Gospodarski čudež je zdaj najpogostejši opis druge najbolj poseljene afriške države, ki je v zadnjem desetletju dosegla zavidljivo gospodarsko rast nad desetimi odstotki, kar je znatno več od povprečja preostalih podsaharskih držav, ki je v istem obdobju znašalo 5,4 odstotka.

Še pred tremi desetletji je bila Etiopija sinonim za revščino in stradanje prebivalstva, ko je Afriški rog prizadela huda lakota in po najbolj pesimističnih ocenah zahtevala milijon življenj. Na drastične razmere se je odzvala mednarodna javnost in organizirala do takrat eno najmnožičnejših akcij človekoljubne pomoči.

Mnogi imajo zato še danes ob omembi Etiopije pred seboj podobe lačnih otrok z napihnjenimi trebuhi, ki jih obletavajo muhe, a taki prizori so že dolgo časa preteklost. Raven revščine se je s 44 odstotkov leta 2000 znižala na 33 odstotkov leta 2011, poleg tega pa je bil dosežen velik napredek na področju zmanjšanja nepismenosti in umrljivosti med dojenčki ter boju proti aidsu in malariji.

"Afriški lev"
Zaradi naglega razvoja in primerjav z dosežki "azijskih tigrov" v prejšnjem stoletju se je Etiopije prijel vzdevek "afriški lev". Oblasti želijo še naprej jadrati na dozdajšnjih uspehih in imajo cilj, da od zdajšnjih 470 dolarjev bruto domačega proizvoda na prebivalca pridejo do več kot tisoč dolarjev leta 2025, s čimer bi se po merilih Svetovne banke uvrstili med države srednje visokih dohodkov.

Za preporod gospodarstva je v največji meri zaslužna država s svojimi obsežnimi naložbami, predvsem v infrastrukturne projekte. Na veliko se gradijo ceste, železnice in jezovi, s čimer se želi zagotoviti zanesljiv transport (kar je ena od največjih ovir pri napredku v Afriki nasploh) in pridobiti poceni električno energijo s ciljem postati glavni regionalni dobavitelj elektrike.

A navdušenje nad gospodarskimi kazalci se meša z opozorili ekonomistov, ki vlado pozivajo, naj odpre prostor za zasebno pobudo in tako ohrani dosedanji zagon. Tako tujci še vedno ne morejo vlagati v bančni in telekomunikacijski sektor, etiopske banke pa so po drugi strani prisiljene kupovati nizkodonosne državne obveznice, s katerimi vlada financira razvoj.

S. Kal Wajid, ki je vodil misijo Mednarodnega denarnega sklada v Etiopiji, je pohvalil vlado v Adis Abebi za njeno zavezanost k razvoju, vendar ji je svetoval pospešitev zasebnega podjetništva, saj bo imelo po njegovem mnenju gospodarstvo le tako največje koristi od novih projektov. "Ko na veliko vlagaš v infrastrukturne projekte, obstaja nevarnost, da izkupiček ne bo tako visok, kot si pričakoval," je dejal.

Državna vlaganja imajo tudi svojo ceno in IMF ob tem opozarja, da bi se Etiopija lahko prezadolžila, javni dolg, ki je sedaj pri stabilnih 50 odstotkih BDP-ja (toda ob višanju tega deleža znajo nastopiti težave), pa povečal. Etiopska vlada sicer vztraja, da ne bo prišlo do nevzdržnega dolga, saj sredstva namenja za financiranje infrastrukture in druge projekte, kot so tovarne in industrijske cone.

"Brez vlaganj v infrastrukturo je več kot jasno, da Afrika ne more zdržati rasti," je prepričan finančni minister Sufian Ahmed. Da bi prepričale dvomljivce, oblasti navajajo primere o učinkovitosti vladnih načrtov. Trgovca s tekstilom Hennes in Mauritz bosta iz Etiopije dobavljala svoje izdelke, multinacionalka Unilever v državi odpira svojo tovarno, medtem ko sta družbi Diageo in Heineken kupila lokalne pivovarne.

