Gre za televizijsko adaptacijo romana legendarnega pisatelja vohunskih romanov Johna Le Carréja iz leta 1993, ki bo po zaslugi ameriškega studia AMC in britanskega BBC-ja zdaj zaživel v igrani formi. Nočni receptor pripoveduje zgodbo o Jonathanu Pineu, nekdanjem britanskem vojaku, čigar umirjeno življenje prekine nepričakovano srečanje in ga nepričakovano potegne v svet kriminalnih spletk. Njegova naloga je zoperstaviti se Richardu Roperju, na videz uspešnemu britanskemu poslovnežu in človekoljubu, ki pa se v resnici ukvarja s trgovino z orožjem.

V skladu z dandanašnjim visoko produkcijsko ravnjo televizijskih nadaljevank je tudi tukaj filmska ekipa nadvse impresivna. Kot režiserka se je pod serijo podpisala danska režiserka Susanne Bier (Boljši svet, Ljubezen je vse, kar potrebuješ), v glavni vlogi pa nastopata Tom Hiddleston (Maščevalci, Večna ljubimca) in Hugh Laurie (Zdravnikova vest, Črni gad). Družbo jim delajo še Elizabeth Debicki (Veliki Gatsby, Everest), Tom Hollander (Pirati s Karibov, Misija nemogoče) ter Olivia Colman (Jastog, Železna lady). Ekipa filma se je pred svetovno premiero prvih dveh delov serije v Berlinu družila z novinarji na okroglih mizah, kjer smo izvedeli marsikaj zanimivega o ozadju njenega nastanka.

Susanne Bier: "Vedno sem bila nora na Le Carréjeve knjige"
Morda najbolj presenetljiv vidik Nočnega receptorja je, da so režijo zaupali Susanne Bier kot režiserki, ki je še zdaleč ne povezujemo z akcijskimi žanri. Bierova pa je po 16 posnetih celovečernih filmih vendarle nadvse prekaljena režiserka in predstavlja enega izstopajočih glasov v evropskem filmu. "Najbolj me je skrbel ta svet moških," nam svoje prvotne strahove pri tokratnem izzivu zaupa Bierova. "Ko smo se lotili adaptacije romana, se mi je ta svet iz Le Carréjeve knjige zdel izrazito staromoden. Vedela sem, da ga bo treba posodobiti in prilagoditi današnjemu času, in to se je producentom zdela odlična ideja.” Serija tako nima samo ženske režiserke, temveč so tudi nekateri moški liki iz izvirne knjige zamenjani z ženskimi. Zdi se, da tudi ta serija naznanja spremembe v odnosih med spoloma v filmski industriji. "Če pogledate 15 let nazaj, so se stvari za ženske režiserke res obrnile na bolje. A poglejte, pred dvema letoma se je spet zgodilo, da na festivalu v Cannesu ni bilo niti enega filma ženskih avtoric. Še vedno vlada ogromna razlika med spoloma. Glavni problem je v tem, da sredstva v tej industriji podeljujejo moški. Mlajše režiserke morajo na poti do svojega filma žal še vedno preplezati višje gore kot moški kolegi.”

Prevladujoče moški svet vohunov iz Le Carréjevih romanov režiserki vseeno ni predstavljal kakšne večje ovire. "Vedno sem bila nora na njegove knjige. To pa zato, ker jih zaznamuje kombinacija trilerja in globoke moralne kompleksnosti. Vedno sem bila ljubosumna na filmarje, ki so imeli možnost snemati adaptacijo kakšnega njegovega romana.” 84-letni pisatelj je bil tudi osebno močno vpleten v nastanek serije. “Prebral je scenarij, z njim so se že pred mojim prihodom posvetovali o izbiri igralcev, o postavljanju prizorov, še posebej pa o vsem, kar ima opraviti s svetom vohunov - kako je delati z njimi, kako stvari v njihovem svetu delujejo. Bil je inspiracija v vseh pomenih besede in prav nič ni imel proti posodabljanju izvirne knjige. Gre za enega tistih ljudi, ki so izredno na tekočem z današnjim časom in ideja o posodobitvi ga je navdušila. Pravzaprav boste videli, da se v tretji epizodi tudi sam na kratko pojavi na zaslonu.”

