Na njej se je znašlo tudi zajetno število gostujočih glasbenikov, kot so Irena Tomažin, Andraž Mazi, Vitja Balžalorsky, Metod Banko, Chris Eckman … Ovitek pa je rezultat sodelovanja s fotografom Andražem Muljavcem, ki je tudi avtor serije fotografij Dub photo, ki je trenutno razstavljena v kranjski Layerjevi hiši.

Videospot We Don't Believe You, ki je napovedal novo ploščo, je bil premierno prikazan v Zagrebu, sledila pa je koncertna premiera nove plošče na festivalu Wave-Gotik-Treffen 2014 v Leipzigu. Koncertna premiera na naših tleh pa bo na 15. kreativnem taboru Sajeta na Sotočju pri Tolminu.

Začnimo z zares temeljnim - kakšna ideja stoji za ritmičnimi strukturami, na katerih temelji album?
Ivančič: Gledal sem oddajo na National Geographic o enem izmed plemen, ki živijo v venezuelskem pogorju Santa Maria. Njegovi pripadniki ob udarjanju bobnov padajo v trans, potem ko s šamanom v ritualne namene zaužijejo neko substanco. Tempo bobnanja je 270 udarcev na minuto. Na podlagi tega sva dobila idejo, da bi bile skladbe v tem tempu oziroma deljenem in množenem z dve tri, štiri. Tako sva dobila tempe, kot so 135, 90, 112.5, 180, 67.5 itd. udarcev na minuto. V bistvu gre bolj za igranje z idejo, kot pa za njeno realizacijo; kako se glasba uporablja tudi v transcendentalne namene, ne le kot dekoracija praznega časa - kar je večinoma dandanes. Zanimivo se nama je zdelo, da imava te tempe že vnaprej določene, še preden začneva snemati ploščo. Marjan Crnkovič, se pravi DJ Dojaja, nama je posodil Vermono Er9. To je stara ritem mašina brez midija (musical instrumenet digital interface, op. a.), narejena v sedemdesetih letih v nekdanji Vzhodni Nemčiji. Tako sva posnela bazične ritme, okoli njih pa sva začela graditi kompozicije.

Je dandanes nakupovanje ritual in se veselo predajamo padanju v nakupovalni trans?
Seraval: Da, najbrž. Ena izmed skladb na albumu je tudi naslovljena Kaufen macht frei (Nakupovanje osvobaja, op. a.), kjer sva seveda uporabila napis Arbeit macht frei (delo osvobaja, op. a.), ki visi nad vhodom koncentracijskega taborišča v Auschwitzu, zgolj "Arbeit" sva zamenjala s "Kaufen". In ta skladba se konča s stihom: "Dober delavec je dober potrošnik. Ste videli prihodnost? Nihče si je ne more privoščiti," in to bi označil za končno postajo nakupovanja. Vendar je Slavoj Žižek nekoč dejal, da "je še upanje". Pomembno je, da se ljudje zberejo, nekaj ukrenejo, in to lahko povzroči spremembo. Kot dober primer lahko navedemo Metelkovo, ki je avtonomna cona znotraj središča mesta.

Vendarle pa so ti pojavi daleč od tega, da bi lahko dejansko zrušili kapitalizem …
Ivančič: Na začetku snovanja plošče sva izbrala fotografijo, kjer je bilo v ozadju veliko logotipov raznih korporacij, ki sva jih zamenjala z napisi liberté, égalité, fraternité. Načela svobode, enakosti in bratstva seveda izhajajo iz francoske revolucije in na njih naj bi temeljila sodobna družba. Menim, da so do izraza najbolj prišla v šestdesetih letih, v času študentskih uporov. Vendar pa je konformizem, v katerem vsi živimo, tudi vse sfižil. Živimo v neki utopiji brez utopije, v potrošniškem sistemu, pač.
Seraval: Saj v tem najverjetneje iščemo tudi medčloveške odnose, ne le odnosov prek denarja - "jaz te plačam, ti kupuješ" ali pa "ti delaš, jaz te plačam". Vendar je kreativno delo oziroma iskanje nove izraznosti tisto, ki osvobaja.

Naslov plošče je prav tako parafraza in se nanaša ravno na pojem kreacije, vendar v obrnjenem smislu …
Ivančič: Za naslovom stoji najino prevpraševanje, kaj sploh je religija. Nakupovanje je nova religija, ki presega vse druge, denar pa predmet čaščenja. Zvest vernik je tudi zvest potrošnik. To je tudi podanikom različnih bogov skupno.

Je današnja potrošniška družba prej vsesplošno sadomazohistična kot pa prežeta s svobodo, ki bi jo naj prinesla demokracija?
Seraval: Za naju je edina prava svoboda, da imaš pravico izbrati tudi napačno, družbeno nesprejemljivo ter da imaš svobodo kreacije, produkcije. Svoboda konzumiranja se nama zdi sodobna oblika suženjstva v kateri je sreča zapovedana in smo vsi nesrečni, ker nismo dovolj srečni. Navdihuje naju geslo na spletni strani založniške hiše Analecta: "Pri nas vam ni treba uživati!"

V svežem videu We Don't Believe You je veliko videomateriala z vseslovenskih vstaj. So te prinesle upanje ali za seboj pustile zgolj razočaranje?
Seraval: Je upanje! Videli smo, da smo se ljudje sposobni upreti. Seveda tukaj obstaja vprašanje, kaj prinese dan pozneje - ne obstaja neka velika beseda, ki bi lahko to napovedala. In čeprav gre morda zgolj za neko fasado, pa so vendarle začeli malo bolj množično kaznovati vsaj nekatere pripadnike višjih slojev.
Ivančič: Menim, da je osnovna pridobitev teh vstaj, da so se ljudje začeli javno spraševati. To pa je tudi prvi pogoj, da se sploh pride do nekega odgovora. Pomembno je tudi, da je šlo za prvo tako vseslovensko vstajo, odkar imamo samostojno državo. Vendar pa me moti vrtičkarstvo vstajnikov, saj so se tisti, ki so vodili vstaje, spustili v politični karierizem.
Seraval: Pomembna je samoorganizacija, na tem mestu bi izpostavil ideje Hakima Beya ali pa obstoj zapatistične skupnosti v Chiapasu. Vsesplošne revolucije najbrž ni pričakovati, gre za mikrokozmose. Pomembno je nadzirati dejanja oblasti in morda res potrebujemo neko božansko nasilje, kot ga imenuje Walter Benjamin - nasilje besne množice, ki prinese očiščenje. Te vstaje so bile izraz besa. Oblast tukaj ne more pogledati stran, če popolnoma očitno ne zanika demokratičnih načel.

V osemdesetih, še posebej v drugi polovici, je Jugoslavijo prevevalo občutje čakanja na vojno, kar je bilo že prej močno čutiti tudi v sporočilih, ki jih je prinašalo Borghesijino delo. In devetdeseta so žal razkrila dejansko preroškost vašega ustvarjanja ...
Seraval: Takoj po Titovi smrti smo vsako jutro gledali skozi okno, ali so tanki na cestah. Falklandska vojna je bila navdih za pesem Tako mladi, zgled naše odločitve, da pod nobenim pogojem ne bomo kolesce v mehanizmu vojnega stroja. 1986 smo izdali mini LP Njihovi Zakoni, Naša življenja, na katerem smo propagirali nova družbena gibanja. V skladbi Venceremos pa se je pojavila melodija Marša na Drino in je mogoče prva glasbena slutnja srbskega nacionalističnega ekspanzionizma. Leta 1988 pa smo izdali LP Resistance, v katerem smo ugotavljali, da je vojna na vratih in da se ji je treba upreti. Napoved žal ne reši Realnega ...

Prej omenjena plošča Njihovi zakoni, naša življenja je neločljivo povezana z novimi družbenimi gibanji. Takrat so nasploh v slovenski družbi pridobivale na pomembnosti teme, kot so pravica do ugovora vesti, spolna identiteta, žensko vprašanje itd. Kako je danes z njimi?
Seraval: Večina družbenih gibanj iz druge polovice osemdesetih se je ali utopila v političnih strankah ali pa je z ignoranco medijev odrinjena na obrobje družbenega življenja. Tako pač deluje cenzura sodobnega kapitalizma ne prepoved, temveč ignoranca. Sodobna emancipatorična gibanja morajo najti načine, kako to ignoranco prebiti.

Hkrati oziroma celo pred prvim albumom ste že izdali videokaseto. Je bila družba takrat sploh pripravljena na konzumacijo tovrstnih del?
Ivančič: Naša fascinacija nad videomediji je bila tolikšna, da sva v nekem trenutku premišljevala, da sploh ne bi izdajala plošč, temveč samo videokasete. Toda zadeva je bila nerealna, saj so leta 1984 zelo redki posamezniki imeli videopredvajalnike in smo se raje spustili na realna tla ter izdali oboje - videokaseto Tako mladi in vinil Ljubav je hladnija od smrti.

Vaša založba FV je bila prva neodvisna glasbena založba na jugoslovanskih tleh. Bi lahko v njenem primeru govorili o dejanskem udejanjanju samoupravljanja?
Seraval: Celotni FV-projekt, od gledališča prek diska do založbe in FV-videa, je temeljil na avtonomizmu in samoupravljanju, imeli smo se za redke pravoverne samoupravljavce.

Zakaj sta se pri izdaji nove plošče odločila za ameriško Metropolis Records?
Ivančič: V preteklih nekaj letih smo imeli dve ponovni izdaji v ZDA pri založbi Dark Entries - naša prva plošča Ljubav je hladnija od smrti in naša druga kaseta Clones sta izšli na vinilnih ploščah. Vodja založbe Josh Cheon mi je za nov album predlagal Metropolis, kjer je prej tudi sam delal. Dave Heckman, ki vodi Metropolis, je dejal, naj pač pošljeva material, ko ga bova dokončala. Glasbeni posel nama nikoli ni dišal in zato je res fino, če se stvari preprosto zgodijo.

Z novim materialom ste do zdaj nastopili na festivalu v Leipzigu. Kakšen je bil odziv občinstva, še posebej glede na to, da so vas umestili na EBM (electro body music, op. a.) oder?
Ivančič: Bila je kar zanimiva situacija, saj ne spadamo več nujno v ta razdelek. Na oder ne pridemo z računalnikom, ampak so vključeni tudi inštrumenti - dve kitari, bas in boben ter dva vokala. Nekateri ortodoksni fani EBM-a so preprosto zapustili prizorišče, fani Borghesie pa so seveda ostali in so bili navdušeni.

Kronološko gledano, imate torej nekako obrnjeno logiko - od računalnikov na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja do kitar v 21. stoletju …
Ivančič: Do tega je prišlo prejkone spontano. Družbena resničnost je danes popolnoma drugačna. Na primer: na začetku naše ustvarjalne poti so se zgoščenke šele začele pojavljati, sedaj pa so popolnoma v zatonu. Nekako imamo vedno manj materialnih dokazov, da glasba sploh obstaja. Tudi računalnik je takrat šele začel vstopati v glasbeno sfero; primerjava spomina enega megabajta nekega atarija in spomina kakega pametnega telefona bi bila smešna. Na tega lahko tudi vsak otrok tako rekoč napiše glasbo. Na top lestvicah skorajda ne bomo našli skladbe, ki ne bi bila ustvarjena z računalniki, ritem mašinami, sintesajzerji itd. Na top lestvicah ni več nobenega presenečenja in mainstream nikoli ni bil tako dolgočasen, kot je danes. Dobro glasbo lahko najdeš na spletu in na nekaterih radijskih postajah, recimo Radiu Študent, drugo je najboljše ignorirati. Retroprincip je še zmeraj aktualen in zato vendarle nestrpno čakam na avantgardo 21. stoletja.

V okviru Borghesie je bilo v preteklosti veliko igranja s tabuji – predvsem s seksualnostjo. Čeprav je bila takratna jugoslovanska družbena ureditev totalitarna, ste menda imeli na domačih tleh manj težav z objavljanjem materiala kot v nekaterih primerih na uradno demokratičnem Zahodu ...
Seraval: Dejansko se nam je edina prava cenzura dogodila v Angliji v enem od študentskih kampusov, kjer so nam na skladbi Pasto Nudo, za katero so videoposnetki vsebovali soočenje med Cicciolino in Madonno, enostavno izklopili elektriko, prekinili koncert in odpovedali vse predvidene koncerte po kampusih. Ni pa šlo samo za podiranja tabujev, šlo je tudi za povabilo k prekoračitvi fantazme, za zavzemanje distance do vseh družbenih in intimnih predsodkov, ki nas opredeljujejo.

Novo ploščo spremlja pismo, ki sta ga naslovila na puljskega umetnika, legendo hrvaške alternativne scene in prijatelja iz najstniških let Pina Ivančića. Čemu ta "romantična" poteza?
Ivančič: Promocijski materiali so vedno zelo suhoparni in polni obljub. Besedilo tega pisma je za naju nekako pomenilo vrnitev k idealom šestdesetih let, ko so nekatere džezovske in rokovske plošče vsebovale tudi pojasnitve, kako je bil material posnet itd. Meniva, da ko nekoga osebno nagovoriš, si tudi bistveno bolj neposreden. Pino je vsestranski umetnik, mimo katerega ne moreš na puljski sceni - vsako mesto oziroma vsaka umetniška scena ima take figure brez katerih bi bila bistveno bolj siromašna. Z leti pa se človek vse bolj zaveda svojih korenin - zakaj si se odločil ukvarjati s tem, s čimer se ukvarjaš ...