"Islam, kot vemo, ne propagira figuralike, jaz pa sem eden izmed največjih poznavalcev figuralike. Tudi to je čudež, kaj ne? Menim, da je to, da me je Cerkev prepoznala, največje priznanje, da so me našli, da me želijo in jim ponudim najboljšo in najbolj inovativno rešitev ter tako pokažem sebe, saj to, kar ustvarim - to sem jaz," je kipar in risar dejal v oddaji NaGlas! TV Slovenija.

Ljubljano in Slovenijo krasijo številni spomeniki kiparja Mirsada Begića, ki je prav tu odkril svoj prostor umetniške svobode. Veliko sodeluje tudi s Katoliško cerkvijo, kar je zanimivo glede na to, da sam prihaja iz družine z visoko islamsko izobrazbo.

Prvo skulpturo izdelal v osnovni šoli
Kipar Mirsad Begić je že kot otrok rad risal. Zaradi pomanjkanja ustreznih materialov je za podlago uporabljal kar koli je bilo pri roki, za barvo pa kar kavno usedlino. Svojo prvo skulpturo je naredil v osnovni šoli. Šlo je za doprsni kip njegove tedanje simpatije, ki ga je izdelal iz gline in ga z muko nesel do nekaj kilometrov oddaljene šole.

Pohvala učitelja ga je opogumila
Ko je to svoje prvo delo postavil na ogled na šolsko mizo, je nekaj njegovih porednih sošolcev začelo tolči po njegovem kipu in so ga tako popolnoma uničili, kar je malega Begića zelo razžalostilo. Potem mu je še učitelj ukazal, naj po pouku pride na razgovor, kar ga je še dodatno prestrašilo. Toda učitelj ga je z nasmehom pohvalil in ga opogumil, naj nadaljuje svoje ustvarjanje. Begić je potem hitro postal dežurni risar na šoli.

Pozneje je iz rojstnega Glamoča iz podeželske jugozahodne Bosne odšel na srednjo umetniško šolo v Sarajevo, kjer je hitro začel delati kot risar na arheoloških izkopavanjih, ki jih je izvajal Zavod za zaščito kulturne dediščine.

V veliki svet, da bi se videl
Na študij je hotel oditi iz matičnega okolja. "Meni je bil velik izziv, da grem v nasprotje s seboj, zato da se vidim. Da grem iz svojega okolja v neko širše okolje, kjer bom lahko videl sebe," pove Begić. Sredi 70. je tako prišel na Likovno akademijo v Ljubljano. Pozneje ga je želja po znanju peljala še naprej na eno najbolj priznanih likovnih šol na svetu St. Martin’s School of Art v Londonu. Toda angleška vzvišenost mu ni bila preveč všeč.

V Ljubljani lahko diha
Po vzoru Meštrovića in Plečnika se je zahvalil velikemu svetu in se vrnil v Ljubljano, kjer se je dokončno prepoznal in uveljavil kot umetnik. "To je kot nekakšen rudnik, ki ga moraš kopati, da bi se materializiral in našel pravi prostor in to je bila zame Ljubljana. Ljubljana in Slovenija sta mi bili dovolj, da sem lahko dihal. V Londonu bi verjetno živel krasno, vendar nikoli ne bi mogel priti do tega, kar imam za smisel življenja, da sebe in svoje misli materializiram, da izrazim to, kar nosim. Da pa človek pride do tega, pa mora že zelo zgodaj prepoznati to, kar ima v sebi. Jaz sem to na koncu naredil v Sloveniji, in ko pogledam nazaj in vidim svoj opus, sem zadovoljen, ker sem nekaj dal," pove Begić.

Živi za umetnost in tudi od umetnosti
V stik z Begićevim ustvarjanjem danes najlažje pridemo na ulicah slovenskih mest, ki jih krasijo številni Begićevi spomeniki. Med bolj znanimi v prestolnici so spomenik ljubljanskemu županu z začetka 20. stoletja Ivanu Hribarju in stranska vrata Ljubljanske stolnice. Kljub gospodarski krizi in majhnemu trgu za visoko umetnost naročila za njegova dela redno prihajajo. "Vse življenje sem razmišljal samo o umetnosti. To sem tudi živel in še danes živim od tega. Kar pa dobim naročil, mora biti tako dobro, da mi delo pride samo po sebi," pove Begić, ki svojega ustvarjanja nikoli ni oglaševal še kako drugače kot z deli samimi.

Umetnik med islamom in Cerkvijo
Veliko dela tudi za Katoliško cerkev. Poleg že omenjenih vrat ljubljanske stolnice je pred kratkim naredil še vrata novomeške stolnice in sveta vrata za brezjansko baziliko Marije Pomagaj. To sodelovanje je še posebej zanimivo, kajti Begić prihaja iz družine z visoko islamsko izobrazbo: "Prihajam iz teološko izobražene družine, moj oče je bil hafiz (znal je celotno besedilo Korana na pamet, op. a.). Islam, kot vemo, ne propagira figuralike, jaz sem pa eden izmed največjih poznavalcev figuralike. Tudi to je čudež, kaj ne? Menim, da je to, da me je Cerkev prepoznala, največje priznanje, da so me našli, da me želijo in da jim jaz ponudim najboljšo in najbolj inovativno rešitev in tako pokažem sebe, saj to, kar ustvarim, to sem jaz."

Bil in ostal umetnik
Čeprav je že v sedmem desetletju svojega življenja, je Begić še vedno poln idej in navdiha ter nadaljuje raziskovanje in izražanje svojega umetniškega daru.