Le Carréjevo sodelovanje v seriji ni povsem samoumevno. Pisatelj se je namreč dolga leta upiral, da bi njegova dela uprizarjali na filmskem platnu, a je uspeh nedavnih filmov Zvesti vrtnar (2005), Kotlar, krojač, vojak, vohun (2011) ter Najbolj iskani človek (2014) povsem spremenil njegovo mnenje, tako da se je ob tej priložnosti celo udeležil svetovne premiere Nočnega receptorja v Berlinu. "Res se za hip pojavim v seriji. Kot igralec sem absolutno briljanten!" se je na rdeči preprogi za MMC pošalil Le Carré.

Pa obstaja res tako velika razlika med celovečernim in televizijskim formatom? Režiserka pravi: "Velika je razlika med tem, ali delaš 6 ur filma ali pa samo 2 uri. Odpre se ti veliko širši prostor v smislu pripovednih obvozov, ki jih lahko raziščeš, in to se mi zdi vznemirljivo.” Snemanje je bilo še toliko težje zaradi mnogih lokacij snemanja. "Glavna filmska ekipa je snemala v Veliki Britaniji, Švici, Maroku Majorki, imeli pa smo še eno, ki je snemala v Turčiji in Egiptu. Snemanje je predstavljalo pravo logistično nočno moro. A ne zame!" (smeh)

Režiserka nam je zaupala še, kaj je tisto, kar je kot filmarka želela prenesti iz knjige na mali zaslon. “Vedno, kadar se lotiš adaptacije mojstra - in Le Carré vsekakor je velik mojster - želiš zajeti tisti občutek, ki si ga imel, ko si prvič bral knjigo. Meni je bil v njej najbolj všeč odnos med Pineom in Roperjem, njun srhljiv ples, v katerem nikoli zares ne veš, ali Pineu lahko zaupamo, da bo ostal zvest svoji nalogi. Upam, da bodo gledalci ob gledanju občutili isto.”

Tom Hiddleston: "Igralci smo krhke rože"
35-letni Hiddleston je v Berlin priletel iz Avstralije, kjer je snemal nadaljevanje filma o King Kongu z naslovom Skull Island. Britanski igralec nas na začetku preseneti in peščico naših diktafonov sam razporedi na mizo pred sabo. "Takole, da boste deležni kakovostnega avdia,” igralec navihano začne pogovor. "Poznam namreč vaše delo, tudi sam sem to počel. Vse vem, kako je, ko morate potem intervju prepisati na računalnik. V sklopu promocije drugega dela Thora sem za revijo Elle delal intervju z Natalie Portman. A ko sem pogovor spravil na papir, je bil rezultat zelo boleč.”

Pri pogovoru o njegovi vlogi vohuna Pinea v Nočnem receptorju se je nemogoče izogniti primerjavam njegovega lika z Jamesom Bondom. “Podobnost med Bondom in Pineom je v tem, da je MI6 obema podelil dovoljenje za to, da sta nad zakonom ter da lahko počneta slabe stvari za javno dobro. Nisem prepričan, da bi Pine ravno bil agent dvojna ničla, vsekakor pa tudi on deluje na terenu. Glavna razlika med njima pa je, da je Le Carréjevo dojemanje vohunskega sveta veliko bolj kompleksno in realistično. Nočem reči, da Bond ni takšen, je pa zagotovo postal zabava za množice, zato mora gledalce zadovoljiti na drugačen način. Nočnemu receptorju tega ni treba, tu je v ospredju psihologija, tanka meja med herojem in zlikovcem, ki je po mojem mnenju predvsem moralna meja.”

Hiddleston je eden izmed igralcev, ki mora za svoje vloge pogosto trdo delati v telovadnici, da na zaslonu ostane kredibilen. “Tudi Pineov videz je del njegovega poklica. Gre za nekdanjega vojaka, kar s sabo prinese določene lastnosti. S trenerjem sem se veliko posvetoval o tem, kakšnega treninga bi bil tak človek deležen. Fizični del vloge sem vzel zelo resno, veliko sem treniral za vzdržljivost, moč, cross-fit in takšne stvari. Če igram vojaka, potem hočem, da je res videti kot vojak.”

