Mineva skoraj 15 let, odkar je prestopil prag RTV Slovenija, kjer je nase najprej opozoril kot voditelj sila priljubljenih Videospotnic. Na zaslonih smo ga videli še v oddajah Tekma in Tranzistor, na Valu 202 je pred kratkim praznoval 10. obletnico kultne pogovorne oddaje Toplovod, na istih valovih pa ga je mogoče slišati še v torkovih jutrih in petkovih popoldnevih. Nekatere navdušuje, spet drugi jezi.

Radijski program običajno stavi na jutranji program. Na Valu 202 v zadnjem času to spreminjate. Danila Hradil Kuplen ob ponedeljkih gosti sopotnika, vi imate ob petkih Spetek in Latrino. Kako je prišlo do tega trenda?
Vsak programski pas ima svojo specifiko. Vsak dan v tednu ima svoje razpoloženjske intervale. Stvari in način, ki jih jaz lahko povem ob petkih, so povsem drugačne od ponedeljkovih juter. Ti so težavni, to je sama kislina. Torki so že nekoliko boljši, to vzdušje se vzpenja do petka popoldne. To je trenutek tik pred koncem tedna, ko si lahko privoščiš druge vsebine. Videti je, da se čisto lepo obnesejo.

Sta Spetek in Latrina povsem avtorska izdelka?
Ja, avtorska. Seveda jih predebatiramo v uredništvu Vala 202.

Po kakšnem ključu izbirate goste v Spetku? Imate kakšen kriterij?
Kriterij je ta, da so zanimivi na drugo žogo, kar pa mi vedno ne uspe. To seveda v celoti pripisujem sebi in ne gostom. V osnovi morajo biti to zanimivi ljudje. Želel bi si sicer gostiti še več neznanih ljudi, ki so zanimivi. Po drugi strani pa je konvencija, da je nekdo, ki je sprejet v javnosti, spet dobra iztočnica za razmislek. Spetek je še relativno mlad projekt, ki traja pet mesecev.

Vas je že kdo zavrnil? Imeli ste precej težav, da ste prepričali Gorana Vojnovića, za katerega ste rekli, da je iskal nenavadne izgovore, da vas zavrne.
Vojnović me je želel trikrat pretentati. Potem je le prišel in nastal je res super pogovor. On je bil izjemno zanimiv gost. Zanimiv gost je tisti, od katerega dobiš več, kot si pričakoval. Da se predstavi na način, na katerega nisi računal. Ko nehaš gledati na list in se samo še pogovarjaš.

Se vam to zgodi pogosto?
Kadar se zgodi, je občutek res dober. Takrat je res užitek delati. Moram pa priznati, da sem pravi 'kontrol frik', tako imam list z vprašanji vedno pred seboj.

Dvajset minut, kolikor jih imate na voljo v Spetku, je pravzaprav zelo malo, da se pogovor razvije v to stanje spontanega pogovora.
Res je, to je zelo malo časa. To je tak format, v katerem se mora vse poklopiti. Če je gost hitropotezen, je to krasno za oddajo.

Ob teh pogovorih je sestavni del petkovega programa tudi Latrina (satirična oddaja, ki prinaša novice o slovenski estradi), ki je naletela na mešane občutke.
Občutki morajo biti mešani, ker to pomeni, da stvar funkcionira. V nasprotnem primeru smo v sivini 'mainstreama', v sivini amorfnega in ohlapnega konsenza.

Imam pravilen občutek, da politične korektnosti ne marate preveč?
Res je, ne maram je. Politična korektnost je nazorska drža, ki nam jo hoče politika vcepiti, mi pa smo njena posledica. Posledica pa je tudi pasivnost. Zato je to slabo, zato je treba biti politično nekorekten.

Ste sami politično nekorektni?
Politična korektnost je to, da vodiš diskurz v nekih okvirih, ki jih strogo določajo družbenopolitične konvencije. A da se stopiti ven iz teh okvirov. To poskušam delati v svojih oddajah.

