Čeprav se mi odgovor v eni besedi ponuja na dlani, pa je v imenu korektnosti treba priznati, da ekranizacije hiperuspešnega romana E. L. James zgodovina ne bo mogla dokončno soditi, dokler cirkusa po treh filmih ne bo konec. Po dveh urah prvega dela (da prihajata še dva, so razkrili šele tik pred premiero) se človek namreč ne more znebiti občutka, da so nas žejne čez vodo pripeljali z dveurno, mlačno predigro, ki se in medias res konča ravno, ko se približujemo prvemu pravemu zapletu.

Kaj torej "devičniki" (na tem mestu je verjetno treba priznati, da knjižne predloge nikoli nisem prebrala) sploh izvemo? Anastasia (Dakota Johnson) je štorasta, introvertirana študentka angleške literature, ki je očitno privlačna, a v maniri kakega Disneyjevega TV-filma "zamaskirana" pod babičasto jopico in postrani odstrižen frufru. Ker je njena sostanovalka, novinarka Kate (Eloise Mumford) zbolela (čeprav tisti nahod ni videti ravno smrtonosen) in ker očitno ni imela niti ene kolegice z novinarstva, ki bi ji lahko priskočila na pomoč, se Ana s šopom zapiskov odpravi intervjuvat finančnega mogotca Christiana Greya (Jamie Dornan). Med demonstracijo, da revica za novinarstvo res nima nobenega daru, se ne ukvarjamo s tem, kako je nesramno bogati Grey svoj imperij zgradil ("Vaše podjetje se ukvarja s ... telekomunikacijami", je vse, kar bomo izvedeli), je pa potrjeno, da ni gej. Še sreča. In čeprav je vsak dan obdan z dolgonogimi amazonkami, se zagleda v našo deviško čisto protagonistko. Nesposobnost je očitno seksi.

Kar sledi, je - tako tematsko kot vizualno - presenetljivo konzervativna, za množice kalibrirana kolobocija lahnega tepežkanja, nenamerne komedije in predvsem dobre stare romantične drame, ki bi lahko bila pobrana tudi iz pisanja Victorie Holt. (Za nekoga, ki mora vsakih pet minut objaviti, da "se ne gre zmenkov, razmerij in tega sranja", Grey ogromen del minutaže porabi za zasanjano strmenje v svojo izbranko, načrtovanje zmenkov v helikopterjih, predstavljanje dekleta staršem in podobno navlako, ki pritiče "razmerjem in temu sranju".) Njegov alternativni okus na področju spolnosti ni predstavljen kot legitimna preferenca, ampak kot posledica psiholoških ran iz otroštva, ki niso bile nikoli zaceljene. Ne pričakujte dejanskega razmisleka o vlogi bolečine v spolnosti à la von Trierjeva Nimfomanka.

Vsak gib, vsak stavek obeh pratogonistov deluje kot utelešenje skritih fantazij kake prenapete srednješolke, nima pa pretirane zveze z dejanji in psihologijo resničnih, odraslih ljudi. Še zdaj mi ni jasno, zakaj naj bi se (domnevno) inteligentna ženska zaljubila v sicer seksi, a praznega in z nadzorom obsedenega napihnjenca, ki jo zapeljuje s ... poslovno transakcijo. Oh, ker je tako "skrivnosten", je edini odgovor, ki ga lahko razberem. Ker ji je kupil računalnik in avto. In ker zgoraj brez sedi pred klavirjem. Njegova sociopatska nagnjenja (zasleduje jo med njenim obiskom pri starših, na skrivaj se pretihotapi v njeno stanovanje itd.) niso nikoli problematizirana, nasprotno, zdela naj bi se nam romantična.

Ker vemo, da se je roman E. L. James rodil kot t. i. "fan fiction" Somraka, iz katerega so bili naknadno črtani vampirji, nas slaboumni dialogi ne bi smeli presenetiti. Ob replikah tipa "Ne ljubim se, ampak fukam. Močno" ali pa "jaz sem petdeset odtenkov zjebanega", bi klonil še nadarjenejši igralec, kot je medli Dornan. Protagonistu, ki naj bi oddajal avro rahlo zastrašujoče distanciranosti, uspe projicirati zgolj ... praznino. Skozi film drsi kot brezizrazen maneken, v katerega naj bi gledalke najbrž preslikale svoje želje in fantazije, a je za kaj takega preprosto preveč dolgočasen. (Je pa zato Dakota Johnson od Kristen Stewart očitno prevzela "igralsko metodo" podajanja bolj ali manj vseh razpoloženj z žvečenjem spodnje ustnice.)

