"In vampir mora piti kri," še pribije odločno, kar pomeni, da očitno ni pretirano naklonjen teoretiziranju o vegetarijanskih vampirjih v sagi Somrak. „V primeru moje Drakule, kri devic. Ljudje me kar naprej prosijo, naj ponavljam stavek 'Zee blood of zheese whores is killing me!!!' (Kri teh kurb me ubija, s slastno karikiranim nemškim naglasom, op. n.). Upam, da bo požel smeh tudi na tej festivalski projekciji. V mojih časih je bil posebni učinek – kečap, pa je bilo vse skupaj dosti grozljivejše kot danes, ko lahko v filmih letajo in se preobrazijo v živali. To niso filmi, to so videoigre.“

Udo Kier: tudi če ne znate našteti veliko postavk iz njegove obsežne filmografije, teh predirljivih modrih oči niste pozabili. Prototip filmskega vampirja iz neštetih produkcij, Warholov Drakula in dr. Frankenstein, igralec, brez katerega Lars von Trier ni posnel še nobenega angleško govorečega filma. Za seboj ima vse - od nizkoproračunskih grozljivk, trasha in erotike do slavljenih art filmov in hollywoodskih blockbusterjev; sodeloval je še z režiserji, kot so Dario Argento, John Carpenter, Rainer Werner Fassbinder, Werner Herzog, Wim Wenders, Gus van Sant in Paul Morrissey. In prejšnji teden je bil srce zabave v Ljutomeru.

Festivalski gost, ki resnično pride gledat filme
Letos je Grossmannovemu festivalu fantastičnega filma in vina uspel veliki met: kot častnega gosta so v goste zvabili nemško legendo, še vedno zelo zaposlenega 70-letnega Uda Kierja, ki se je v naših krajih ustavil na poti iz Češke (njegova privzeta domovina je sicer že četrt stoletja Amerika, od snemanja filma My Own Private Idaho z Gusom van Santom dalje.) „V Karlovih Varih sem predstavljal dva nova filma. Madžarski Zero (r. Gyula Nemes, op. n.) mi je še posebej všeč, ker tematizira odmiranje čebel: če pomrejo čebele, smo mrtvi tudi mi. V Ljutomer pa me vabijo že štiri leta, a nikoli nisem mogel priti, ker še vedno redno snemam. Čez deset let, ko bom star, bom lahko ves čas hodil po festivalih in sprejemal nagrade! (Smeh.) Karlovi Vari so zelo blizu, se mi je zdelo. Eno noč sem prespal še v Pragi in nato prišel sem. Ni pomembno, kako velik je festival. Festivali so vedno zanimivi - ker predvajajo filme, ki jih sicer nikoli ne bi videl, še posebej, če živiš kot jaz. Že 25 let živim v Ameriki in tam zlepa ne naletiš na kak intelektualen film. Tukaj pa se še posebej dobro počutim, ker obožujem vino - čeprav sem Nemec, nisem pivec piva. Grozljivke in vino so krasna kombinacija: če imaš po vinu mačka, se lahko strezniš s filmom."

In res lahko jamčimo, da Kierjeve besede niso samo prazne puhlice: kljub vročini se je redno udeleževal projekcij filmov, tudi tistih ob enih popoldne, ko je pred zatohlo dvorano kulturnega doma čakala le peščica najbolj zagretih filmofilov. Da je bil vnet zagovornik, najboljše neplačano oglaševanje in strasten pokuševalec penečega vina Revolutio turistične kmetije Hlebec, ki je kasneje zmagalo tudi v vinskem programu tekmovanja, pa tako ali tako ni nobena skrivnost.

Poleg tega, da je v Ljutomeru ostal ves čas festivala, je Kier tudi zelo hvaležen častni gost: z vsake teme rad zajadra v pripovedovanje anekdot o različnih velikanih filmskega sveta, s katerimi je že sodeloval. "Nekateri ljudje, na primer moj prijatelj Lars von Trier, ne morejo posneti slabega filma – posnamejo lahko samo film, ki ljudem ni všeč," na primer pripomni v navezavi na – nič. A kdo bi se pritoževal, dokler so anekdote tako zanimive kot njegove, pa čeprav so bile povedane že kdaj prej (in pozneje, na primer naslednji dan na javnem pogovoru na Glavnem trgu). Kierja spremlja avra rahlo zvezdniškega vedenja (mirno se pusti čakati, pa tudi med pogovorom se vznejevolji ob vsaki najmanjši motnji, od ropota motorja v ozadju do postavljanja kamere za naslednji intervju), a bi ga človek vseeno lahko poslušal v nedogled.