Med Hiddlestonom in njegovim soigralcem Hughom Lauriejem je generacijski razmik, zaradi česar je bil mlajši izmed protagonistov še posebej vesel. “Ko sem bil majhen, sem bil velik oboževalec Črnega gada, ki je bila moja najljubša serija. Pozneje sem imel rad tudi seriji Jeever and Woster ter Fry and Laurie. Hugh mi je v mislih ostal tudi zaradi filma Razsodnost in rahločutnost Ang Leeja. V tem filmu je bil naravnost izjemen.” Igralca pa je obenem navdušilo tudi delo z režiserko Susanne Bier, še posebej zaradi njene neposrednosti. "Če ne verjame tvoji izvedbi, ti bo preprosto rekla, ‘ni mi všeč, daj še enkrat - bodi bolj resničen, bodi boljši!" To se mi je zdelo zelo osvežujoče. Igralci smo krhke kože in pogosto potrebujemo nekaj takšne spobude.”

Postavni igralec je v svoji dosedanji karieri igral sila raznolike vloge, ki segajo od komercialnega do art filma. A on sem tega ne vidi na tak način. “Tako različnih vlog v različnih žanrih se lotevam zato, da iščem tisto, kar ima človeštvo skupnega povprek različnih ljudi. Takšno raziskovanje tujih teritorijev je tisto, kar me vznemirja v tem poklicu. Vseeno pa je samo videti, kot da moji liki prihajajo iz povsem različnih svetov. Samo delo je zame vedno enako. Vedno gre za psihološko izkopavanje, za študijo človeške narave, motivacije in čustvene resnice, ne glede na to, kako velik je projekt ali kakšne kostume si nadenemo.”

Za konec nam igralec, ki postaja vse večji zvezdnik, a vseeno ohranja prizemljen osebni značaj, postreže še z lepo metaforo. “Vedno pravim, da je privilegij igralca ta, da si kot igralec v orkestru, v katerem se menjajo zgolj dirigenti. Glasba, ki jo ustvarjaš, se spreminja z vsakim novim dirigentom in skladateljem. Si del stvaritve nekoga drugega. To se mi zdi zelo vznemirljivo. Način, kako Guillermo Del Toro vidi svet, je povsem drugačen od tistega Susanne Bier ali Woodyja Allena, Jarmuscha, Spielberga in drugih. Naša naloga je samo, da v sodelovanju z njimi za tisti kratek čas igramo njihovo glasbo, in to nam širi obzorja.”

Hugh Laurie: “Igrati dr. Housa je bila velika čast”
Laurie, čigar obraz bomo večno povezovali z likom dr. Housea, je pravzaprav ključni lik za nastankom serije Nočni receptor. Prav on je bil tisti, ki je pravice za serijo iz aktualne produkcijske ekipe kot prvi poskušal kupiti že takoj po izidu knjige sredi 90. let. "Knjiga mi je bila tako všeč, da sem poskusil dobiti opcijo zanjo. Saj sploh ne vem, kaj ta beseda pomeni (glagol 'to option', op. a.). Sprva sem mislil, da bo iz knjige nastal celovečerni film, ne pa serija. Ko so me pred dvema letoma poklicali in mi povedali, da nastaja televizijska serija, sem pomislil, da je tako morda celo bolje. Le Carréjev slog zaznamuje izjemna natančnost in gostota. Roman še zdaleč ne vsebuje zgolj ljubezenske zgodbe, nekaj lovov z avtomobili in aretacijo zlikovca. Pa s tem nočem reči, da so drugi filmi takšni,” v tipičnem šaljivem, sarkastičnem slogu doda Laurie, seveda misleč na konkurenčnega Jamesa Bonda.

