih kapitalizma in celo smislu življenja pa v spodnjem intervjuju.

V Dnevniku srbske gospodinje ste zgodbo položili na jezik Anđelki, "srbski nacionalistki". Že sama besedna zveza, srbski nacionalizem, je še danes občutljiva tema. Ste hoteli demistificirati tabu, načeti temo, o kateri se ne govori rado?

Knjiga je v Srbiji izšla leta 2000 in do danes doživela 60 izdaj, kar pomeni 60 tisoč knjig; izšla je tudi v Franciji in Italiji, kmalu bo tudi v Avstriji. Nisem hotela napisati politične knjige, obenem pa tistih let na Balkanu ne moreš ločiti od politike. Gre za kolektivno avtobiografijo cele generacije: Anđelka je sicer fiktiven lik, a skozi zgodbo o njej in njeni družini pripovedujem o Srbiji in njeni turbulentni zgodovini. Srbska nacionalistka je postala iz popolnoma osebnih razlogov: ker ji je zaročenec enkrat prisolil klofuto, ona pa je Miloševića slišala govoriti, da "vas nihče ne sme tepsti". Ta majhen, nepomemben detajl je povzročil izbiro cele ideologije – kajti posameznikova ideologija je po mojem vedno posledica tega, kar se nam dogaja v osebnem življenju, in nima zveze z resnico in pravico.

Anđelkina mati predstavlja drugo Srbijo, tisto, ki je bila proti Miloševiću, a ima prav tako čisto oseben razlog: njen oče je bil tradicionalen Srb, silno veren, obenem pa je pretepal njeno mamo. Tretja Srbija je Anđelkin brat: Srbija, ki je v vsem skupaj videla priložnost za hiter in lahek zaslužek. Vsi morajo skozi še eno tragično zgodbo doživeti katarzo; zgodba se konča leta 2000, z upanjem na nov začetek, boljšo prihodnost. To je bilo samo tri mesece, preden je v Srbiji res prišlo do vseh političnih sprememb. Na neki način je bil konec skoraj preroški. No, v zadnjih 15 letih smo imeli veliko priložnosti - in slišim, da Slovenci tudi – za razočaranje.

Čeprav je bil roman prevajan v tuje jezike, doživljal velike naklade, ki ste jih omenili, pa srbski mediji o njem skoraj niso pisali; recenzije romana pa so bile redke oz., če že, negativne. Je bilo to zato, ker ste načeli neprijetne teme, ali pa prej posledica tega, da niste bili "ena od fantov", del prave literarne klike?

Nikoli nisem bila "ena od fantov" in tudi danes nisem. Gotovo sem ena od srbskih pisateljev z najvišjo naklado, gotovo najbolj prevajana – pa me še naprej poskušajo ignorirati, čeprav je to nemogoče. Ne vem, kako je z literarno kritiko v Sloveniji, a v Srbiji je že od nekdaj stvar politične ali kake druge pripadnosti: imamo seksualni lobi, pa regionalni lobi, določene prijateljske kroge … Sama nisem nikoli pripadala nobeni stranki, nikomur.

Obenem pa ljudi moti, da sem vredna toliko, kot sem. Radi odredijo, koliko "se spodobi", da s knjigo zaslužiš – jaz pa prodajam knjige, pišem uspešne drame in slikam, tako da živim samo od svoje umetnosti. To številni bolj slabo prenašajo. V bistvu je Dnevnik srbske gospodinje dobil eno samo zelo negativno kritiko, vse drugo je bil molk, do današnjega dneva. Več in lepše kot doma so o meni pisali v Sloveniji, na Hrvaškem, v Franciji, na Češkem … to je že znak, da nekaj počnem prav. (Smeh.)

Torej niste nikoli česa napisali samo zato, da bi plačali račune? Skoraj vsako leto izdate novo knjigo.