Kar nas seveda pripelje do bistva: prizorov seksa. V dobri stari maniri Hollywooda je film z žensko goloto radodaren, glede moške pa čistunsko sramežljiv. Čeprav je razumljivo, da so se ustvarjalci potrudili ostati pod mejo najvišjih cenzorskih kategorij, ki bi jim močno oklestile gledanost, pa smo od režiserke morda vseeno pričakovali malo bolj ... heteroseksualnim ženskam prikrojen zorni kot. Sam Taylor-Johnson se trudi vžgati iskro, a kaj, ko je med njenima generično privlačnima protagonistoma manj seksualne kemije kot med voščenima lutkama. (Veselje so nam vzeli že promocijski intervjuji z igralcema, v katerih je boleče očitno, kako težko prenašata drug drugega).

Upali smo, da bo film, če se že - vsaj v teoriji - ukvarja s transgresivnostjo, skupaj spravil prizore spolnosti, za las bolj avtentične od stilizirane, filtrirane pravljice mašinerije romantičnih komedij. Pa kaj še. Odtenki sive postrežejo z vsemi neumnimi klišeji po spisku: usločen hrbet, pridušeni stoki, zvijanje v ekstazi ob prvem, najrahlejšem ljubimčevem dotiku, premišljena koreografija. Ko po neskončnem stopnjevanju napetosti končno odpremo vrata Christianove rdeče tapecirane "igralnice" (neko dekle pred mano v kinu je ta trenutek dejansko fotografiralo), je to, kar se v njej zgodi, dolgočasno, konvencionalno in neerotično. V edinem presenetljivem/zanimivem prizoru v celem filmu sta oba protagonista zapeta do vratu: med pogajanji o njuni pogodbi Ana hladnokrvno prebere par radikalnih postavk in s seznama dovoljenega brez okolišenja črta analni fisting.

Nadomestek za dejansko vročino je agresivno plasirana glasbena podlaga, kolaž generičnih popkomadov, ki več kot enkrat preglasijo dogajanje na platnu. Ampak nekaterih napak ne more prikriti niti zadihana Beyonce.

Film je repetitiven, antiklimaktičen, kljub povsem razumni minutaži razvlečen in - smrtni greh "seksi" šunda - dolgočasen. Kolikokrat jo lahko Christian nadleguje, naj podpiše pogodbo, in kolikokrat lahko ona moledujoče vpraša, zakaj ne moreta spati v skupni postelji? Prevečkrat. Vizualno je direktor fotografije Seamus McGarvey svoje delo opravil kompetentno, a brez kakršnega koli osebnega stilskega pečata. Veliko je sivine, pa naj gre za notranjo opremo, nebo ali falično Greyevo stolpnico. Zgodba bolj kot po kakršni koli vizualno-vsebinski plati ostaja zanimiva kot popkulturni koncept, povod za milijon kolumn in razprav, ki skušajo ugotoviti, kaj ljudi v takih trumah vleče v naročje E. L. James (in zdaj še Taylor-Johnsonove).

Obtožbe domnevnega poveličevanja spolnega nasilja nad ženskami so bile pretirane - ogromno poudarka je na Anastasijinem privoljenju in svobodi, da kadar koli odide - a film razbesni zaradi pokroviteljskega, omalovažujočega odnosa do protagonistke in napačnega razumevanja soglasnega BDSM-razmerja (namig: to ni razmerje, v katerem si en partner na skrivaj želi klasično romantiko.)

Če odstranimo biče, preveze in šeškanje, je Petdeset odtenkov sive samo še ena preprosta zgodba o Disneyjevi princeski, ki je "potrpela" in svojega moškega "spremenila" (saj k temu vendar ženske stremimo!), ga ozdravila z močjo ljubezni - pa čeprav mora za to požreti svoj odpor do telesnega nasilja. To je edina "motena" fantazija v celi štreni, ki jo je težko sprejeti.

Ocena: 2; piše Ana Jurc