"Podrobnosti zgodbe so mi prišle na misel nekega dne (takrat sem živel v majhni vasi), ko sem videl majhnega dečka, kakih deset let je moral imeti, ki je po ozki stezi vodil vpreženega konja in mahal po njem z bičem vsakič, ko je konj hotel zaviti. Na vsem lepem me je presunilo, da bi v trenutku, ko bi se take živali zavedele svoje moči, ljudje nad njimi ne imeli nobene moči več in da človek izkorišča živali malone enako kot bogati izkoriščajo proletarce," je George Orwell leta 1947 zapisal v predgovor k ukrajinski izdaji svoje "pravljice" Živalska farma, kot jo je poimenoval. Literarna kritika je kratki roman dolgo brala kot kritiko Stalinovega totalitarizma, kar je potrdil tudi avtor - a v resnici temačna morala zgodbe o živalih, ki so izvedle revolucijo proti izkoriščevalskim ljudem samo zato, da so se na koncu same prelevile v okrutne krvnike svojih vrstnikov, ustreza kateri koli zlorabi oblasti pod krinko prizadevanja za boljšo skupno prihodnost.

Zato ni težko razumeti, zakaj so se pri Mladinski knjigi odločili za ponovno izdajo dveh nadčasovnih, "jeznih" in politično obarvanih literarnih klasik: Cankarjevega Hlapca Jerneja in Orwellove Živalske farme. Drugo je s 24 izvirnimi, črno-belimi ilustracijami opremil Peter Škerl, ki ne skriva, da je knjiga ilustrirana (tudi) zato, da bi k pritegnila kakega mlajšega, bolj vizualno uperjenega bralca. To pa še zdaleč ne pomeni, da imamo pred seboj kako otroško slikanico: posodobljena Živalska farma, ki je zahtevala kar dve leti predpriprav, je brezkompromisno soočenje s kruto resničnostjo tiranskih prašičev/ljudi, ki so si s parolami prilastili oblast in sadove skupnega dela. Kar bi bilo preveč enostavno razumeti kot zgolj kritiko ene same družbene ureditve, opozarja Škerl. Več pa v spodnjem intervjuju.

Kratek sprehod po vaši bibliografiji razkrije, da imate za seboj zelo pisano paleto projektov, od tega, da ste ilustrirali Prilike v stripu (Nataša Konc Lorenzutti, 2011), pa do večkrat nagrajenih Močvirnikov (Barbara Simoniti, 2012) in zdaj Živalske farme. Sprejmete delo le, če vas projekt posebej „nagovori“, ali pa je narava dela samozaposlenega v kulturi taka, da je v vsaki priložnosti pač treba najti izziv?

V vsebini mora biti nekaj takega, kar te povleče. Orwell se mi je zdel izziv zaradi moje osebne kritičnosti do družbe. Še pred desetimi leti se mi Živalska farma najbrž ne bi zdela preveč zanimiva knjiga, zdaj pa je, se mi zdi zelo aktualna. Sicer pa vedno iščem nove izzive preko tehnike: v tem primeru sem s črno-belo tehniko tuša in detajli rdeče barve knjigi dodal novo razsežnost. V poplavi barvnih ilustracij črno-bela pridobiva veljavo.

Že v utemeljitvi nagrade Hinka Smrekarja, ki ste jo leta 2012 dobili za svojo ilustracijo Močvirnikov, je žirija izpostavila vašo „nekonvencionalno rabo kolorita“. Tudi tukaj ima izbira barve verjetno svoj pomen: črno-bele ilustracije z ekspresionističnimi pljuski rdeče krvi samo še poudarjajo srhljivi razvoj dogodkov v zgodbi.

V Močvirnikih je temačnost ustvarila ravno nekakšna senčnost v ilustracijah. Pa vendar bo, kdor bo pogledal natančneje, videl, da gredo v globino. Enako je s črnino: ker sem šel tako daleč v črno barvo, dobiva novo razsežnost.

Novo izdajo Živalske farme zaznamuje „vizualna analogija z britanskim načinom pisanja“, če povzamem besede Pavleta Učakarja. Lahko to podrobneje pojasnite?

Knjigi oz. živalim v njej smo hoteli vdahniti čim bolj britansko ozračje, vsaj na prvi pogled, ko v knjigo vstopiš. Pozneje se tako ali tako vse vrti okrog odnosov. Jasno je moralo biti, da se zgodba dogaja na britanskem podeželju; tako se izogneš vsem stereotipom, ki so se na zgodbo nalepili, od nanašanja na Sovjetsko zvezo dalje. Mislim namreč, da je imel Orwell poleg Sovjetske zveze v mislih tudi plat kapitalistične družbe, ki se je takrat močno razvijala. Zelo natančno je opisoval farmo, ampak iz mimobežnih opazk (na primer o kmetu, ki se je "tam nekje zunaj" zapil do smrti), je jasno, da tudi komunistična alternativna ureditev družbe ni kazala bistvene perspektive.

Orwell vseskozi nastavlja zrcalo kateri koli družbi. Vsak ideal, iz katerega vstane posamezna družbena ureditev, se na neki točki razkroji in sesuje. Skozi vso zgodovino se že tepeta dva sistema: eden je kapitalistični, ki človeku ustreza zaradi njegovega pohlepa, in socialistični, ki se v ospredje prebije, kadar se po skrajnostih kapitalizma začnemo ozirati k socialnim temam.

Živalska farma je ena tistih modernih klasik, ki so v svetu doživele že ogromno izdaj, tudi ilustriranih; za britanski trg sta jo, denimo, ilustrirala tako Quentin Blake, ilustrator romanov Roalda Dahla, kot tudi Ralph Steadman, redni sodelavec Hunterja S. Thompsona. Ste preštudirali pristop svojih predhodnikov, preden se se lotili dela, ali pa morda po njem? Ali pa ste se raje popolnoma odrezali od potencialnih vplivov od zunaj?

Ogledal sem si jih bolj bežno. Bolj sta me zanimali dve drugi postavitvi: igrani (r. John Stephenson, 1999) in animirani film (r. Joy Batchelor, John Halas, 1954). Skušal sem se čim bolj distancirati od dosedanjih likovnih postavitev, tudi zato se nam je črno-bela tehnika zdela zanimiv izziv.

Zahteva ilustriranje knjige za odrasle drugačno naravnanost kot ilustriranje otroške zgodbe?

Med enim in drugim ne delam razlike. Besedilo je tisto, ki te drži. Dostikrat velja, da je za otroško populacijo kar vse dobro, ampak v resnici mislim, da je za otroke kakovostno ilustrirana knjiga zelo pomembna; ne nazadnje je to zanje tudi estetska usmeritev za prihodnost, da bodo kot odrasli drugače gledali na posamezne likovne rešitve. Tudi v otroške ilustracije sem vedno skušal "podtakniti" kaj odraslega. Konec koncev bi tudi Orwella lahko bral otrok, čeprav je v nekaterih delih zelo krut.

Ste imeli pri tem projektu svobodo, da ste si sami izbrali odlomke zgodbe, ki so si najbolj „zaslužli“ ilustracijo, ali pa so te odločitve sad pogajanj oz. usklajevanja z urednikom?

Z urednikom Andrejem Ilcem se poznava že deset let in predlagal mi je le izbiro črno-bele barvne lestvice, sicer pa sem imel pri izbiri motivov proste roke. Skušal sem paziti, da se je med vsemi 24 ilustracijami spletla nekakšna rdeča nit: če ena prikaže vzrok, povod za neko dejanje, mora naslednja njegovo posledico. Določene detajle, ki jih je Orwell samo mimobežno omenil, sem likovno bolj poudaril – na primer to, da prašič Major pasje mladiče na skrivaj odnese na podstrešje, kjer jih bo nato vzgojil po svoje. Začetek sklepnega, desetega poglavja sem pustil zelo odprt, da bi si bralec sam ustvaril sliko položaja na farmi, nato pa le izostril absurd prepleta živalskih in človeških likov.

Kot nestrokovnjakinji se mi zdi, da bi bila lahko med večjimi izzivi naloge ilustriranja Živalske farme prav antropomorfnost živalskih likov - to, da morajo biti nekatere (prašiči) postopoma vse bolj človeške, druge pa ostajati zasidrane v živalskem kraljestvu. Kaj je bil za vas najtrši oreh pri izhodiščnem pristopu?

Hotel sem, da živali ostanejo živalske. V dvomih sem bil le zaradi prizorov nasilja sredi zgodbe. Z živalskimi liki vse deluje bolj nežno. Če poleg postaviš človeško figuro, je vse v hipu bolj kruto. Tam sem zato dodal renčečega psa. Nekatere živali sem stopnjeval bolj, druge manj; pri prašičih sem poudarjal predvsem stopnjujočo se debelost - da od ugodja, ki jim ga ponuja sistem, skoraj pokajo.

Na skoraj vsaki strani se kot motiv pojavi tudi krokar, ki ga Orwell v besedilu ne poudarja tako zelo. Ima zlovešči ptič zaradi svoje simbolike samo vlogo stopnjevanja temačnega vzdušja ali pa ima kak globlji pomen?

Krokar je opazovalec dogajanja, ki pa se – tako kot osel Benjamin – ne aktivira takrat, ko bi bilo treba. Obenem ima krokar še dodatno razsežnost sveta na drugi strani ograje: na začetku ga vidimo, kako sedi na kolenu kmeta Jonesa in se mu pusti pitati, nato pa še pri merjascu Majorju. Obema je jedel iz roke, če hočete. Vprašanje je, kakšno vlogo je v resnici imel tisti krokar. Nekoč sem bral knjigo o nekem skritem Hitlerjevem administratorju, ki je bil zgolj pisarniški uradniček, nihče, pa je dal izslediti in v taborišča poslati na tisoče Judov. To je tudi krokar: majhen, a nevaren za sistem. Ve, v katerem trenutku je pametneje držati kljun in se prilagoditi položaju.

Orwell sam svoje zgodbe ni hotel razlagati, češ da "ni tako ali tako nič vredna, če ne govori sama zase", a najbolj uveljavljena razlaga je, da je imel pred očmi razpad socialističnih idealov v času stalinizma. Obenem pa je Živalska farma ena tistih prilik, ki jih za "ilustracijo" družbe vedno nova izkorišča aktualna politika. V nedavni številki Reporterja smo, denimo, lahko brali kolumno o 'Kučanovi farmi', ki naj bi ilustrirala slovenski tip demokracije, in podobno. Ste se z eksplicitnim zasidranjem dogajanja v Anglijo skušali tudi z ilustracijami deloma ograditi od tovrstnih prilastitev?

Točno tako. Kdor Orwella natančno bere, razume, da je v Sovjetski zvezi videl neki primer, deloma pa je bil tudi jasnoviden, preroški. Trenutno vsako jutro poslušam Mikisa Theodorakisa, grškega skladatelja, ki je med drugim napisal glasbo za Grka Zorbo. Že takrat je, tako kot pred njim Orwell, napovedal, da uničujemo svoj svet. Trenutno smo postavljeni pred velik izziv: svet smo sesuli, kar je narava z nedavnimi tragedijami na Balkanu in drugje tudi pokazala. Z industrializacijo smo šli prek vseh meja. Potreben bo obrat ne samo sistema, ampak tudi razmišljanja.

Ampak moje teoretiziranje je konec koncev brezpredmetno. Orwell je nekaj časa preživel v Bangladešu – njegov oče je bil tam britanski poveljnik – in videl marsikaj. Bil je dober opazovalec in razumel je, da ima vsak sistem svoje pomanjkljivosti; če je človek labilen, se hitro sesuje. V tem je tudi Orwellova globina, ki pa jo moraš sprejeti v celoti - ne le v delih, ki ustrezajo določeni interpretaciji.

Imate pri ilustriranju kak še posebej ljub motiv? Se raje lotite živali, otroških likov, prizorov iz narave z ogromno detajli?

Zanimivo mi je vse, česar še nisem poskusil. Trenutno sem se pač detajlno ukvarjal z živalmi, sicer pa me človek kot figura od nekdaj privlači. Z vsemi svojimi izrazi in gubami v sebi nosi sled časa. Vedno so mi bili najzanimivejšii ljudje, ki so bili kar najbolj čudaški, drugačni, ki so imeli neko karizmo. Že kot otrok se nisem bal klošarjev in Romov, pa tudi mrtvih ljudi ne. Ko sem bil nekoč z mamo na Žalah, sem šel do gospe, ki je ležala v mrliški vežici in jo uščipnil v nos, ker je imela tako dolgega. Rad grem do prepada.

Poskušate v svoj vsakodnevni delavnik vnašati rutino – da na primer rišete vsako dopoldne od devetih do dveh - ali pa je treba, ko dobite novo službo, čakati na navdih in potem mogoče v zadnjem hipu loviti roke?

V teh predstavah je precej stereotipov o umetnikih. Brez določenega vnaprejšnjega premisleka o tem, kako rešiti na videz preproste, a v resnici zelo zagonetne zagate, ne gre. Velikokrat sem vse skice zavrgel in imel občutek, da nisem v tistem dnevu ničesar opravil. Bolj sem pod pritiskom, bolj stvari letijo iz mene. Sicer sem na koncu izčrpan, ampak bolj je napeto in bližje sem roku za oddajo, boljše stvari nastajajo.

Kdor ima v ožji družini kakega ilustratorja, pogosto opazi, da v ilustracije "vstavlja" detajle iz svojega življenja, pa naj bo to oprema stanovanja ali obrazne poteze posameznih likov. Tudi vi uporabljate take interne šale ali pa skušate predloge za ilustracije očistiti osebnih referenc?
Ne, zakaj bi? To so stvari, ki jih bralec gleda popolnoma neobremenjeno in jih vidi le, kdor ve zanje. Marsikaj sem že vstavil v svoje ilustracije; kakšne zanimive podobe ujamem na papir in jih pozneje uporabim, ko se pojavi primerna priložnost. Bilo je že kar nekaj zanimivih oseb …

Kateri lik bi bil vaša "duhovna žival"?

Pri Živalski farmi sem se temu skušal izogniti, in so živalski liki ponazorjeni precej stereotipno, morda edino z izjemo osla Benjamina, ki naj bi šel praviloma samo enkrat na led. V mačkah, psih, ovcah, ki vedno blejajo enako, se prepoznajo nekatere človeške lastnosti, česar je v basnih precej.

Sicer pa se od živali vedno skušamo distancirati, čeprav jih nikoli nismo zares razumeli. V ekranizaciji Živalske farme se mi je zdel zanimiv prizor, v katerem kmet Jones s kolegi prisluškuje živalim: medtem ko se prašiči med seboj popolnoma koherentno pogovarjajo, ljudje na drugi strani linije slišijo samo kruljenje. Z domnevami o "neumnih kurah" in podobnem živali grobo podcenjujemo. Boli me, koliko živali se dandanes v mesni industriji pobije in koliko mesa nato tudi propade. Po drugi strani pa smo zgroženi, ko Napoleon na farmi na smrt obsodi nekaj prašičev in gos. Koliko je tega vsak dan v mesnicah! Skoraj navijamo lahko za živali, ki se v zgodbi uprejo izkoriščevalskemu sistemu.