Seveda je vse težje živeti od literarnega ustvarjanja, a pred 14 leti so bili boljši časi v vseh pogledih in se je dalo. Samo po zaslugi te knjige sem lahko odplačala svoje dolgove, obdržala samostojni status in si kupila nov avto in poslala hčerko v šolo. Zdaj je seveda drugače: delam petkrat več kot pred na primer desetimi leti, imam šest gledaliških predstav, ki so vse uspešnice. Najnovejša – satirična komedija – je premiero doživela ravno zdaj, pred dvema tednoma. Predstavo sem napisala, jo režirala, oblikovala kostumografijo in scenografijo ter skrbela za stike z javnostjo.

Preveč samostojna sem, da bi kak sklad prosila za denar ali štipendijo. Je bil pa najslajši denar v življenju tisti, ki sem ga zaslužila s "srbsko gospodinjo": prvih sedem tisoč izvodov sem v knjigarne v cekarju vlačila sama, po Ulici kneza Mihajla sem lepila plakate, … Bili so težki, a romantični časi.

Knjiga je pri nas izšla z naslovnico z rožnatimi bleščicami, tako naslov kot tudi zgradba (poglavja so naslovljena Imam modre oči, Sem prijetne zunanjosti, Odlično kuham ..., op. n.) vzbujajo vtis, da bomo prebrali srbski Dnevnik Bridget Jones s ščepcem Seksa v mestu. Ste se nalašč poigrali s pričakovanji bralca ali pa je v tem neka simbolika? Da ima srbska ženska več različnih identitet?

Lahko razumete tudi tako! Srbske izdaje imajo na naslovnicah moje slike, tukaj pa sem izbiro seveda prepustila založbi Sanje. Tudi ta naslovnica ni brez simbolike: oblečena je v "farmerke", ki jih je naša generacija tako rada

nosila. Sicer pa ne mislim, da gre za "ženski" roman, čeprav je glavna junakinja ženska. Po surovi iskrenosti, h kateri sem stremela, je prej moški. Nikomur nisem dajala odpustkov samo zato, ker je ženska, srbskega rodu ali kaj tretjega.

Abecedi mojega življenja pa bi lahko rekli tudi "Abeceda vsake ženske". Mislim, da je univerzalna zgodba o ženski, ki se znajde na prelomnici svojega življenja. To sicer ni več kolektivna, ampak osebna zgodovina, je pa zato univerzalna panika protagonistke. To so strahovi, ki jih družba vsiljuje vsem sodobnim ženskam – strah pred staranjem, pred gubami, strah pred izgubo moža, obsedenost s seksom … Moja junakinja ni niti mis sveta niti prebogata ali preveč uspešna. Podobna je mojim bralkam in najbrž se zato z njo poistovetijo. Strašno šarmantno se mi zdi, da je prevajalec Slavko Barič na moj predlog v knjigi pustil črke azbuke v cirilici in v izvirniku pojme, ki se pojavljajo v vsakem poglavju: ljutina (jeza, srd), đubre (gnoj, smeti), grudi (prsi) ...

Abeceda mojega življenja je torej na neki način neprevedljiva iz cirilice. Če bi zamenjali vrstni red črk iz azbuke v našo abecedo ali skušali prevajati pojme (knjiga je strukturirana v formo slovarja, op. n.), bi se konstrukcija porušila …

Slavkova rešitev se mi zdi še najboljša, saj azbuko uporabim kot orodje za pripovedovanje svoje zgodbe na postmoderen način, preko kratkih fragmentov. Če je poglavju naslov T kot torba, bi bilo to v angleščini B for Bag, in potem naj kaj, celo poglavje prestavim na začetek? Kljub fragmentarnosti poskušam povedati zaključeno zgodbo o nekem zakonu, v katerem sta se partnerja počasi odtujevala in ljubezen na koncu zapravila – ali pa tudi ne. Vedno je kje kakšna "Ana iz marketinga", s katero se sodobni moški, prost odgovornosti in željan dokazovanja, v nekem trenutku zaplete.