Zakaj je torej do izvedbe prišlo tako pozno, šele po 23 letih od izida knjige? “Ker jo je pred mojim poskusom že nekdo drug kupil, namreč Sidney Pollack. V lasti jo je imel 20 let, vse do smrti leta 2008. V rokah je imel že tudi scenarij, ki ga je napisal Robert Towne, avtor Kitajske četrti Polanskega. Nikoli pa niso naredili filma. Ne vem, zakaj. Knjiga je nato prešla nazaj v last družine in oni so se odločili, da jo bodo adaptirali v televizijsko serijo.” Laurie vseeno dopušča možnost, da bi kdaj pozneje Nočni receptor v povsem drugi zasedbi vendarle postal tudi celovečerni film. “Tudi knjiga Kotlar, krojač, vojak, vohun je najprej zaživela kot TV-serija, pa so pozneje posneli še film.”

Laurieja je pri izvirni knjigi navdušil predvsem osrednji lik Jonathana Pinea. “Pine je kot osamljen, izgubljen srednjeveški vitez, ki išče smisel, nekaj, za kar se lahko žrtvuje. Njegov odnos z likom, ki ga igra Olivia Colman, je fascinanten. Ona je kot mati, ki mu pomaga najti ta razlog, za katerega se bo lahko žrtvoval. Všeč mi je celotna zgodba, vsi liki v knjigi.”

Lik 56-letnega Laurieja je dvolični trgovec z orožjem Richard Roper, ki po drugi strani nikakor ni tako romantičen. “Zdi se mi celo, da gre za enega najbolj jeznih Le Carréjevih likov, kar jih je kdaj napisal. Nekaj izredno odbijajočega je na človeku, ki so mu bili že vnaprej dani vsi privilegiji. Roper je Anglež zgornjega srednjega razreda in prihaja iz privilegiranega ozadja. Dane so mu bile vse priložnosti na tem svetu, a on kot odgovor na to izraža le prezir, cinizem in zlo do sveta, ki mu je vse to dal. To je grozna stvar, zločin proti vesolju.”

Kot pravi, je razlika v starosti med glavnima igralcema zelo dobro služila zgodbi. “Sprva je bilo malo boleče, ko sem predse dobil tega mladega, postavnega fanta, ampak tudi to je del zgodbe. Richard Roper je stari lev. Ta mlada generacija ga hkrati privlači in jezi, ker ve, da ga bo kmalu nadomestila. Na srečo lahko rečem, da se s Hiddlestonom v resničnem življenju zelo dobro razumeva.”

Noben pogovor z Hughom Lauriejem se nikakor ne more izogniti tematiki dr. Housa. Kako danes, 3 leta po koncu serije, gleda na ta lik? “Nekatere igralce res umestijo v škatlo, v kateri nočejo biti. Vseeno pa sem imel s Housom priložnosti igrati lik, ki sem ga imel rad in sem ga občudoval. Zdel se mi je neznansko smešen, zanimiv, drzen. Če me ljudje povezujejo z likom, ki izžareva takšne lastnosti, potem lahko rečem samo, da sem imel veliko srečo in da me je doletela velika čast igrati njega.”

Igralec nam zaupa, da je bila glasbena kariera tista, ki ga je po koncu snemanja serije Zdravnikova vest rešila iz brezna brezdelja. “Imel sem srečo, da sem imel takrat, ko se je dr. House končal, na zalogi še svojo glasbo in da sem z njo takoj po koncu serije šel na turnejo. Zaradi tega sploh nisem imel časa za žalovanje, za to, da bi sedel doma in si mislil, ‘moj bog, vsega je konec!’ Nemudoma sem se znašel v novem svetu, ki ga imam prav tako zelo rad. Novi problemi, nove zamisli. V tem smislu sem imel neznansko srečo in moram potrkati na les." Sicer pa Laurie nima natančnega načrta, koliko časa bo namenil filmu, koliko pa glasbi. “Nobenega načrta ni v smislu, da bi moral en mesec početi eno, drug mesec pa drugo. Sam sebe dojemam kot nekakšno žogo, ki skače sem ter tja.”

Kot zanimivost omenimo še, da bomo Nočnega receptorja gledalci v Evropi videli bistveno prej kot v ZDA, kjer se predvajanje začenja šele sredi aprila.

Matic Majcen iz Berlina