Na začetku moram seveda najprej postaviti opozorilo, da kolumna vsebuje t. i. spoilerje iz večine Nolanovih filmov.

Kakšno je vesolje njegovih filmov, (anti)junakov, tem in motivov? Njegovi filmi so na videz videti različni, a Nolanovi prijemi so v resnici zelo sorodni, tako lahko prvih osem filmov uvrstimo v isto galaksijo.

Prvi in najočitnejši prijem je gotovo igranje s časom. Britanski režiser z izjemo Viteza teme (2008) ves čas uporablja prijeme, s katerimi lahko skače po času. Osnovni primer je seveda uporaba flashbackov, a Nolan se ne ustavi pri tem, pri igranju s časom je veliko bolj inovativen. Memento (2000) je tako zgrajen z obema časovnima premicama, zgodba naprej poteka v črno-beli tehniki, zgodba nazaj pa v barvni.

Izvor (2010) je prava časovna mojstrovina. Zgodba o sanjah in več plasteh sanj je nekaj posebnega, saj nekaj minut sanj na eni ravni lahko pomeni bistveno več časa na nižji ravni ... (Anti)junak Cobb tako razkrije, da je s svojo ženo na eni ravni preživel kar 50 let. Medzvezdje (2014) je na pripovedni ravni večinoma zgrajeno linearno, a na vsebinski ravni smo priča časovnim skokom in celo zanki, kar se naslanja na znanstvena dejstva v podobi črnih lukenj (seveda vpliva črne luknje na čas, in ne vsebine enega najbolj skrivnostnih predelov vesolja, ki je v filmu uprizorjena ... milo rečeno zelo umetniško). Nolan je v Medzvezdju tako še najbolj zvest prav igri s časom.

Najpogostejša tema njegovih filmov je ideniteta. To je bila že tema njegovega prvenca Following (1998), v katerem mladi pisatelj zasleduje naključne ljudi, da bi dobil navdih. Pri tem naleti na vlomilca Cobba, ki postane njegov mentor. Cobb je edini lik v filmu, ki ima ime, torej znano identiteto. Ko mu mladi pisatelj sledi, se od Cobba uči metod vlamljanja, s tem na neki način prevzema njegovo identiteto, s tem pa tudi kazen za vse Cobbove zločine. A Nolan se pri tem ne ustavi, saj na koncu razkrije, da je bila Cobbova navidezna identiteta lažna, s katero je zgolj manipuliral z gledalcem.

Nič drugače ni v njegovem drugem filmu Memento, v katerem je osrednji lik Leonard zaradi poškodbe glave ostal brez sposobnosti utrjevanja novih spominov. Leonard tako večinoma ne ve, kaj počne, koga lovi, komu lahko zaupa. Opira se le na tetovaže, ki ga spominjajo, da je na misiji maščevanja umora svoje žene. Leonard tako dejansko ne pozna svoje identitete, v ta položaj pa z briljantno naracijo pahne tudi gledalca. A njuni usodi se na neki točki ločita - gledalec in Leonard se hkrati zavesta krutega spoznanja, a Leonard to takoj pozabi in (spet) stopi v isti labirint neznanega.

S svojo dvojno identiteto se ves čas trilogije bojuje Batman. Vsi junaki so običajno maskirani (izjema je Superman), maska tako fizično prikazuje novo identiteto, naš netopir pa se mora ves čas ukvarjati z vlogo in simbolom, ki ga prinaša njegova maska. Akcija v Izvoru je naložena v glavo tarče Fischerja (vsaj tako se zdi večji del filma), a pri celotni zgodbi je bistveno vprašanje identitete Cobba, ki ga muči krivda ob ženini smrti, motivira pa ga misel vrnitve k otrokoma.

Morda najboljši film v luči identitete pa je Skrivnostna sled (2006), kjer vidimo spopad med velikima čarovnikoma, iluzionistoma svojega časa. Na eni strani imamo čarovnika Bordena, za katerega se šele na koncu izkaže, da ima brata dvojčka, ki mu s tem pomaga izvesti številne čarovnije. Njegov tekmec je Angier, ki se prav tako loti neverjetnega trika dvojnika. A njegova skrivnost je naravnost grozljiva. S pomočjo Nikole Tesle se mu uspe stalno klonirati, a da trik uspe, ob koncu prav vsake ponovitve naredi samomor, preživi pa njegov klon. Kdo je zdaj pravi Angier?

To pa je tudi odličen primer naslednje lastnosti - obsesije. Borden (oziroma njegov brat dvojček) si namenoma odreže prst (da bi bila z bratom lahko še vedno videti enaka), Angier pa stalno in grozljivo dela samomore. Vse za obsesivno ceno trika, čarovnije, oziroma gona biti boljši, biti najboljši. Cobb je v Izvoru obseden s svojo (mrtvo) ženo, s čimer si lahko zabije avtogol in sabotira Fischerjeve sanje. Smrt in maščevanje je obsesija tudi v Batmanu, na eni strani Bruce Wayne, ki ga je tako zaznamovala smrt njegovih staršev, na drugi strani pa mož postave Harvey Dent, ki ob izgubi ljube ženske pokaže svoj temačni obraz (figurativno in dobesedno). Ženina smrt v obsesivno stanje spravi tudi Leonarda v Mementu. Primer obsesije pa vidimo tudi v Insomnii (2002), kjer je detektiv v želji po pravici pripravljen prestopiti marsikateri breg.

Obsesija in močna notranja motivacija sta izjemno prisotni, zato ni čudnega, da na večino junakov lahko gledamo tudi z vidika antijunakov. Vzrok je seveda morala. Liki namreč niso enodimenzionalni in želijo nekaj storiti, ker naj bi bilo to prav in/ali splošno dobro. Če lahko v prvem prizoru glavnega protagonista vidimo le kot dobrega, na koncu vidimo tudi njegove slabe (človeške?) lastnosti. Pri tem naj omenim le Leonarda iz Mementa, detektiva v Insomnii, oba čarovnika v Skrivnostni sledi in Cobba v Izvoru.

Christopher Nolan teži k čim bolj kompleksni zgradbi filma. Vedno želi, da bi imela tudi struktura sama močan sporočilni del, zato ni čudno, da rad uporablja številne preobrate, tako med filmom, predvsem pa seveda na koncu, s čimer želi pokazati, da subjektivno doživljanje realnosti ni (vedno) enako (pravi) realnosti. (Mar ta sploh obstaja? Oziroma jo lahko izmerimo in prikažemo?). Njegovi filmi so običajno temačni, postavljeni v urbana okolja (izjema je predelava Insomnie), precej filmom lahko damo oznako neo-noir, kar pomeni, da se nekje skriva femme fatale.

Medzvezdje, najdaljši Nolanov film do zdaj, je precej drugačen, saj ima le malo od prej naštetih elementov. Predvsem gre za zelo ambiciozen projekt, s katerim je očitno želel stopiti po poti nekaterih največjih režiserjev - v mislih imam predvsem Stanleyja Kubricka in Stevena Spielberga. Vesolje je ogromno, nepredstavljivo ogromno. Misel na to neskončnost na eni strani implicira na majhnost in nepomembnost človeka v vsem tem prostoru, na drugi strani pa mu daje moč in prostor za njegovo neskočno voljo, misel, željo ..., če hočete tudi čustva in ljubezen, nekaj kar naj bi se tako razlikoval od večine preostalega (znanega) v prostoru tam nad nami. Vesolje je torej skoraj naravni prostor in izbira za film, kjer se režiser lahko igra s svojimi idejami.

Kakšen režiser? Predvsem ambiciozen. Medzvezdje je daleč od popolnega filma, a Nolan je pokazal veliko ambicije in želje, da bi odprl nov list v svojem poglavju filmografije. Z novimi prijemi in temami je razkril svojo novo galaksijo. Ne bom rekel, da je boljša ali slabša, ampak da je nova, predvsem pa Nolanova. S tem je zagotovo obogatil svoje umetniško vesolje.