Še enkrat se vrniva k Latrini. Med užaljenima sta bila tudi Zvezdana Mlakar in Raay, ki vas tudi toži. Pri tem je zanimivo, da sta oba (vsaj bila občasno) zunanja sodelavca RTV Slovenija. Ali obstaja meja samocenzure, ko nekoga ne bi omenili, ker je ta človek, denimo, vaš sorodnik ali vaš sodelavec?
Do ljudi, ki ti nekaj pomenijo, je seveda težje postaviti kritično distanco. A na srečo je teh ljudi malo. Okrog sebe zbiram ljudi (in do zdaj se je izkazalo, da sem imel srečo), ki mi jih ni bilo treba omenjati v Latrini. Tu je seveda najbolj problematičen moj brat, ki je del estrade, in sem se ga tudi nemalokrat lotil. To obožujem, rad se norčujem tudi iz samega sebe. Seveda pa sem vesel, da brat počne, to kar počne, in ga pri tem tudi podpiram. Počne pa stvari, ki trenutno še nimajo mesta v Latrini. Bi sicer moral biti lojalen do ljudi, ki delajo v isti hiši?

No, bom navedel še en soroden primer. Ko je Marko Crnkovič zapustil Delo, je začel javno komentirati članke nekdanjih sodelavcev. Ti so se na njegove komentarje odzvali v slogu, da ni lojalen.
Kar se tega tiče, jaz naše hiše nisem nikoli 'šparal'. Včasih sem delal samo na televiziji, takrat sem spisal vsaj deset kolumn o odnosu razvedrilnega programa do slovenske glasbe. Vsaka lojalnost na ravni blagovne znamke je trapasta. Če jaz kritiziram kar koli, kar je povezano z mano - mojega brata, družino ali delodajalca - to še ne pomeni, da jih nimam rad. Zadnjič je imel o tem Igor E. Bergant blazno ljubek citat. V hiši pač moramo govoriti in sodelovati.

Končajva temo o Latrini z Raayem. Veste, kaj imata skupnega?
(Dolg premislek.) Kaj?

Tinkaro Kovač.
Saj res, Tinkaro Kovač! Res je, za njo sem napisal pesmi In sta šla ter Slepa sreča. To sta zadnji skladbi, ki sem jih napisal v življenju. Od tega je minilo že skoraj 15 let. Takrat še nisem delal na televiziji. Do sodelovanja je prišlo povsem slučajno, takrat sem precej delal z Dejanom Radičevičem. Nekaj časa sva pisala in producirala skladbe. Takrat sva napisala kar nekaj pesmi in jih ponujala naokrog. Dva sta potem pristala pri Tinkari Kovač. No, zdaj pa ima Raaya (smeh).

Zakaj ste prenehali pisati?
Glasbo sem obesil na klin. V nekem trenutku sem 'zaštekal', da sem za klasiko prepozen, za džez prekratek, da bi po 25. letu razkrečen skakal po odru in pel o pivu in ženskah, pa se mi je zdelo že malo patetično. To je ena izmed epizod v življenju, ki jo obesiš na klin. Ko se z nečim ukvarjam, se običajno ukvarjam obsesivno. Ko jih neham početi, mi ne morejo pomeniti zgolj rekreacije. Tako je bilo tudi z glasbo, s katero sem se ukvarjal od 15. do 25. leta.

Niste več dejavni v glasbeni produkciji, imate pa gotovo mnenje o današnji produkciji in kakovosti slovenske glasbe. Kakšna je ta v primerjavi s tisto iz 90. let?
Če bi rekel, da moje kritiziranje glasbe prihaja iz mojega osebnega kreda, bi se mastno zlagal. Trdim, da je generacija bendov, ki smo igrali v 90. letih, najbolj zablodela generacija vseh časov. To je bila generacija brez identitete, pank je umrl, grunge se pri nas ni prijel, živeli smo v postosamosvojitveni vati nabreklega optimizma in igrali glasbo naših očetov, da ne rečem starih očetov. Skratka: brezvezna scena. Danes pa mislim, da je precej več dobre glasbe kot v 90. letih.