Vampir iz Prlekije?
Med prevažanjem po slovenski pokrajini se mu je porodila celo ideja za film, pravi, B-film, v kakršnem bi pred leti gotovo sam nastopil. „Med vožnjo iz prestolnice sem opazil, da pokrajina ni zelo pozidana – le na vrhu hribčkov stojijo cerkve. Hej, igral sem že papeža v Borgijcih, ampak tukaj bi bil lahko samo preprost vaški duhovnik, ki se opolnoči, ko zazvonijo cerkveni zvonovi, splazi s svojega hribčka in kot vampir mori bogaboječe vaščane.“

O filmskih Hitlerjih in nacistih z Lune
Še letos bo Kier ponovil tudi svojo vlogo nacističnega generala z Lune (dobesedno) Wolfganga Kortzfleischa v znanstveno-fantastični komediji Jekleno nebo; tudi Jekleno nebo 2, The Coming Race, režira Finec Timo Vuorensola. Na snemanje Jeklenega neba ima zanimive spomine: "Del filma smo posneli v Frankfurtu, del pa v Avstraliji. V Brisbanu smo imeli ogromen studio, ki je bil v bistvu eno samo veliko zeleno platno. Na storyboardu smo morali pogledati, kaj se v določenem prizoru dogaja: Aha, helikopter pristaja'. Pa so mi narisali velik križ, kjer naj si predstavljam helikopter, in smo odigrali prizor. Seveda ne moreš vnaprej vedeti, kateri film bo uspešen in kateri polomija. Sem pa skozi leta ugotovil, da imajo Skandinavci zelo specifičen smisel za humor, podobno kot Angleži. Če bi nacizem tematiziral nemški film, bi bil to resen, na pol dokumentaren film, ne pa taka ironična štorija. Sam sem že trikrat igral Hitlerja, a nikoli z resnim pristopom, kar mi je tudi ljubše. Najboljši filmski Hitler vseh časov je bil Charlie Chaplin v Velikem Diktatorju."

Jekleno nebo 2: tokrat z več dinozavri
V drugem delu Jeklenega neba je njegova vloga še večja, kajti "vedno moraš poskrbeti, da na koncu filma ne umreš, če je kaka možnost, da bodo snemali nadaljevanje". Denar za film so zbirali s crowdfundingom. "Za kampanjo sem posnel video, v katerem v uniformi rotim ljudi, da se moram vrniti na Luno. Kdor je prispeval 300 evrov, je v zameno od mene dobil videozahvalo. Novi način financiranja gre z roko v roki z novimi tehnikami snemanja. Vedno sem si želel biti v kakem filmu z dinozavri in zdaj se mi bo želja uresničila: v Jeklenem nebu 2 se izkaže, da so v jedru Zemlje in Lune skriti dinozavri."

Filmski je bil že njegov prihod na svet
Slovenci Jekleno nebo seveda poznamo predvsem zato, ker je bil z njegovim nastankom tesno povezan Laibach. In prav Laibach na svojem novem albumu Spectre deklarativno razglaša: Europe is falling apart. Kako na trenutne evropske pretrese gleda Kier? Sam je bil namreč prav tako rojen dobesedno na ruševinah stare celine: oktobra 1944 je bila zbombardirana porodnišnica v Kölnu, v kateri se je rodil le dan prej. Preživel je zgolj po naključju - ker je mati od bolniške sestre izprosila dovoljenje, da je sin lahko spal pri njej in ne v skupni sobi z ostalimi novorojenci. Ker je bila njena postelja ob nosilni steni zgradbe, jo je med rušenjem dovolj zaščitila, da so oba lahko živa izvlekli izpod ruševin. "Kar se dogaja v Grčiji, je tragedija. Evropa razpada, ker smo si vsi tako preklemano blizu. Rodil sem se v generaciji, kjer je bil faks višek napredne tehnologije. Danes je vse drugače: nisem na družbenih omrežjih, ne pošiljam SMS-ov in ljubosumen sem, ko vidim mlade, kako spretni so s tehnologijo. Ne vem pa, če povsod sodi skupna valuta: presenečen sem bil, ko sem ugotovil, da imate tukaj tudi evro. Prisrčna mala tržnica, in potem moram plačati z evri! Evro spada v kak Pariz, ki ne premore globine, ki jo ima vaša dežela. Razumem pa, da bi vse dežele rade bile del evropskega trga. Grozno je, kaj se dogaja z evrom: ker spremljam ameriški dolar, vem, da so ljudje v enem samem letu izgubili trideset odstotkov svojega vložka, če imajo evre. Ne vem, ali Evropa razpada, ampak vesel sem, da sem na strani povezovanja - film je namreč vezivno tkivo med ljudmi."

Danski enfant terrible med najtesnejšimi prijatelji
Da sta si z Larsom von Trierjem blizu, Kier torej rad pove: danski režiser ga je celo izbral za botra svoje hčerke. Poskušali smo izvedeti, če bo igralec del von Trierjevega novega projekta, TV-nadaljevanke The House That Jack Built, o kateri ni znano še praktično nič. "Ne vem. Občasno se slišiva, a v zadnjem času je v svojem življenju potreboval malo … miru. Po navadi mi pošlje scenarij in potem se pogovarjava o tem, katero vlogo bi lahko odigral. Spoznala sva se pred leti v Mannheimu, ko sem bil v žiriji festivala, na katerem so predvajali njegov prvi film, The Element of Crime. Lahko gremo kar domov, sem rekel kolegom: kdor je posnel tale film, bo zmagal. In je res zmagal. Organizatorje festivala sem prosil, naj mi avtorja predstavijo, in izmenjala sva si številki. Nekaj mesecev pozneje me je poklical, da bo snemal film Medeja in da ima vlogo zame. Ne umivaj si las, mi je rekel, in ne brij se več, ker te moram 'prodati' kot vikinškega kralja (pravzaprav Jazona, vodjo Argonavtov, op. n.) in res nisi podoben vikinškemu kralju. Kasneje sem mu prav prišel tudi v seriji Kraljestvo, ker sem lahko govoril nemško. Zadnje čase snema več ameriških zgodb, jaz pa ne maram igrati z ameriškim naglasom, ker se izcimi komedija, kadar to počnem. Zato so moje vloge včasih manjše – ampak če imaš prijatelja, kot je Lars, niti ni pomembno, kako majhno vlogo imaš, pomembno je, da si del njegove zgodbe. Podobno je bilo s Fassbinderjem, tudi on je rad vedno znova delal z istimi igralci. V starih časih je v Nemčiji vsak vedel, da ima Werner Herzog svojega igralca, Klausa Kinskega, Wim Wenders svoje in Fassbinder svoje. Če si bil pod okriljem enega mojstra, nisi prestopal k drugim, ker bi bilo to vohunjenje pri "sovražniku“ (smeh). No, s Herzogom in Wendersom sem posnel po dva filma z vsakim, a šele po tem, ko je Fassbinder umrl.“

Dive nimajo pravice do pritoževanja?
Ob taki razpoloženosti za pripovedovanje zgodb seveda moramo vprašati, ali je von Trier na snemanjih res tako zahteven, kot so v preteklosti namigovale nekatere igralke, menda v času produkcije prignane na rob živčnega zloma. "Ah, glavne igralke se pritožujejo, potem pa dobijo zlato palmo,“ rahlo prezirljivo odmahne Kier. „Björk se je pritoževala, kako težko je bilo, ampak zavedati bi se morala, da je pevka, pa je na koncu za svojo prvo igralsko vlogo v Plesalki v temi dobila eno največjih igralskih priznanj na svetu. (…) Mislim, da ljudje, ki so sami naporni, na koncu vedno krivijo režiserja, da naj bi bil on težaven.“

Američani filme sestavljajo kot hladilnike
Še vedno pa bi vsi radi delali s slavnim Dancem, nadaljuje. „Ko smo snemali na primer Manderlay ali pa Dogville, smo ob koncu delovnega dneva za isto mizo večerjali Lauren Bacall, Jean-Marc Barr, Ben Gazzara, Nicole Kidman, Stellan Skarsgård, Chloë Sevigny in jaz – vsi smo dobili enak honorar, enake prikolice, enak prevoz. To se mi zdi idealen sistem: nikogar se ne more gledati postrani, ker je zahteval 11 milijonov dolarjev. In vsi hollywoodski zvezdniki na to pristanejo, ker si globoko v sebi vendarle želijo biti del nečesa umetniškega. V Ameriki sem snemal viokoproračunske filme, kot je bil Armageddon ali Blade, ampak to je popolnoma drug svet. V ZDA se poslu reče filmska industrija, in deluje po istem principu kot proizvodnja hladilnikov ali opekačev: če se en delček ne obnese, ga pač zamenjaš. V filme zmečejo ogromno denarja in še več ga hočejo nazaj. V časopisih sem prebral, da je Jurski svet v hipu zaslužil pol milijarde dolarjev. Neverjetno! V Ameriki je igralec le tovarniški delavec.“