Mislim, da imata zakonca pravico do novega cikla in koščka sreče, če ugotovita, kje je šlo narobe. V književnosti so enoznačno pozitivni liki epohalno dolgočasni – tako kot še Cerkev ne prenaša ljudi brez greha (Smeh). Sicer pa ne verjamem, da se katera koli knjiga konča, ko njen avtor postavi zadnjo piko: junaki še naprej živijo v nekakšnem etru … Za odgovor na to, kako živijo, mora pa vsak bralec pogledati vase.

V obeh romanih je motiv odnosa med materjo in hčerjo. Se vam zdi to bolj težaven, konfrontativen in zato za literaturo bolj zanimiv odnos kot za Balkan značilno razmerje med obožujočo materjo in sinom?

V več mojih knjigah se pojavlja konflikt med materjo in hčerjo … ne vem, od kod v mojem življenju to izvira, saj imam odličen odnos tako s svojo materjo kot s hčerko. Morda je neki majhen delček mene, ki se ga niti ne zavedam, stvari počel iz upora materi. Je pa tudi res, da odnos med materjo in hčerjo iz lastnega življenja lažje prepoznam in stopnjujem.

Oba romana bi se dalo brati tudi kot svarilo pred pastmi kapitalizma ali pa vsaj potrošništva: Vesna (v "Abecedi"), denimo, opisuje, kako sta se z možem vse bolj odtujevala, obenem pa praznino mašila z novimi predmeti. Si ljudje želimo stvari, kadar nimamo bližine, ljubezni?

Absolutno. Prepričana sem, da je že moja generacija, predvsem pa generacija naših otrok, žrtev kapitalizma. Mediji sploh ne obstajajo več za to, da bi nas o čemer koli informirali, pač pa so le še platforma za oglaševanje različnih izdelkov, bič, ki nas žene v nakupovanje. V Beogradu poznam ljudi – in gotovo obstajajo taki tudi v Ljubljani – ki imajo kuhinje za 50 tisoč evrov, v katerih nikoli ničesar ne skuhajo. Imajo fantastična stanovanja, v katera ne vabijo prijateljev, ker se jim ne ljubi potruditi; lažje je, če se dobijo kje zunaj. Človek je vreden toliko, kolikor kvadratnih metrov parketa ali kakšen avto ima.

V resnici pa se tako ali tako ne da uživati "čez mero": ne moreš biti v istem trenutku v kavarni in v svojem lepem stanovanju. Ne moreš kuhati in hkrati jesti v gurmanski restavraciji. Ne glede na to, koliko denarja imaš, ne moreš vsak dan spiti desetih litrov šampanjca in jesti biftka. Ne moreš živeti 200 let, da bi užil vse svoje dobrine … Obenem pa nam ti predmeti jemljejo toliko časa in energije, da na koncu ostajamo sami. In globoko depresivni.

Pišete še o eni srbski specifiki, o "kolektivni fantazmi", kot ji pravite. Srbom namreč pripisujete "z ničimer potrjen občutek, da je življenje v tej državi najboljše. Da tudi, ko je nevzdržno, ni tako slabo", in "neprestano primerjanje s svetom, seveda v našo korist". Je to nekaj, kar je v ljudeh ostalo od indoktrinacije, s katero so odraščali v komunizmu? Mlajše generacije se najbrž ne ponašajo s tem, da "za noben denar ne bi zapustili domovine"?

Mlade generacije je seveda indoktriniralo to, kar ponujajo svetovni mediji; mladi po vsem svetu so indoktrinirani z istimi stvarmi, MTV-jem in lepimi oblekami, usmerjeni so k projektu "tržišča", ne pa k čemu, kar bi obstajalo v knjigah ali tradiciji.

Vzdušje v Srbiji pa je na neki način enako, kot je bilo: ogromno je jugonostalgikov, kot jih je verjetno tudi tukaj. Poglejte, to, kar nam zdaj počne Evropska unija, je nekakšna simbolična nova Jugoslavija. V tej novi Uniji ne bo nihče ne vas ne nas ničesar vprašal – o naših usodah bodo odločali ljudje v Bruslju. V Jugoslaviji smo vsaj malo za mnenje spraševali drug drugega.

Kar se tiče srbskega nacionalizma: seveda obstaja, tako kot v vsaki državi, a v zelo majhnem odstotku; politično pa je to čisti 'past tense' (preteklik, op. n.). Veliki Brat pa tako ali tako dela na tem, da bi ubil vsak občutek nacionalne pripadnosti kateremu koli narodu.

V retrospektivi, s položaja deziluzije, Anđelka v Dnevniku srbske gospodinje o sebi pravi: "Gledala sem Beograd v višini svojih oči. 163 centimetrov." Seveda lahko na stvari iz širšega zornega kota po navadi gledaš šele v retrospektivi. Imate vi na dogajanje v devetdesetih na Balkanu danes drugačen pogled kot takrat?

V retrospektivi imamo vsi popoln vid, kot pravite. Percepcija tega, kar se nam je vsem zgodilo v devetdesetih, se je spremenila ravno zaradi velikih in novih spoznanj o tem, kako svet deluje, o tem, kako je bil izzvan razpad Jugoslavije, in o tem, katerim svetovnim silam je to ustrezalo. Seveda s tem ne skušam zmanjševati krivde vseh narodov nekdanje Jugoslavije, še posebej Srbov.

Če bi Anđelka svoj dnevnik pisala danes, bi bil precej resigniran. Na neki točki smo bili prevarani in prodani v roke liberalnega kapitalizma, ki bo prežvečil in izpljunil vse naše usode. Smernice, ki jih imamo zdaj o politični korektnosti – o tem, kaj se sme reči in česa ne – so veliko strožje, kot so bile v komunistični Jugoslaviji.

Anđelka se v romanu več kot enkrat obregne tudi ob Slovence. Ko se, recimo, spominja večerov pred televizijo, piše: "Cela Jugoslavija, vse njene republike, so morale imeti svoje nacionalne komike, tako je bilo videti. Ne spomnim pa se, da bi kaj smešnega prihajalo iz Slovenije. Oni so v televizijsko izmenjavo pošiljali džezorkestre in pevce z uspavajočimi glasovi." Je to približno točen opis percepcije Slovencev v preostalih državah nekdanje Jugoslavije? Tisti zategnjeni, dolgočasni in resni?

To ni precepcija Slovencev, pač pa slovenskega televizijskega sporeda (Smeh). Moram reči, da so imeli Srbi Slovence vedno zelo radi in jih imajo še vedno; nikoli nisem zaznala kakega sovraštva, niti med vojno, česar za druge narode žal ne morem reči. Odraščali smo z zavestjo, da smo bratski narod, saj smo imeli še Karavane prijateljstva, in spomnim se, v kakšnem šoku smo bili, ko se je v Sloveniji začela vojna.

Dnevnik srbske gospodinje in Abecedo mojega življenja povezuje rdeča nit deziluzije, razočaranja: če je v prvem protagonistka priča razkroju svojih starih idealov, sveta okrog sebe, se mora v drugem Vesna spopasti z bolj intimno deziluzijo, razpadom zakona. Vas literarno privlačijo grenke plati življenja? Je v tem odmev Tolstojeve misli: "Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje"?

Tako je. Z Abecedo mojega življenja sem hotela napisati zgodbo, ki bi držala za 99,9 % žensk, ki jih poznam oz. sem jih kdaj srečala, obenem pa to narediti na netradicionalen način (prek gesel v slovarju). To je zgodba o samoti. Ko svoje življenje prenatrpamo s stvarmi, za ljudi ni več prostora. Dandanes se pari, ko imajo denar, začnejo odtujevati … Če nimajo denarja, pa se ukvarjajo drug z drugim, a so jezni, ker nimajo denarja (Smeh.) Osamljenost je osrednja tema modernega sveta, in posledično tudi mojih knjig.