Onemogočanje vstopa tujih trgovskih verig na etiopski trg naj bi po zagotovitvah Adis Abebe služilo kot spodbujanje domače proizvodnje in zmanjšanje uvoza. Kar se tiče bančništva in telekomunikacij, vlada želi, da še naprej ostanejo v domačih rokah, saj z njihovimi dobički zagotavljajo sredstva za financiranje državnih infrastrukturnih projektov. Tako se na primer z dobičkom od državnih telekomov financira železniška povezava med Adis Abebo in sosednjim Džibutijem. Etiopija je namreč po odcepitvi in samostojnosti Eritreje leta 1993 ostala brez dostopa do morja, zato je odvisna od tujih pristanišč.

Še daleč od demokracije
Medtem ko statistični podatki kažejo na izjemno gospodarsko uspešnost, pa kritiki opozarjajo na drugo plat medalje, ki ni tako svetleča kot številke, ki jih opevajo ekonomisti, svoje trditve pa podkrepijo z velikim številom Etiopijcev, ki zapuščajo državo in se podajajo na nevarno pot, večinoma proti Evropi, v iskanju boljšega življenja.

Mnogi poznavalci tako zatrjujejo, da se kljub drugačnim vladnim podatkom revščina še naprej širi, predvsem zaradi naraščanja življenjskih stroškov, na trgu pa ni dovolj delovnih mest za mlade diplomante, še posebej za tiste brez političnih poznanstev, saj je pri mnogih zaposlitvah pogoj članstvo v vladajoči stranki.

Etiopska ljudska revolucionarna demokratična fronta (EPRDF) je oblast zasedla leta 1991, ko je strmoglavila komunistično diktaturo, in od takrat brez prave opozicije vlada državi. Prepričljivo je slavila na vseh štirih preteklih volitvah, na zadnjih leta 2010 je v 547-članskem parlamentu izgubila le dva sedeža, in gotova zmaga se ji obeta tudi prihodnji teden, ko se bodo Etiopijci znova odpravili na volišča.

Monopol na oblasti EPRDF ohranja s sistematičnim omejevanjem političnih svoboščin, svobode izražanja in kršitvami človekovih pravic. Protiteroristične zakone (država je med drugim eden glavnih ameriških zaveznikov v boju proti terorizmu) oblasti uporabljajo kot priročen izgovor za zatiranje opozicije in političnih nasprotnikov, zato je le redko slišati glas kritike.

Posebej pereče je zatiranje medijske svobode, saj je Etiopija po številu zaprtih novinarjev v Afriki le za sosednjo Eritrejo, ki pa velja za enega najbolj nedemokratičnih režimov na vsem svetu. Etiopske medijske hiše so pod popolnim nadzorom oblasti, tistih nekaj neodvisnih medijev, ki jim uspeva životariti v takem okolju, pa je močno reguliranih in so podvrženi strogi cenzuri.

Kritični opazovalci so si tako enotni, da bo morala Etiopija za ohranitev gospodarske oblasti in nadaljevanje zgodbe o uspehu odpreti ne samo prostor za zasebno podjetniško pobudo, ampak tudi za demokratične reforme, s čimer bi dosegla resničen napredek v primerjavi z ostalimi državami na celini.

Etiopija se v nasprotju s soseščino, kjer se države ubadajo z napadi islamskih skrajnežev in nestanovitnimi razmerami, lahko pohvali s stabilnimi varnostnimi razmerami. S svojim posredništvom v konfliktih na celini si je pridobila ugled tako v Afriki kot na mednarodnem prizorišču, kjer je stkala pomembna zavezništva z velesilami, kot so ZDA in Kitajska.

Vse to so prednosti in priložnosti, ki bi jih morali etiopski voditelji izkoristiti in državo odpreti pravemu tržnemu gospodarstvu in resnični demokraciji, česar vsekakor ne bomo dočakali na tokratnih volitvah, a do naslednjih čez pet let je časa za reforme v tej smeri še dovolj.