Če je bilo rokometno svetovno prvenstvo res prva resna generalka za največji svetovni športni spektakel, si marsikateri ljubitelj športa, kjer reprezentančni moštveni boji zasedajo osrednje mesto, že sprašuje: "Kaj šele pripravlja najbogatejša država sveta za nogometno svetovno prvenstvo čez sedem let?"

Združene države Katarja
Katar, ki je bil predtem na rokometnem SP-ju najvišje na 16. mestu, je do finala s Francijo prišel s kar 14 naturaliziranimi igralci, ki so se rodili in naučili rokometa v drugi državi. Evrocentristični rokometni svet je najprej seveda opazil Balkance (trije Črnogorci, dva Bosanca), Španca in Francoza, Slovenci so na medsebojni tekmi dodobra spoznali mojstrstvo Kubanca. A iz arabskega sveta so znali Katarci posvojiti tudi Tunizijca ter po dva Egipčana in Sirca. Za dobro mero je čez Zaliv prišel še Iranec. Skratka za svetovne podprvake so pod taktirko trenerskega velemojstra Valera Rivere igrali, reci in piši, trije pravi Katarci, ki so pri tem imeli popolnoma stransko vlogo: Al Karbi, Murad in Zakkar.

Američan postane Rus, Hrvat Slovenec
Naturalizacije in menjave državljanstev v športu seveda niso nikakršna novost, zlasti v individualnih športih so taki prestopi vse pogostejši. Nazadnje je Rusija na domačih olimpijskih igrah v Sočiju osvojila vrh lestvice medalj po zaslugi zlatih prestopnikov Viktorja Ahna in Vica Wilda. Pri tem tudi Slovenija ni nikakršna izjema - Jakov Fak je celo pridobil Hrvaški olimpijsko medaljo v biatlonu, in to na račun Slovenije (Klemna Bauerja), ki jo zdaj zastopa.

Menjavanje reprezentanc - rokometna folklora
Moštveni športi še zdaleč niso odporni proti državnim prestopom, zaradi reprezentančne zasnove tekmovanj so ti še pod večjim drobnogledom in sprožajo več polemik. Vseeno je katarski primer prav poseben, ne glede na to, da je rokomet šport, kjer so reprezentančni prestopi postali že preveč vsakdanji. Slovenska primera sta Sergej Rutenka (prej in zdaj Belorusija) in Renato Vugrinec (zdaj Makedonija), šampionska Španija je imela Dušebajeva in Šterbika, velesila Nemčija Wento, Klimovca in Velikega. Po pravilih IHF-a pravijo, da lahko rokometaš z dvojnim državljanstvom za novo reprezentanco zaigra, če je v tej državi rojen on ali starši oz. če je v državi živel več kot 24 mesecev in za prvotno reprezentanco ni igral že tri leta.

Glavni cilj je nogomet, ne rokomet
Katar je mimogrede zdaj srebrnim rokometašem povečini podelil le začasno državljanstvo, ki se je že izteklo. Odločitev miniaturne države, ki pa ima največji BDP na prebivalca na svetu, ne preseneča, saj ima od 1,8 milijona prebivalcev katarskega polotoka samo 278.000 ljudi tudi državljanstvo, ki ga navadni smrtniki ne morejo dobiti. Glavni megalomanski športni cilj absolutistične monarhije na naftno-plinski pogon pa seveda ni bil rokometni SP - to je nogometno svetovno prvenstvo 2022, ki je v še vedno spornih in nepojasnjenih okoliščinah pristal v organizaciji Katarja.

Ali lahko torej pričakujemo čez sedem let nogometno reprezentanco domačinov polno naturaliziranih asov z vsega sveta? Ne in da.

Ostrejša pravila pri nogometnih prestopih
Pravila Fife so pri reprezentančnih prestopih ravno zaradi Katarja veliko ostrejša od rokometnih, ragbijaških, smučarskih, namiznoteniških ... Leta 2004 je ravno Katar ponudil milijone in državljanstvo takrat prvemu strelcu Bundeslige Ailtonu in še dvema Brazilcema Dedeju in Leandru. Sočasno je v Afriki prah dvigal Togo, ki je naturaliziral pet Brazilcev. Fifa je hitro začela popravljati pravilnik, po katerem mora med prestopnikom in novo reprezentanco obstajati jasna zveza.

Igralec, ki prevzame novo državljanstvo in še ni odigral uradne mednarodne tekme v nobeni starostni kategoriji za prvotno državo, lahko igra za novo reprezentanco pod naslednjimi pogoji, če ...:
- je rojen na ozemlju nogometne zveze, ki bi jo zastopal;
- so na ozemlju "nove" nogometne zveze bili rojeni biološka mati ali oče oz. stari starši;
- po 18. letu živi neprekinjeno najmanj pet let na ozemlju nove nogometne zveze.

Hkrati so od leta 2004 sicer dovoljeni reprezentančni prestopi med mladinsko in člansko reprezentanco, a le če ima nogometaš že v času igranja za mladinske selekcije tudi državljanstvo zveze, za katero bi nato igral pri članih.

Prizadevati si osvojiti svet
Na videz so tako Katarci obsojeni na svoj skromni demografski bazen, iz katerega tudi ob milijardah vlaganj ne gre pričakovati več kot izpada po skupinskem delu domačega SP-ja. Vendar bajno bogati šejki niso slepo zaverovani v plinske in naftne vrelce, temveč premorejo tudi domišljijo, ki se jo da skupaj z neomejenimi sredstvi tudi uresničiti.

