Učinkovita distribucija v nekoč razvejani in utečeni mreži kinematografov je sicer prispevala k množičnemu ogledu, kljub temu pa lahko rečemo, da je bila blagovna razsežnost filma precej manj poudarjena, saj so bile projekcije bolj dosegljive veliko večjem obsegu gledalstva (cenejše vstopnice, veliko ponovitev, razpršenost kinodvoran tudi po najmanjših krajih). Kultura kina se je nekoč naslanjala na kulturni okvir zdaj ukinjene države blaginje, ki je – ob sicer vedno prisotni banalni komercialni ponudbi uspešnic – po svoje omogočala spodobne kanale tudi za izražanje mislečih, konceptualnih filmskih zamisli.

Na to se je danes treba spomniti zlasti zato, ker smo potopljeni v vsesplošno festivalizacijo umetnosti. Filmska je že tako radikalno zamejena v produkcijski okvir festivalov, da marsikateri filmar že vnaprej razmišlja o umeščenosti svojega prihodnjega izdelka skozi obstoječe festivalske kanale, ki so bolj ali manj specializirani, ugledni in pomembni. Festivali, vpeti v kulturni turizem, ustvarjajo elitizirana, začasna območja izživljanja koncentriranih premičnih podob (in umetelnih fizičnih srečevanj), kar film pravzaprav odmika v nestalnost, njegove ustvarjalke – filmske delavke – v prekernost, hkrati pa gradi prazni kult zvezd in predvsem utrdbe nevidnih, monopolnih producentov. S tem nočemo reči, da je festivalska forma sama po sebi zgrešena, temveč da večinoma odlično deluje znotraj kulturne industrije obstoječega.

Slobodan Šijan, režiser treh omenjenih unikatov, prav v prevladujočem festivalskem modusu prepoznava problem, ki ga tudi osebno zadeva, saj se mora kot izkušen ustvarjalec, ki želi pridobiti sredstva za novi film, načeloma prilagoditi vertikalno upravljanemu produkcijskemu načinu, ki avtorja (auteur v pomenu protagonista neke ideje) relativizira, producentsko mašinerijo pa favorizira. To pogosto pomeni mehčanje izhodiščno radikalne, kritične vsebine.

Značilnost Šijanovih del je specifičen humor, ki je že v osemdesetih »ponarodel«. Njegove (tragi)komedije so tako zelo smešne natanko zato, ker se lucidno in z veliko natančnostjo navezujejo na neke stvarne simptome družbe – tiste, ki komaj prikrivajo sovražno nastrojenost, morbidnost, nasilnost. Spogledujoč se s stvaritvami črnega vala je namreč ubral pristop, ki gledalstvo najprej nekaj časa razvaja z oblico smeha, nato pa ga neprijetno preseneti z njegovo prav tako »ponarodelo« temno stranjo.

Banalnost sovraštva je v Kdo neki tam poje vrhunsko povzeta v prizoru, ko potniki v nesrečnem avtobusu fizično obračunajo z romskima muzikantoma, ki ju pred tem krivo obdolžijo kraje denarnice. Linč nad šibkejšimi – izvedljiv le zato, ker so v manjšini – je resničnejši od grozot vojne, ki se pravkar začenja. Čeprav je bil Šijan deležen komentarjev kolegov, ki so menili, da sta Roma v filmu odvečna, se njegova odločitev, da ju poudari kot brechtovski vezni člen, izkaže za zelo učinkovito. S tem, ko ju na koncu filma reši pred nemškim bombardiranjem Beograda in jima omogoči, da zapojeta zaključne verze "Da so vse to le sanje ...", afirmira moč preživetja kritičnega in manjšinskega telesa-misli. Obdani z bodečo žico lahko le rečemo, da je ta filmska gesta več kot aktualna politična izjava.

Slobodan Šijan se je odločil obuditi svoje publicistično delo, s katerim se je ukvarjal v preteklosti, kar je tudi povod za naš daljši uvod v informacijo o njegovi novi knjigi Filmus, sveži izdaji beograjskega Službenega glasnika, ki je bila sicer na letošnjem 60. knjižnem sejmu v Beogradu razglašena za najlepšo knjigo. Gre za nekakšno eksperimentalno zbirko (ob)filmskih zgodb, tudi izmišljenih, večinoma pa prepletenih okoli različnih Šijanovih sodelavcev. Med njimi so režiserji, scenaristi, pisci in drugi junaki (njegovega) filmskega sveta – Dušan Makavejev, Živojin Pavlović, Aleksandar Petrović, Tomislav Gotovac, Branko Vučićević, Leonid Šejka, Vladimir Pogačić in drugi. Filmus bo gotovo zanimivo in pomembno branje v tistih mozaikih (ob)filmskega ustvarjanja, ki se ne ustavijo pri samih gibljivih slikah, temveč gredo dlje, v (kon)tekst, brez katerega ni filma kot dela urbanega tkiva tistega popa, ki ni mainstream.

Nenad Jelesijević