Sto slabih filmov še ne skvari povprečja
Na svoj opus ima Kier sicer zelo trezen pogled: rad pove, da je v življenju posnel več kot dvesto filmov; od tega je bilo sto ne preveč dobrih … "Ne, rekel sem: sto je bilo slabih! (Smeh.) Kakih petdeset je gledljivih in petdeset je dobrih. Če si na smrtni postelji lahko rečeš, da si posnel trideset ali štirideset dobrih filmov, si eden redkih.“ In če je denimo italijanska legenda Enzo Castellari predlani v Ljutomeru prostodušno razlagal, da je svoj čas filme snemal tudi samo zato, ker je bila produkcija načrtovana na kaki eksotični lokaciji, je Kier v vse svoje projekte vedno vsaj malo verjel. „Če hočem na eksotičen otok, bom pač tja odletel sam. V življenju sem imel veliko srečo: do današnjega dne nikoli nisem prosil kakega režiserja, naj mi da vlogo. To jim ni všeč, oni hočejo biti tisti, ki so te našli in izbrali. Predstavljajte si, da bi šel do Davida Lyncha in mu rekel, da bi rad delal z njim. Ja, kdo pa ne bi, bi mi najbrž odgovoril.“

Fassbinderja naključno spoznal v baru ...
Prelomne trenutke v njegovi karieri so tako praviloma zaznamovala naključja: mimogrede je spoznal večino režiserjev, s katerimi je kasneje sodeloval. „Povojna Nemčija, kjer sem odraščal, je bila grozen kraj. Dobesedno ničesar nismo imeli za pod zob in vegetarijanec sem bil po sili razmer, ne pa po izbiri. Taval sem po lokalih in pri šestnajstih sem spoznal pol leta mlajšega fanta – to je bil Rainer Werner Fassbinder. Postavala sva po tem delavskem baru, kjer so se zbirali tovornjakarji in prostitutke; nisva se pogovarjala o filmu, samo opazovala sva. Ob desetih, ko je začelo postajati zanimivo, pa so naju vrgli ven, ker sva bila mladoletna.“

... in Paula Morrisseya na letalu
„Spet drugič sem bil denimo na letalu, namenjen v Rim. Možakar poleg mene se je hotel pogovarjati, da bi čas hitreje minil, ker ga je bilo strah letenja. Američani vedno hočejo vedeti, kaj si po poklicu. Povedal sem mu, da sem igralec, in pri tem že vlekel svoje fotografije iz potovalke. Mojo telefonsko številko si je zapisal na zadnjo stran svojega potnega lista: takrat se mi je že zazdelo, da se mu zdim obetaven. Kdo si sicer kraca telefonske številke po potnem listu? Povedal mi je, da je Paul Morrissey in da sodeluje z Andyjem Warholom.“

In zvezda je rojena
No, nekaj mesecev kasneje ga je Morrissey res povabil v rimski Cinecittà, kjer je snemal "majhen filmček za Carla Pontija", Frankenstein. „Vlogo imam zate, je rekel. - O super. Koga pa igram? - Frankensteina. In tako sem prišel zraven, popolnoma neznan igralec. Kasneje sem v Münchnu prišel na tiskovno konferenco, na kateri je Morrissey predstavljal film Heat. Novinarji so ga spraševali o njegovem naslednjem projektu, Fankensteinu, in o tem, kdo ga bo igral. Iztegnil je prst kot Bog na Michelangelovi freski in pokazal name: Gospod Kier. Ozračje v sobi se je v hipu spremenilo. In tako sem zaslovel: v enem samem hipu.“

