Biografija Billie Holiday se bere, je nekoč pripomnil recenzent Rolling Stona, kot kakšen roman Dostojevskega: ko jo je pri desetih letih posilil sorodnik (nekateri viri navajajo, da je bil to bratranec), je končala v popravnem domu za dekleta, češ da je svojega napadalca “zapeljala”; v najstniških letih je zaradi prostitucije nekaj mesecev presedela za zapahi. Na začetku 30. let prejšnjega stoletja je začela nastopati v lokalih, kjer so (kljub prohibiciji) nezakonito prodajali alkohol (ang. "speakeasy") in do sredine desetletja je bila že slavna. Heroin in nesrečno ljubezensko življenje sta jo v 40. vlekla proti tlom, z uspehom pa so prišli tudi neizbežni umetniški kompromisi v imenu komercialnosti. Billie Holiday, večna upornica in žrtev obenem, je za posledicami odvisnosti umrla pri 44 letih.

Nesrečno otroštvo na prepihu
Velik del otroštva Eleanore Fagan, kot je bilo Billie Holiday pravzaprav ime, je zavit v meglico skrivnosti, k čemur je deloma pripomogla tudi sama (z zloglasno apokrifno avtobiografijo Lady Sings the Blues, ki je izšla leta 1956). 7. aprila 1915, ko je v Philadelphii privekala na svet, je bila njena mama Sadie stara 13, oče, ki je tako ali tako kmalu pobral šila in kopita, pa 15 let. Ker so Sadie starši spodili od doma, ko je zanosila, je bila prisiljena iskati najrazličnejše začasne službe, hčerko pa je medtem večino časa vzgajala družina njene polsestre. Eleanora naj bi bila tako trmast, jezen in uporniški otrok prav zato, ker jo je prvih deset let življenja mama večinoma zanemarjala. Pri enajstih je pustila šolo in okrog leta 1927 naj bi menda celo delala za neko “madame” z ramo ob rami z lastno materjo (prav v javni hiši je prvič slišala plošče Louisa Armstronga in Bessie Smith).

Okrog leta 1929 sta se preselili v New York in v Harlemu nadaljevali najstarejšo obrt na svetu; Eleanora je bila stara 14 let. Ko se je nekako ustalila v novem okolju, je začela Billie (ime si je “izposodila” pri igralki Billie Dove) nastopati v najrazličnejših klubih. Leta 1932 jo je v enem izmed njih, Monette, odkril (pozneje legendarni) producent John Hammond, ki ji je priskrbel snemanje s slavnim klarinetistom Bennyjem Goodmanom. Prva pesem, ki jo je posnela, je bila Your Mother's Son-In-Law (1933).

Krhek most čez rasni prepad
V tem času se je počasi razširil tudi glas o njenih nastopih v živo: koncert v dvorani Apollo (novembra 1934) so pospremile navdušene kritike. Nastop s pianistom (in takratnim ljubimcem) Bobbyjem Hendersonom je utrdil njen sloves vzhajajoče džezovske in bluzovske zvezde. Odprla so se ji vrata uglednejših klubov na Manhattnu in 52. ulici, kjer je nastopala z legendami, kot so saksofonist Lester Young, Count Basie in saksofonist Artie Shaw. Predvsem zadnji je pomemben, kajti že samo to, da je temnopolta pevka nastopala s svetlopoltimi glasbeniki, je bilo za tisti čas prelomno (no, še vedno je bila prisiljena uporabljati stranski vhod in se pred začetkom nastopa v mali sobici sama skrivati pred občinstvom). Zaradi vse močnejšega šikaniranja je kljub podpori orkestra skupino Artieja Shawa kmalu zapustila.

Čeprav je bila rosno mlada in tudi kadar je pela povsem trivialne pesmi, je znala s svojim svojevrstnim glasom in čustvi, ki jih je vlagala v vsak nastop, začarati občinstvo. “Živela sem take pesmi,” - tako je Lady Day razlagala, zakaj lahko tako “čuti” vso dramo, ki jo poje (T'ain't Nobody's Business If I Do in My Man sta na primer jasno odsevali njeno burno zasebno življenje). Billiejin bluzovski način petja je vnesel novega duha v zimzelene džezovske standarde, ki jim je dodala novo, na neki način bolj grobo in čustveno razsežnost. Za njeno kariero je bilo silno pomembno tudi tesno prijateljstvo in sodelovanje s saksofonistom Lesterjem Youngom. Drug drugemu sta nadela tudi vzdevka Lady Day in Prez, po katerih ju poznamo še danes, sicer pa ji je Young pomagal ustvariti pesmi, ki so najbolje poudarile njen nenavadni način petja (This Year’s Kisses, Mean To Me in druge).

