"Alpinizem je dejavnost, ki ne prizna odstopa. Če odstopiš, odstopiš za vedno," je pred leti dejal Urban Golob. Sam odstopanja v življenju ni poznal, premagal je marsikatero smer in že v otroštvu hudo bolezen. Pred dnevi nas je užalostila novica o njegovem odhodu, ostajajo pa nam Urbanov neverjetni optimizem, neusahljiva volja do življenja in odločnost, s katero je leta 1998 bolne otroke spodbujal, da se ne predajo.

15. februarja 1998 se je v Tolminskih Ravnah odpravil na pot in 13 dni, 320 kilometrov ter več kot 10.000 višinskih metrov vzponov pozneje prispel v Maribor. Šlo je za prvo zimsko prečenje slovenskih Alp, vendar Urbana rekord ni zanimal. Na poti od Tolmina čez Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe in Pohorje do Maribora so bile njegove misli pri smrtno obolelih otrocih, ki so potrebovali voljo in moč, pa tudi pri zdravnikih in zdravstvenem osebju, ki so bedeli nad njimi. Urbana je na podvigu spremljala režiserka Hanka Kastelicova in nastal je dokumentarni film Pot za življenje, ki smo ga Urbanu v slovo predvajali v ponedeljek ob 22.30 na 2. programu Televizije Slovenija.
Odmeven dokumentarec, ki je bil nagrajen tudi na mednarodnem festivalu gorniškega filma, ni le film o Urbanovem prizadevanju za promocijo Sklada za pomoč otrokom z rakom in krvnimi boleznimi, ampak je obenem portret alpinista, fotografa in glasbenika, ki je pretekli teden izgubil bitko z rakom. Obenem pa tudi portret njegovih pogumnih staršev in deklice, ki je na oddelku za otroke z rakom Pediatrične klinike Urbanov podvig spremljala prek radia.

Smer, iz katere ni bilo več odstopa
Ko je Urban Golob s 14 leti stal pod Mont Blancom, si je rekel: "Če pridem na vrh, se začnem ukvarjati z alpinizmom." Tako se je tudi zgodilo. Kljub mladosti je imel za seboj že težko izkušnjo, pri devetih letih se je spopadel z rakom in na presenečenje zdravnikov bolezen trmasto premagal. Čeprav je bil po obsevanjih, kemoterapijah in operacijah močno izčrpan, je na pobudo staršev nadaljeval hojo v hribe, da bi ohranil vsaj minimalno kondicijo. Še med zdravljenjem na hematološkem oddelku pediatrične klinike v Ljubljani je preplezal nekaj smeri, tudi slovensko smer v Severni steni Triglava, na vrh Mont Blanca je prišel komaj leto dni po zadnji operaciji. Doživetje je bilo tako intenzivno, da je moral "nos potunkati v alpinizem", se je nekoč spominjal. "Nisem vedel, kaj naj od alpinizma pričakujem, a dobil sem več, kot sem pričakoval. Ta klopčič se je začel zelo počasi odvijati, tako da iz te plezalne smeri ni bilo več odstopa."

Nisem vedel, kaj naj od alpinizma pričakujem, a dobil sem več, kot sem pričakoval. Ta klopčič se je začel zelo počasi odvijati, tako da iz te plezalne smeri ni bilo več odstopa.

Alpinizmu je zapisal svoje življenje in opravil več kot 800 plezalnih vzponov, sodeloval je pri številnih odpravah – leta 1990 je bil član odprave na Nango Parbat, tri leta pozneje na Šišo Pangma, kjer se je na 7700 metrih zaradi ozeblin prenehal vzpenjati. Pozneje so sledile še odprave na Gašerbrum in Južni Nilgiri. Leta 2000 se je kot fotograf udeležil smučarske odprave Dava Karničarja na Mount Everest (povzpel se je do 7200 metrov). Fotografije te smučarske odprave so izšle v knjigi Z Everesta, eno izmed fotografij pa so objavili tudi v reviji National Geographic. Leta 2002 je Urban z Urošem Samcem in Maticem Joštom preplezal prvenstveno smer po zahodni strani in prvi osvojil 6654 metrov visoki Peak 41 v Nepalu in kot prvi Zemljan stal na njegovem vrhu.

Skoraj vzporedno s plezanjem se je začel posvečati še eni življenjski strasti – fotografiji. Sprva je s fotoaparatom 'zapisoval' predvsem zgodbe, ki jih je sam doživel v hribih, z večjim zanimanjem za fotografijo pa je tudi fotoaparat začel obračati drugam. Začele so ga zanimati tudi zgodbe drugih in fotografija je počasi postala njegov poklic (med drugim je bil dolga leta urednik fotografije pri reviji Grif). Posvetil se je reportažni fotografiji, tudi glasbeni, a alpinistična fotografija je ostala tista, v kateri sta se prepletla njegova najljubša svetova.
V gorah se najde marsikaj
Tretja strast, ki se ji Urban ni mogel odpovedati, je bila glasba. V srednji šoli je igral tolkala, sedem let je sodeloval z Vladom Kreslinom in Malimi bogovi, bobne je igral pri Mii Žnidarič in še marsikje. Kot je pred leti dejal v pogovoru za Radio Slovenija, se je že takoj na začetku zavedal, da vseh teh dejavnosti ne bo lahko združiti. "Spoznal sem, da moram kolobariti." Eno strast je postavil v ospredje, druga je bila na drugem tiru, tretjo pa je puščal "v prahi". "Počasi sem začel opuščati kakšno stvar, tudi glasbo za nekaj let, potem je pa prišla kot bumerang nazaj. "Dokler se da usklajevati, tudi glasbe ne morem odpisati." V hribih pa je raje prisluhnil drugi glasbi, glasbi gora, ki je včasih tiha, spet drugič glasna. Hribi so več kot rekreacija, v hribih se najde marsikaj, je govoril.

Po mnenjih zdravnikov je bilo že to popolno presenečenje, da sem sploh dočakal poletje. Po napovedih še prvega maja ne bi smel. Če je bilo po tej plati OK – sam sem mislil, da vse obstoječe težave pač sodijo zraven –, pa je šlo telesno z mano precej navzdol. Treba je bilo nekaj ukreniti. Tega se je zavedal predvsem oče in nekega poletnega dne sva se odpravila v hribe. Plezat. Zato, ker sem si plezati od nekdaj želel in ker sem moral migati, da bi ohranil vsaj skromno kondicijo. Iz avtobiografije Na beli steni (2004)

Urban Golob je bil eden tistih ljudi, ki mu o težkih izkušnjah svojega otroštva ni bilo težko govoriti, o teh je pisal tudi v avtobiografiji Na beli steni, ki je pri založbi Sanje izšla leta 2004. "Izkušnje, ki jih imam, lahko morda komu koristijo. Morda lahko komu na ta način pomagam. Od vsakega posameznika pa je odvisno, kako zadevo zagrabi."

Naslov dokumentarnega filma Pot za življenje se sicer veže na njegovo dobrodelno zimsko prečenje Alp, vendar kdor je Urbana poznal, ve, da je bilo njegovo celotno življenjsko prizadevanje natanko to – pot za življenje.
Maja Kač