Švohotni Drakula na invalidskem vozičku
Morrisseyevi kultni B-klasiki, Meso za Frankensteina (1973) in Kri za Drakulo (1974), je Grossmannov festival gostil tudi pod milim nebom na Glavnem trgu Ljutomera – le da v obratnem vrstnem redu, ker je častnemu gostu Drakula pač bolj pri srcu. „Frankensteina smo snemali zelo koncentrirano in zavzeto. Ker je šlo za Warhola, so vsi mislili, da smo se šli seks, droge in rokenrol, pa ni bilo tako. Na zadnji dan snemanja sem obupano posedal po kantini, obdan z liki iz Fellinijevega filma, ki so ga snemali v sosednjem studiu, in žaloval, ker se je mojih petnajst minut slave iztekalo. Prisedel je Morissy in začel klepetati: 'Očitno imamo tudi nemškega Drakulo.' - Koga, sem ljubosumno vprašal. - Tebe! Ponudil mi je vlogo, ampak samo, če bi shujašal pet kilogramov v slabem tednu dni. Seveda sem privolil. (Igralci vedno rečemo, da ni problema, ko se potegujemo za vlogo, ne glede na to, kaj nas prosijo. Na konju naj odjezdim v nebo? Seveda, ni problema! Šele na snemanju se potem spomniš, kaj vse si obljubljal in da bi to lahko bila težava.) Naslednji teden sem tako jedel samo solato in pil vodo: zato Drakula v filmu tudi sedi na invalidskem vozičku. V scenariju tega ni bilo, ampak sem bil preslaboten, da bi stal toliko časa. Vidite, ne počne takih reči samo Robert de Niro!“

Veruje v - številke
Z vprašanjem, ali mu je vsa ta prelomna srečanja na pot poslala usoda ali naključje, se Kier ne ubada. "Vem samo, da verjamem v številke. Moje najljubše sosledje je 14-10-44, moj rojstni datum, in poskušam ga iskati povsod. Na primer: tole je 11. leto Grossmannovega festivala, 4 krat 11 je 44, moja številka! Ne vem, zakaj so se mi zgodile vse stvari, ki so se mi zgodile. Nikoli se nisem učil igre, pa sem bil v Nemčiji nekaj časa celo profesor na igralski Akademiji. In ker je 14 moja srečna številka, sem vsakokrat sprejel samo sedem študentov.“

Najdragocenejši nauk: Ne igraj!
Talenta se ne moreš priučiti, je vedno razlagal tem sedmim študentom, pravi. Ali ga imaš ali pa ne. „Če hočeš nastopati v gledališču, seveda moraš hoditi v šolo in se priučiti telesne govorice trpljenja in podobnega – tudi zadnja vrsta mora razumeti, kaj skušaš pokazati. Pri filmu je drugače. Edini nauk, ki sem ga kdaj dobil od von Trierja, je bil: Ne igraj! Spomnim se prvega prizora, ki smo ga snemali za Medejo. Mislil sem, da mi gre dobro, pa me je obupano ustavil sredi prvega prizora. "Pozabil sem, da imamo zvezdo na sceni," je zavzdihnil. "Ne igraj. Dal sem ti konja, simbol možatosti, ob sebi imaš dva psa, imaš pravo brado in verižni oklep. Ne trudi se igrati, bodi samo utrujen kralj.“

"Kakšna kalkulirana Strassbergova metoda neki! Majhni detajli so veliko pomembnejši od dramatičnega britanskega igranja. Ko sem z Guyem Maddinom snemal film Keyhole, sem v nekem prizoru moral zgolj oditi iz sobe; kasneje se v filmu ne pojavim več. V svojem zadnjem prizoru sem hotel kaj reči, ampak seveda se ne bi mogel obrniti proti kameri in izjaviti česa dramatičnega. Zato sem ob izhodu zgolj z roko pogladil tapeto in pripomnil: "Krasna tapeta." Po premieri v Parizu so ljudje cel večer hodili do mene in ponavljali: Krasna tapeta. Vidite, majhne stvari! Ali pa v Melanholiji: Lars je hotel, da vstopim v sobo, ampak ob tem mora biti jasno, da nočem videti Kirsten (Dunst, op. n.) "Kako boš to pokazal?“ Preprosto dvignil sem roko pred obraz. Po premieri v Cannesu so mediji pisali izrecno o tej gesti: Guardian me je dal na svoj seznam igralcev, ki bi si zaslužili nominacijo za najboljšo vlogo, in to samo zaradi te geste."

V tem simpatičnem tonu (zaslužene) samohvale Kier lahko nadaljuje vse popoldne, dobrovoljno podpisuje fotografije, pozira za selfije in teatralno uprizarja svoje najslavnejše filmske citate. Med omenjenimi dvestotimi vlogami mu je gotovo najbolj všeč lik Uda Kierja - legende. A kdor bi se v teh dneh hladil s kako improvizirano domačo retrospektivo njegovih filmov, bi se moral strinjati, da si jo je krvavo zaslužil.