“Rekreativno” se je Billie z mamili pečala vse življenje - marihuano je kadila že pri dvanajstih ali trinajstih. Heroin se je na koncu izkazal za demona, ki ga ni mogla ukrotiti. Zgodovina molči o tem, kdo jo je nanj navadil, vemo pa, da si ga je začela vbrizgavati okrog leta 1940. Vse močnejša odvisnost od mamil in alkohola, ki je šla z roko v roki z vse nasilnejšimi ljubezenskimi zvezami, ni pustila le madeža na njeni karieri, ampak se je poznala tudi v njenem glasu. V poznejših posnetkih mladostni žar zamenja prizvok obžalovanja – a morda je deloma prav zaradi tragičnosti svoje usode pozneje vplivala na druge velike pevke, recimo Janis Joplin in Nino Simone. (Diana Ross jo je igrala v ekranizaciji avtobiografije Lady Sings the Blues, U2 pa so ji leta 1987 posvetili singel Angel of Harlem).

Svojega daru ni mogla (povsem) uničiti
Čeprav se je leta 1941 poročila z igralcem pozavne Jimmyjem Monroejem (od njega se je "naučila" kaditi opij), je še med njunim zakonom živela v zunajzakonski zvezi s trobentačem Joejem Guyem. Z obema je prekinila leta 1957 in se nemudoma poročila z mafijskim izterjevalcem Louisom McKayem, ki je bil sicer, tako kot večina njenih moških, nasilen, jo je pa vsaj skušal odvrniti od mamil. Imel je silne načrte za pevsko šolo, ki bi nosila njeno ime, a v času njene smrti sta že živela ločeno.

Kljub vsem težavam v zasebnem življenju je tudi proti koncu svojega življenja ustvarila džezovske standarde, ki se v njenih antologijskih zbirkah mirno lahko kosajo z 20 let starejšimi: take so njena morda najbolj prepoznavna, God Bless the Child, Gershwinova I Love You Porgy in žalostni bluz Fine and Mellow.

"Sadež", ki jo je zaznamoval
Kontroverzna pesem Strange Fruit, ki jo je (ne brez strahu pred nemiri) prvič javno odpela l. 1939, ji je z verzi "Southern trees bear strange fruit / Blood on the leaves and blood at the root, / Black body swinging in the Southern breeze", ki povsem obsojajo linčanja temnopoltih na ameriškem jugu, priskrbela mesto ne le v glasbeni, ampak širše, v ameriški zgodovini 20. stoletja (v New York Postu so leta 1939 zapisali: "Če jeza izkoriščanih na jugu kdaj prekipi, imajo zdaj svojo marseljezo"). Pesem je postala silno popularna, čeprav je večina radiev ni hotela predvajati, in Billie je z njo vrsto let končevala vse svoje koncerte; preden je začela peti, so natakarji nehali streči in vse luči, razen tiste, uprte v Billie, so se ugasnile. (Leta 1999 je revija Time Strange Fruit razglasila za "pesem stoletja", Bob Dylan pa je v dokumentarcu No Direction Home govoril o njenem vplivu na svoje ustvarjanje).

Umrla je na robu bankrota, v primežu heroina in sama
Zadnja leta Billie Holiday so bila tragična. Zaradi težav z zakonom - v štiridesetih je bila večkrat aretirana zaradi posedovanja mamil - zadnjih 12 let svojega življenja ni smela nastopati v večini newyorških klubov. Pribočniki so jo obrali do zadnjega beliča: umrla je s 70 centi na računu in 750 dolarji (honorar nekega tabloida) v denarnici. Zadnjič je bila aretirana v bolnišnici, kamor so jo sprejeli zaradi okvare jeter in srca. Leta 1959 je bila zasvojenost zločin, ne bolezen, in policisti so ji premetavali sobo še med tem, ko je umirala. 17. julija tistega leta je, še vedno pod policijskim nadzorom, njeno življenje zaradi ciroze jeter dokončno ugasnilo.

Novinar Gilbert Millstein je dve leti pozneje za knjižico albuma The Essential Billie Holiday o pevkini smrti zapisal: "Bila je neverjetno lepa, a se je proti koncu iztrošila v majhno, groteskno karikaturo same sebe. Črvi raznih ekscesov - mamila so bila samo eden izmed njih - so jo požrli ... Verjetno je bila med zadnjimi mislimi te cinične, sentimentalne, profane, radodarne in neznansko nadarjene 44-letnice zavest, da jo naslednji dan čaka zaslišanje. Kakor koli že, umaknila se je pristojnosti vseh sodišč tu spodaj."

Ob pevkini stoletnici so pri Columbii izdali zgoščenko The Centennial Collection, ki prinaša 20 najbolj vplivnih skladb v izvedbi Holidayjeve, med njimi Summertime in All of Me.