Vesnino ravnanje je vendarle navzkriž s "pravili" sodobne, emancipirane ženske: čeprav ve, da sta se z možem odtujila, ve za njegove številne skoke čez plot, vztraja v odtujenem zakonu, dokler je ne zapusti on. Je to posledica globoke ljubezni ali nizke samopodobe? Strahu?

Lahko je oboje. Na koncu tudi ona njega pusti, pusti ga oditi, ker je položila račune svojega življenja in ugotovila, da se ne more več boriti. V nekem skritem kotičku pa je seveda samo užaljena ženska, ki je ljubila moškega, ta pa jo je pustil zaradi 20 let mlajše. V nekem trenutku se ji zazdi, da nima orožja, s katerim bi se lahko zoperstavila tej "Ani iz marketinga". To naša družba sporoča ženskam: potrošno blago ste, kot vložki s krilci. Pri tridesetih si že babura … Cela zahodnjaška kultura je v tem pogledu skrajno regresivna, v nasprotju z vsemi dosežki feminizma. Štejejo telo, rojstni list, denar in moč, ki pa seveda pripada tvojemu možu. V tem pogledu so ženske na slabšem kot v Tolstojevih časih.

Zanimivo pri vas je, da se umetniško ne udejstvujete samo na enem področju: pišete romane, drame, režirali ste v gledališču, slikate … Niste eden od tistih ljudi, ki se držijo tega, kar jim gre po lastni presoji najbolje od rok?

Moj edini cilj je, da zabavam samo sebe. Paničen strah pred dolgočasjem imam. Edina naloga umetnosti, tako za bralca kot za ustvarjalca, je, da olajša strah pred smrtjo in zavest o končnosti naših življenj. Jaz pa preprosto ne morem početi ničesar in sedeti pri miru. Slikam iz gole ljubezni; lani sem imela že šesto – ali je bila sedma? - razstavo in bila je najbolj obiskana razstava v Beogradu. Nočem dopustiti, da bi moji dnevi minevali v tarnanju, obupu in dolgočasju. Ne zapravljam časa z opravljanjem, s tujimi življenji, s posedanjem po kavarnah. Strinjam se s Hanifom Kureishijem, ki pravi, da je za pravega umetnika ustvarjanje kot seks.

Če dovoliš, da ti okolje, v katerem živiš, odredi mero, do kod lahko sežeš, je tako, kot da nekoga ves čas prosiš za dovoljenje. Jaz ne potrebujem nikogaršnjega dovoljenja, da bi bila, kar sem! Saj konec koncev ne dobivam državnega denarja in se nikomur ne zažiram v davke. Za mojih enajst prevodov v tuje jezike nima zaslug nobena vladna podpora ali kampanja.

Študirali ste novinarstvo in v knjigi potegnete vez med skrajnim nacionalizmom in režimskim pisanjem, ki ga podpihujejo čisto individualni interesi. Ste zaradi take situacije zapustili novinarske vrste?

Z novinarstvom sem se začela ukvarjati okrog leta 1980, pri 18, 19 letih. Kmalu mi je postalo neopisljivo dolgčas in že v devetdesetih sem začela pisati kratke zgodbe ter počasi zdrsnila od novinarstva k leposlovju. Seveda je novinarstvo popolnoma legitimen poklic, ki mi je dal zalet in določeno vrsto discipline, a zdaj imam smo še eno kolumno v Večernjih novostih. Z nečim pa vendarle moram plačati račune! Če bi bile naklade knjig višje in tisk cenejši, tako kot je bilo včasih, ne bi za časopise napisala niti črke več. S tem je tako kot s prvo ljubeznijo: dala sem jo skozi, preživela, nanjo imam lepe spomine, ne bi je pa rada nazaj.

Zdaj se raje igram. Človek je v vzponu samo, dokler sebe in svojega ustvarjanja ne jemlje smrtno resno.