Letovišče, s prestolnico povezano z vlakom, je bilo pravi hit med argentinskimi dopustniki, turizem pa je bil v njej izjemno razvit. Na svojem vrhuncu, med 50. in 70. leti, je Villa Epecuén štela 1.500 prebivalcev ter 280 lokalov, gostišč in hotelov, v njej pa je dopustovalo do 7.000 ljudi. V sezoni, med novembrom in marcem, je v letovišču svoj letni oddih preživljalo okoli 25.000 ljudi.

Za dopustnike, še zlasti za številčno judovsko skupnost iz Buenos Airesa, je bilo jezero, kar desetkrat bolj slano od morja, še posebej mikavno, saj jih je spominjalo na Mrtvo morje, v njem pa so lahko prosto lebdeli, ne da bi jim bilo treba opraviti en zamah. Epecuen naj bi v jeziku avtohtonega prebivalstva pomenilo "Večni izvir", po legendi pa naj bi jezero nastalo iz solz hčerke indijanskega poglavarja, ki je bila zelo užaloščena, ko jo je njen ljubimec Epecuén zapustil zaradi druge ženske.

Usodni november
Slani izvir je zaradi svojih blagodejnih učinkov privabljal obiskovalce z vsega sveta, ki so upali, da si bodo na bregovih jezera pozdravili vse od sladkorne bolezni in revmatičnih obolenj do slabokrvnosti.

Do nepredvidenega nenadnega zatona turistične meke na bregovih jezera je prišlo 6. novembra 1985, ko sta po močnem deževju popustila jez in nasip okoli vasi, voda pa je Villo Epecuén v naslednjih dneh popolnoma poplavila in dosegla tudi do 10 metrov v višino. Prebivalci so bili prisiljeni k nagli evakuaciji, s seboj pa so vzeli le najnujnejše. Mnogi so si zatočišče našli v 7 kilometrov oddaljenem Carhuéju, še enem zaselku ob jezeru, kjer so zgradili nove hotele in centre dobrega počutja.

Pablo Novak in njegova "Villa"
Leta 2009 je gladina počasi upadla, ob tem pa novi generaciji razkrilo eno najbolj fascinantnih mest duhov, ki mu zlovešč pridih ob ruševinah in zapuščenih ulicah dajejo še mrtva, s soljo preparirana skrivenčena drevesa, ki se dvigajo iz vode, in svetlikajoč se bel prah, ki prekriva tla.

Edini prebivalec, ki danes vztraja v vasi apokaliptičnega videza, je 85-letni starec, katerega priimek zveni sumljivo slovensko - Pablo Novak. Njegov oče - ukrajinski priseljenec - je bil eden izmed ustanoviteljev letovišča. Novak se je v svojo domačo vas, kjer se je rodil, vrnil potem, ko je voda po četrt stoletja končno upadla, leta 2013 pa so o njegovi življenjski zgodbi - in zgodbi Epecuéna - posneli dokumentarni film Pablova Villa. Pablo danes živi na robu Epecuéna in pozdravi vsakega obiskovalca, ki zaide v "njegovo mesto".

"Kdor koli gre tu, ne more mimo, ne da bi se ustavil pri meni. Vse več obiskovalcev prihaja v te konce, da bi videli ruševine," pove Pablo, ki mu družbo sredi ruševin delata le dva psa in zarjavelo kolo, s katerim se vsake toliko časa podaja na obhod mesteca.

"Navadil sem se živeti sam," je povedal pred dvema letoma v pogovoru za Independent. "Odločil sem se, da ostanem, ker sem tu preživel svojo mladost, tu sem hodil v šolo in tu sem si ustvaril družino. Zato se je zdelo popolnoma normalno, da se vrnem," razlaga Novak, ki še pravi, da se njegovi otroci neradi vračajo sem, medtem ko njegovih 21 vnukov komaj čaka, da slišijo dedkove zgodbice.

Prizorišče za srhljivke
Fotogenično mesto duhov so v zadnjih letih s pridom uporabljali za kuliso - leta 2010 so tu Američani posneli srhljivko z Amber Heard, ženo Johnnyja Deppa, And Soon the Darkness, leta 2011 vojno dramo o španski državljanski vojni There Be Dragons, lani pa je reklamni oglas tu snemal Red Bull.

Čeprav oblasti mesta nikdar niso ponovno zgradile, pa je s svojimi zarjavelimi avtomobilskimi lupinami, podrtimi domovi in od soli razjedenim pohištvom nepredvidoma ponovno postal turistična meka - vsaj za tiste, ki se jim ljubi voziti šest ur iz Buenos Airesa po 550 kilometrih ozkih podeželskih cest.
Obiskovalce za nagrado po dolgi vožnji čakajo vzponi na stopnice, ki ne vodijo nikamor, pohajkovanje po pokopališču, kjer ob podrtih nagrobnikih lahko zreš naravnost v grobove, ter pogled na zarjavela igrala in gugalnice nekdanjega avtokampa, ki je danes videti kot Černobil.

Zamrznjeno v času
Sol je nekatere stvari popolnoma uničila, spet druge ohranila skoraj nedotaknjene in tako mesto zamrznila v času - blizu glavne ulice so ostanki picerije, popolnoma nedotaknjene pa so ostali kipi, s katerimi je lastnik okrasil svoj lokal. Kot je za Independent povedal Javier Andres, direktor turističnega urada običajno zaspane agrikulturne regije Adolfo Alsina, je zanimanje za Epecuen izjemno.

"Mislimo, da nikjer na svetu ni ničesar podobnega našemu mestu. Čeprav ga imenujejo za argentinske Pompeje, tam ne moreš hoditi naokoli z nekdanjim prebivalcem, ki ti vsi razloži. Tukaj je to mogoče," ponosno pove.

"Ko obiščete Epecuen, je težko pojasniti občutke, ki vas prevevajo. Poraja se vam čudenje nad tem popolnoma uničenim krajem, ki je videti kot apokaliptični prikaz. Ampak potem pa ne morete, da ne bi pomislili na ljudi, ki so tu izgubili vse, leta truda in trdega dela, ki so čez noč izginila. Tako, da je hkrati tu tudi veliko žalosti."
Kaja Sajovic