Kaj sicer pogrešate pri slovenskih medijih? Kaj jim zamerite? Kaj bi spremenili?
Narediti moramo distinkcijo pri konceptu zasebnega in javnega medija. Zasebnim medijem ne morem ničesar zameriti. Oni morajo generirati dobiček in hkrati gnetejo svoje občinstvo v neko estetsko in nazorsko homogenost, kar je totalna neumnost. Od zasebnika seveda ne morem zahtevati, da zahteva imperativ odgovornega medija. Javni medij pa je druga zgodba, tu se počutim osebno odgovornega, kar počnem. Imam ga rad. Zavedam se, da nam je težko delati, ker okus in nazorske okvirje ustvarjajo zasebni mediji, mi pa se moramo temu prilagajati. Je pa prav, da pri tem vozimo svojo odgovorno linijo. Seveda pa obstajajo nihanja, so razlike med radiem in televizijo. Nekatere stvari so odlične, sodobne, narejen v duhu javnega medija, spet druge pa nikakor ne. Pogrešam pa kakovostno razvedrilo. Na javnem mediju smo prišli do točke, kjer glasbeni milje, ki bi mu dal za temelj Rolling Stonse, nima več prostora v mainstreamu. To je zagovednost par excellence. Imamo krasno dokumentarno produkcijo, vedno boljši dnevnoinformativen program, odličen MMC ... Vsi segmenti, ki so zelo dobri, potem pa imamo tole. Tu se mi zdi, da imamo zlorabo instituta demokratične večine. Ni potrebe, da servisiramo žanre, ki jih zastopa pet zasebnih radijskih postaj in tri televizije. Manjka nam kakovostnega mainstreama. Morali bi biti generator mainstreama, ki vsebuje elemente kulturnega, spodobnega.

Poslanstvo javnega medija je tudi interakcija s poslušalci. Tega se sami precej poslužujete. Kakšen odnos imate s poslušalci, ki vas poslušajo in kličejo že leta? Denimo legendarni Štefan? Se poznata?
Štefan, legendarni Štefan. Prej se nisva poznala, zdaj pa sva postala prijatelja. Za deseto obletnico Toplovoda, lani okrog božiča, sva se dobila in posnela posebno oddajo Topolovoda. Blazno me je presenetil, je izjemno zanimiv možakar, blazno skrivnosten. Presenetil me je v pravem pomenu besede. Kako in na kakšen način, me je presenetil in kdo vse je Štefan, pa naj ostane skrivnost.

Kaj vam je zares, zares všeč? Ljudje, ki vas dobro poznajo, pravijo, da imajo včasih občutek, da 'vam je vse bedno'. Vam je res vse bedno ali obstaja izraz 'skoraj vse bedno'?
Res mi je všeč tole vprašanje, ker govori o tem, da mi je skoraj vse bedno. Ob tem, da mi je skoraj vse bedno, obstaja blazno optimističen in velik odstotek stvari, ki so res lepe v življenju. Vredno jih je iskati in spoznati, teh pa res ni malo. Od zanimivih ljudi, dobrih idej, dobre glasbe, dobre knjige ... Če obstaja o meni stereotip, da mi je vse bedno, mogoče ne drži. Mogoče sem pa človek, ki je do določenih idej in stvari (čeprav jih je malo) veliko strastnejši od tistih, ki pa jim je skoraj vse 'kul'. Tukaj se stvari izravnajo.

Lani ste vodili valovsko prireditev Ime leta. Če narediva večletni pregled akcije, dobimo zanimivo evolucijo. Najprej so prednjačili politiki, nato športniki, zdaj pa dobrodelniki. Kako gledate na ta vidik in kdo bi po vašem mnenju moral biti v ospredju?
Ja, res je, zdaj smo v eri dobrodelnikov. To razumem precej tragično. To je tragično tranzicijsko dejstvo. V letih navdušenja smo svojo kolektivno identiteto gradili na politiki. Potem smo bili malo razočarani in so nam ostali le še športniki. Zdaj pa gre žal določenemu odstotku ljudi tako slabo, da se nam orosijo oči ob dobrotnikih. Rad bi videl, da ne bi bilo tako. Super bi bilo, če bi bili spet bankirji in politiki v ospredju. Vem, sem naiven (smeh).

Z določenimi deli družbe obupujete. Imate vero v soljudi?
Absolutno jo imam. Nimam pa vere, da bi bilo teh ljudi toliko, da bi stvari 'demokratično pretehtale'.

Za konec pa še igra asociacij: