Njena ljubezenska poezija je jasno izpovedna, omogoča močno doživetje, celo več, popolno vživetje v njen pesniški svet. Ljubezen v njeni poeziji nastopa kot edini zanesljivi prikaz fizičnega in duševnega življenja. Njene ljubezenske pesmi plemenitijo čustveno doživljanje bralcev. Pesničin jezik vznemirja in poljublja, njene besede objemajo.
Poezija, kakršno v zbirki Vrt izpisuje Meta Kušar, se ne prilega trenutno prevladujočemu ubesedovanju in tematiki slovenske pesniške sodobnosti. Pesnica ne sledi modnim smernicam, vselej je samosvoja. Išče način, kako vrniti poezijo v njen zlati vek, v katerem metafizično ne bo dominantno fizičnemu ali nasprotno, ampak bo pesnjenje iskanje harmonije, ki ji je avtorica dosledno zavezana. Téme njenih pesmi so večne: spraševanje po smislu in nesmislu bivanja, razmerje občutljivega individuuma z objektivnim, stvarnim, večkrat sovražnim svetom, ljubezen, vsa druga čustva, iskanje lastnega jaza v odnosu do stvarnega sveta, a tudi do besede, ki ji je najbolj priljubljeno orodje. Vse to pesnica oblikuje v novo govorico, ki je le njena. Pesmi, skozi katero se rišejo raze stvarnega doživljanja, lebdijo vse od začetka, izpisane besede se razlijejo in zasijejo na gredicah črk njenega pesniškega vrta v eteričnem sijaju v vseh ciklih. To so Pomladne pesmi, Poletne pesmi, Morske pesmi, Jesenske pesmi, Zimske pesmi in zadnja, Celoletna pesem, ki v edini pesmi z naslovom Srčna črta po puščavi, ki je mrzla in vrela, na koncu izlije svojo dušo.
Zbirka Vrt vsebuje močno izoblikovano poezijo, ki razkriva, da se pesnica pridružuje tisti smeri so¬dobne slovenske poezije, ki si prizadeva obuditi izvirni pomen pesnjenja. To pomeni, da pesem mora nekaj povedati in da naj bo zato pesniška govorica z vsemi svojimi lastnostmi (izrazjem, metaforami, simboliko) za inventivnega bralca razumljiva, logična. Nosilec poezije Mete Kušar je v skladu s tem klasično pesniško sporočilo v posodobljenem izrazu. Prosti verz, ki ga uporablja, zahteva jasna literarna izhodišča: popolno poznavanje slovenske književnosti v širšem, svetovnem smislu ter dosledno spoštovanje določenih zakonitosti pesnjenja.
Posebej značilna je pesničina čustveno-čutna navezanost na sleherno sestavino v njeni poeziji. Gre za njeno zraščenost s pesniško témo in pozornost, ki jo brezkompromisno posveča vsem drugim izraznim sredstvom – obliki, govorici, izrazju, interpunkciji. Njen pogled ne reproducira znanih lirskih vzorcev. Po eni strani je to pogled iz distance, ki omogoča zrelo pesniško upodabljanje, po drugi pa pogled od znotraj, iz najintimnejše bližine, ki govori o poglobljenem besednem potovanju v sredino. K sebi. Kajti, kot pravi pesnica: Še pred ljubeznijo je nekaj, kar da duši znak. Tihi vzdih.
Notranjost zbirke ilustrativno bogatijo črno-bele fotografije Zmaga Tančiča in iz pesničinega osebnega arhiva. Zanimiv je tudi zapis na koncu knjige, da so pesmi nastajale od 21. marca 2011 do 21. marca 2012, kar nakazuje nekakšen načrt. Ne glede na to je jasno, da Kušarjeva poezije ne piše projektno z mislijo na izboljševanje sveta ali kritično spraševanje o obstoječih družbenih odnosih. V zgledno urejeni zbirki ne govori ne lahkotno, ne ironično, ne abstraktno, saj je v pripovedi dovolj nazorna, da že s tem obeta nenavadno bralno izkušnjo, ne uporablja žargona, ne nagovarja, ne prepričuje, enostavno JE. Kot JE – samoumevna – narava sama. Pesničina intonacija je čutna, besede so semena, ki jih trosi po svojem z lastno filozofijo razumevanja posejanem vrtu. Priča o popolni predanosti besedi, jeziku, poeziji, svojim čutom, predvsem pa ljubezni in zaljubljenosti. Za telesnostjo besed kot odprtim odrom življenja se odpirajo vrata v metaforičnost. Ne v dešifriranje, ne v razvozlavanje simbolov, ampak vselej v jasno podobo. Pesničine besede postajajo telo, oplajajo, netijo plast strasti.
Tatjana Pregl Kobe, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).