Pred desetletjem je tako vrata v Dohi odprla ASPIRE Akademija za športno odličnost, zdaj najsodobnejša športna akademija na svetu, največji poudarek in mesto pa zaseda kralj športa nogomet. Zaposlili so na desetine vrhunskih strokovnjakov z vsega sveta, pri čemer prevladuje španski navdih, kar je glede na uspehe španske reprezentance in klubov v zadnjem desetletju popolnoma razumljivo.

Iz milijonov mladeničev izberejo peščico najboljših
V zadnjih sedmih letih so tako skavti akademije v okviru akcije "nogometne sanje" preverili neverjetnih 3,5 milijona nogometašev, starih 13 let, večinoma v Afriki in drugih razvijajočih se državah v Južni Ameriki in jugovzhodni Aziji. Najboljši, iz vsake države v letniku izberejo le po trojico, so si priigrali mesta v matični akademiji v Dohi ali satelitski ustanovi v Senegalu.

Gojenci dobijo celostno vrhunsko oskrbo: izobrazbo, sobo, prehrano, žepnino, družine finančno letno podporo 5.000 dolarjev, letalske vozovnice za letne počitnice in predvsem najsodobnejši trenažni sistem za vzgojo mladih nogometašev.

Uradno le sparing partnerji domačim selekcijam
Katarci zatrjujejo, da gre dejansko za humanitarno-športno organizacijo, katere cilj ni naturalizacija, temveč da dvigne kakovost in tekmovalnost katarskih mladih selekcij, s katerimi tekmujejo. Generalni direktor akademije Ivan Bravo, nekoč vodja strateškega načrtovanja pri Realu Madridu, zatrjuje, da naturalizacij ne bo, in za primer izpostavlja izreden napredek domačih katarskih moštev. Aspire, ki tudi uradno vodi in trenira vse mladinske reprezentance Katarja, že osvaja svet oz. začeli so z Azijo.

Mladinski azijski prvaki, a odločila Afričana
Oktobra 2014 je bilo v Mjanmaru mladinsko azijsko prvenstvo (do 19 let), ki ga je prvič v zgodovini osvojil Katar, pri čemer je bilo vseh 23 članov reprezentance vzgojenih v akademiji, katere člani so bili od osem do šest zadnjih let. Svojo moč bodo mladi Katarci predstavili svetu na junijskem svetovnem mladinskem prvenstvu na Novi Zelandiji. A naturalizacije so že vidne: v prvi postavi so bili vsaj trije Afričani, branilec Serigne Abou (edini z nearabiziranim priimkom) je v polfinalu odločil podaljšek z Mjanmarom, edini in seveda zmagoviti gol finala s Severno Korejo pa je dosegel zlati rezervist Akram Afif, čigar oče je igral za Tanzanijo in končal nogometno kariero v Katarju. Nič nenavadnega, če ne bi bilo katarsko državljanstvo za priseljene tuje delavce nedosegljiv sen.

Ko za priložnost "akademikom" kupiš kar klub
Ob tem so mladi katarski reprezentanti že prestopili v drug del načrta - osvajanje izkušenj v Evropi. Katarci, ki so že lastniki PSG-ja, prvi pravi pokrovitelji na dresih Barcelone, so s svojim denarjem in vplivom našli mesta za svoje najboljše tudi v mladih moštvih Reala, Real Sociedada, Villarreala, trojica se kali v Avstriji. Kar 16 od 23 zlatih mladincev je zdaj v Evropi, od tega kar šest v belgijskem drugoligašu Eupen. Omenjeni klub je leta 2012 kupil ravno Aspire in je vstopna točka za preizkušanje najboljših iz akademije v Evropi. Lani so bili drugi in tudi letos s kopico Afričanov in nekaj starejšimi Španci držijo enako visoko mesto, medtem ko mlajši Katarci za zdaj dobivajo še drobtinice igralnega časa.

V članski reprezentanci slaba polovica naturaliziranih
Da se politiki naturalizacij tudi v nogometu, ne glede na vsa zagotovila in bleščeče besede o višjih poslanstvih akademije Aspire, ne bodo odrekli, jasno kaže sestava reprezentance na pravkar končanem azijskem prvenstvu. Kar devet od 23 reprezentantov se je rodilo zunaj Katarja, od Senegala, prek Gane, Alžirije do Kuvajta, pri čemer pa v Avstralijo ni šel dolgoletni prvi napadalec reprezentance Sebastian Soria, sicer Urugvajec.

Najbolje potek naturalizacije ilustrira primer Bualema Kukija. Nadarjeni mladi Alžirec je pri polnoletnosti odšel v Katar h klubu Al Arabi, kjer je hitro pritegnil pozornost. Osebno je zavračal naturalizacijo in je za alžirsko olimpijsko reprezentanco odigral nekaj tekem. Pred dobrim letom je prejel državljanstvo, kar naj bi sicer sprostilo le eno mesto za tujca v klubu, a nato se je izvedelo, da lahko zaigra tudi za reprezentanco. In zdaj je krilni napadalec postal eden katarskih adutov in je novembra lani tudi odločil finale zalivskega pokala proti Savdski Arabiji.

Avstralski polom pokazal, da vse ne gre gladko
No, po izrednem zaključku leta 2014 je januarja sledil nogometni polom za Katar - trije porazi v Avstraliji in hitra pot domov z azijskega prvenstva. Mala državica je dobila še eno opozorilo, da kljub milijardam vložkov pot do nogometnega vrha ni hitra in preprosta. Ob tem Katarcev ne gre podcenjevati in gre verjeti besedam Ivana Brava: "Imeli bodo pripravljeno res dobro, konkurenčno moštvo." Na takšen ali drugačen način ...