Če je koga skrbelo, ali lahko Horses, temačen, tipično newyorški album, ki je še v nekem drugem času nastajal v hotelu Chelsea in na legendarnih klubskih lokacijah, kot je CBGB, polnokrvno zaživi tudi 40 let pozneje na odprtih koncertnih prizoriščih po Evropi, že markantna figura Patti Smith odpravi vsak dvom o tem, ali je še relevantna ali ne. Ne samo kritična ost albuma, tudi njegov patos in humor ostajata kristalno jasna, ne glede na lokacijo in minevanje časa.

S svojimi neapologetično sivimi lasmi, nenaličenim obrazom in vedno enako črno-belo uniformo je Smithova živ dokaz, da leta niso samo neka neugledna številka, ki jo je treba prikrajati in skrivati, asmpak častna medalja, ki priča o izkušnjah in bogatem življenju. Njen odrski nastop je eklektična kombinacija gorečega pridiganja v enem in dobrovoljnega klepeta z občinstvom v naslednjem trenutku. Če na neki točki ta šamanska prezenca besno žuga s pestjo kapitalizmu in pljuva po tleh, že hip pozneje sreba čaj (?) iz lončka in nam uslužno razlaga, da smo prišli do konca strani A na plošči, ki jo je zdaj treba obrniti.

"B-stran" albuma Horses najmočneje zaznamuje tridelni segment Land ..., ki pomeni glasbeni vrhunec večera (čeprav se bosta tisto pravo skandiranje in prepevanje iz občinstva seveda slišali šele ob slavni Because The Night). Kompleksno ritmična slika komada je v varnih rokah veteranov, ki sta bila poleg, ko so "Konji" nastajali, kitarista Lennyja Kaya in bobnarja Jaya Deeja Daughertyja (del odrske postave sta še basist Tony Shanahan in kitarist Jack Petruzzelli).

In čeprav se biografija Patti Smith včasih bere kot zbirka epitetonov - pankovska pesnica, upornica, pridigarka, legenda -, je 68-letnica v nedeljo zvečer v Ljubljani privzela še eno vlogo - vlogo oboževalke. Bolj kot neizpodbitno ključno mesto, ki ga je sama imela v zgodovini rokenrola, se je za rdečo nit ljubljanskega koncerta izkazal niz ponižnih poklonov markantnim glasbenim figuram 20. stoletja.

Koncert tako natrosi z nostalgičnimi posvetitvami pesmim velikanom, ki so pomagali oblikovati njeno kariero in življenje, pa jih danes ni več med nami. "Tale pesem je nastala zaradi sanj, ki sem jih imela o Jimu Morrisonu," na primer najavi pred skladbo Break It Up. "Malo predtem je umrl. V sanjah sem videla, da je vklenjen v kamen, kot Prometej, in vpila sem mu, naj se osvobodi: Break it up! In zdaj morate ta del peti vi." Sklepna pesem z albuma Horses, Elegie, je posvečena Jimiju Hendrixu in "vsem tistim, ki smo jih ljubili in se jih spominjamo"; ob tem med verze vtke imena vseh umrlih Ramonesov, pa Sida Viciousa, Joeja Strummerja, Amy Winehouse in Kurta Cobaina, Roberta Mapplethorpa in Louja Reeda ter celo leva Cecila. 50-letnici skupine Velvet Underground, "ene najboljših skupin, kar jih je kdaj prišlo iz New Yorka", kot napove Lenny Kaye, posvetijo "venček" njihovih antologijskih komadov. Medtem ko bend na odru preigrava I'm Waiting for the Man, se Patti spusti z odra in se benevolentno rokuje z oboževalci v prvih vrstah, ki so tudi do trikrat mlajši od nje.

Pevkin glas je bolj robat, bolj jezen kot na studijskih posnetkih, in iz njega še vedno brbota slap aktivistične razjarjenosti: "Ljudje imamo moč; mi smo prihodnost in prihodnost je ZDAJ!" skandira ob tonih antologijskega singla People Have the Power, ki ga je pred več kot tridesetimi leti napisala s svojim možem, zdaj že pokojnim Fredom "Sonicom" Smithom.

Ko izzvenijo še zadnji toni singla My Generation, s katerim so The Who pred pol stoletja ubesedili nestrpnost in strah najstniških let, Patti napade svojo kitaro ("TO je bilo orožje moje generacije!") in ji - zdaj svoje pankovske biti ne more več skriti - metodično potrga strune, kot da si je ubogo glasbilo zaslužilo še posebej neizprosen osebni obračun. V isti sapi zatrdi, kako zelo lepo se je imela v Ljubljani, in neceremonialno, nepreklicno izgine z odra.

Pod črto: Patti Smith tudi 40 let po izidu svojega prelomnega albuma poskrbi za energičen, vitalističen šov, ki ne odstopa od (za marsikoga že preživele) idealistične vizije rokenrola kot relevantne, družbenokritične umetnosti, ki ima moč spreminjati svet. Za pokroviteljske izjave "čeprav ima 68 let" tukaj ni prostora. Ali z njenimi besedami: "Živela bom do 110. leta, motherfu*kers!"

Repertoar večera:
Album Horses:
- Gloria
- Redondo Beach
- Birdland
- Free Money
- Kimberly
- Break It Up
- Land: Horses / Land Of A Thousand Dances / La Mer(de) / Gloria
- Elegie
- Privilege (Set Me Free)
- Summer Cannibals
- Rock and Roll / I'm Waiting for the Man / White Light White Heat
- Beneath The Southern Cross
- Because The Night
- People Have The Power

Podaljšek:
- My Generation