Tako kot kritiško hvaljeni predhodnik je tudi novi Sorrentinov film elegantna, ornamentirana štrena: skoraj ni prizora, v katerem ne bi uglajen gospod v smokingu posedal pred veličastno kuliso gorske pokrajine ter ležerno nizal majhnih in velikih uvidov v življenje.

Salonski lev v ospredju ni več Sorrentinu ljubi Toni Servillo, pač pa njegov britanski dvojnik, Michael Caine. (A ta podobnost ostaja zgolj na površju: kjer se Jep Gambardella izkaže za votlo figuro, Cainov Fred Ballinger premore žilavost in navsezadnje tudi empatijo, ki ju njegov predhodnik ni imel.)

Fred je torej upokojen skladatelj in dirigent, ki se je po koncu kariere umaknil v odročen luksuzni zdraviliški hotel v Švici (torej približno zadnji kraj na svetu, kjer bi človek pričakoval "mladost" v kakršni koli pojavni obliki). "Kaj počnem? Pravijo mi, da sem apatičen, tako da ne počnem ničesar," lakonično pripomni. Družbo mu dela dolgoletni prijatelj, filmski režiser Mick (Harvey Keitel), ki se - v nasprotju s Fredom - še vedno oklepa svoje kariere; z gručico asistentov v gorah piše scenarij za svojo veliko mojstrovino, svoj "filmski testament", kot mu pravi, Zadnji dan življenja.

Fred se otepa odposlanca britanske kraljice (Alex Macqueen), ki bi ga rad prepričal o sodelovanju pri galavečeru na čast princu Philipu; Mick se muči s koncem svojega scenarija in čaka, da glavno vlogo sprejme njegova najljubša igralka, Brenda Morel (Jane Fonda). V prostih trenutkih se prijatelja sprehajata v naravi, primerjata pešanje svoje prostate in se dobrovoljno prepirata o dekletu, ki sta ga oba ljubila v mladih letih.

Čeprav Sorrentino v zgodbo natrpa še cel kup stranskih likov z najrazličnejšimi težavami in prigodami, sentimentalna srčika pripovedi ostajata Fred in Mick, nekakšna jet-setterska Walter Matthau in Jack Lemon. Kemija med njima je naravna in nalezljiva, Keitel in Caine pa dokažeta, da sta tudi v zrelih letih še vedno v vrhunski igralski formi. Kar je pravzaprav v zabavnem, ironičnem kontrastu z usodo njunih likov. (V sezoni nagrad vsaj Cainu gotovo pripada kaka vidnejša nominacija.)

Med drugim so tu še: Lena (Rachel Weisz), Fredova hčerka, ki jo je mož (Mickov sin) pravkar zapustil zaradi Palome Faith (ena izmed številnih cameo zvezdniških vlogic v filmu), pa Jimmy (Paul Dano), igralec, ki se pripravlja na svojo naslednjo veliko vlogo, mis Universe, mlada maserka, obsedena s plesom in jogo, par, ki nikoli ne spregovori niti besede, porejen nogometaš z orjaško tetovažo Marxa na hrbtu in tako dalje. Še posebej markantna je v tretjem dejanju Jane Fonda kot karikirana ostarela diva, ki pride Micku natrosit nekaj življenjskih resnic: "Prihodnost je televizija, in sedanjost tudi, če smo iskreni. Koga sploh še zanimajo filmi?"

Zgodba je z obrobnimi liki, pripovedovalskimi meandri in vizualnimi skeči baročno natrpana do te mere, da se film skoraj v cikličnih krogih oddaljuje in počasi spet približuje svoji osrednji temi - mladosti, ki se bliskovito razblinja za obzorjem. Sorrentinovski manierizem je človeku - podobno kot denimo pazljivo konstruirani umetni svetovi Wesa Andersona - bodisi izrazito pri srcu ali pa skrajno nadležen. V njegovih pazljivih kompozicijah, premišljeno banalnih dialogih in neoprijemljivem ozračju ennuija marsikdo razbira afektiranost evropskega "art" filma.

Še najeksplicitneje poanto Mladosti ubesedi Keitel v prizoru, v katerem Mick s svojimi študenti z razgledne ploščadi skozi teleskop opazuje obzorje. "Vidite tiste hribe, kako blizu so? To je prihodnost. Zdaj pa obrni teleskop ... Vse je videti tako daleč. To je preteklost."

Ob tako eksplicitno podanem "nauku" ne bo manjkalo gledalcev, ki bodo Mladost odpisali kot plitko zgodbico, ki pomanjkanje vsebine skriva za hladnim vizualnim razkošjem. A vendar: v trenutkih, ko tega niti ne pričakuješ, te Sorrentinov film požgečka s svojim absurdnim humorjem (zloglasna zgodovinska figura, ki prišepa v kader) ali pa zbode, kjer boli. Tak je denimo prizor, v katerem Caine dirigira pašniku lenobnih krav, ali pa Mickovo videnje, v katerem se sooči s protagonistkami vseh svojih filmov.

Oh, res težko je biti premožen, razvajen starček, bo ob vsem tem z dvignjeno obrvjo pripomnil kak cinik. A Sorrentinova melanholija izvira prav iz tihega zavedanja, da nikomur, niti privilegiranim kastam, ne bosta prihranjena obžalovanje in refleksija, preden se za nami spusti zadnji zastor.

Ocena: 4/5; piše Ana Jurc