"Kaj se dogaja, Alfred?" nekje proti koncu dveinpolurne kalvarije iz svojega batmobila zarenči Ben Affleck. Trenutek tišine, preden prek linije zaprasketa butlerjev (Jeremy Irons) mrtvo hladni sarkazem: "Hm. Kako naj tole opišem?" Sočustvujemo, Alfred, sočustvujemo. V zadnjih letih še ni bilo blockbusterja o superjunakih, ki bi tako malo teže polagal na pripovedni lok in razumljivost zgodbe. Štrena se odpleta, zapleta in spotika celih 150 minut, pa so prehodi med posameznimi segmenti vseeno tako sunkoviti, da se na trenutke zdi, da so določene epizode po nesreči ostale na tleh montažne sobe.

Če nočete vedeti ničesar o vsebini filma, pred ogledom ne berite naprej.

Priznati je treba, da Zack Snyder ni imel lahke naloge: Superman proti Batmanu ni bil zamišljen zgolj kot nadgradnja sicer čisto solidnega Moža iz jekla (2013), pač pa mora položiti temelje za franšizo "razširjenega sveta" junakov iz stripov DC Comics. Vsekakor mu lahko v plus štejemo vsaj to, da ni skušal posnemati zafrkantskega humorja, tempa in preizkušene formule Marvelove konkurenčne franšize - nasprotno, zdi se, da se njegove (vizualne in tematske) oporne točke skrivajo v zgodovini umetnosti in mitologije: Superman proti Batmanu je zgodba o padcu bogov, o spopadu titanov, ki se na več mestih očitno naslanja na religiozno motiviko. A kaj ti pomagajo vizije vnebovzetja (zgodnji prizor malega Brucea Wayna med netopirji), če se sama zgodba izgublja v lastnih meandrih in preskokih?

Čeprav trilogija Vitez teme Christopherja Nolana seveda ni del Snyderjevega kanona, pa je njen vpliv moč čutiti tudi tukaj: v resnici nismo priča radikalni reinterpretaciji gothamskega zavetnika, ki ostaja relativno prizemljen, človeški lik. Kdor ni zaslepljen od žalovanja za Balovim Batmanom, bo moral priznati, da je Ben Affleck več kot soliden naslednik: doma je tako v koži galantnega plejboja kot tudi travmiranega nasilneža, ki se v imenu pravičnosti sadistično izživlja nad šibkejšimi od sebe.

Superman proti Batmanu se v svojem konstruiranju mita vrača na sam začetek: zopet moramo podoživeti smrt Waynovih staršev in njegovo travmatično srečanje z netopirji; v resnici je ta vsem znana anekdota tudi edina drobtinica, ki nam ponuja vpogled v značaj odraslega Brucea/Batmana (Ben Affleck). Zdi se, da je edina karakteristika, ki ga določa v odraslih letih, njegovo sovraštvo do Supermana; leteči nadčlovek je namreč v njegovih očeh kriv za zrušenje Waynove stolpnice in za smrt stotin ljudi v njej.

Če so recenzenti že v Možu iz jekla sovražili očitne aluzije na 11. september, jih bodo tukaj najbrž še bolj: Snyder na vsakem koraku rabi podobje, ki ga povezujemo s terorističnimi napadi, in v film inkorporira celo samomorilski napad na ameriških tleh. Obenem se vrača tudi k najzanimivejši temi prejšnjega filma: kako visoka je za navadne smrtnike postranska škoda epskih spopadov na nebu?

Batman v Snyderjevi reinterpretaciji je utr(u)jen bojevnik, ki si je zadal cilj zrušiti lažnega preroka; razkol med Gothamom in Metropolisom je prepad med humanističnim vitalizmom Supermana in globoko vsajenim, izkustvenim cinizmom Batmana. In prav tu je kleč: premisa, ki tolikšno težo postavlja na ideološki razkol med protagonistoma, njunih različnih vrednot in identitet ne more in ne sme dokončno postaviti na nasprotna bregova. Njuna sprava je predpogoj za neizogibni boj proti skupnim sovražnikom v prihodnjih delih (to nam v filmu eksplicitno povedo). "Zgodovinski" trenutek soočenja, ko do njega naposled pride, zato ne more biti drugega kot antiklimaktičen, ne samo zaradi bombastične promocije pred premiero, pač pa tudi zato, ker sovražnost med protagonistoma v vseh njunih visokoletečih govorih nikoli ni bila verodostojno utemeljena.

Podvige maščevalcev v lateksu na vsakem koraku dokumentirajo televizijske kamere, ki ozadje zapolnijo z belim šumom neprenehnega medijskega pokrivanja (v teh "poročilih" v epizodnih vlogicah nastopijo razni prepoznavni obrazi, od Andersona Cooperja do Neila DeGrassa Tysona).

A če ima Batman vsaj en oprijemljiv razlog za maščevalnost, so zli naklepi Lexa Luthorja (Jesse Eisenberg) še manj jasno motivirani. Mladi tehnološki mogul, nekakšen zlovešči zuckerbergovski lik - Eisenberg pač preigrava edino vlogo, ki jo zares obvlada, z živčnim trzanjem in momljanjem o Nietzscheju vred - je iz Indijskega oceana potegnil kepo kriptonita, iz katere je dal "za vsak primer" izdelati skrivno orožje, ki bi lahko onesposobilo Supermana, če bi ta svojo nadčloveško moč hotel kdaj zlorabiti. Eisenbergov Luthor je brez konkurence najslabši element filma: namesto zlobnega veleuma je pred nami pomilovanja vreden nevrotik, ki bi ga kak Joker Heatha Ledgerja eliminiral za šalo.

In če ste mislili, da sta Pobesneli Max in Vojna zvezd VI dokončno vpeljala tip akcijske veleuspešnice, v katerem ženski liki niso zgolj nepomemben okrasek, se scenarista Chris Terrio in David S. Goyer s takim revizionizmom očitno ne strinjata: tako Lois Lane (vedno odlična, a tukaj neizkoriščena Amy Adams) in Martha Kent (Diane Lane) imata v filmu zgolj in samo vlogi žrtev. Holly Hunter kot ameriška senatorka, ki si noče mazati rok z Luthorjevimi sumljivimi posli, ne dobi dovolj časa pred kamero, Gal Gadot kot Čudežna ženska pa je v tem prenatrpanem sprevodu stripovskih junakov tako ali tako le kot obljuba za naslednje dele. (V Ligi pravičnikov se ji bodo pridružili še Aquaman (Jason Momoa), The Flash (Ezra Miller) in Cyborg (Ray Fisher)).

Direktor fotografije Larry Fong ostaja zvest Snyderjevi prepoznavni barvni paleti sivih, modrih in črnih odtenkov, ki pa je tako konsistentna, da se sicer mojstrsko koreografirane akcijske sekvence proti koncu zlivajo druga z drugo; napad na čute samo še zaostri prenapeta glasbena podlaga Hansa Zimmerja.

Prvi konec tedna v kinematografih je že dokazal, da sta Batman in Superman na poplavo nenaklonjenih kritik tako ali tako odporna. V naši novi filmski resničnosti, kjer film ne more več stati sam, ampak je - v primeru Batmana proti Supermanu - le še iztočnica za devet (!!) sorodnih filmov, kolikor jih je studio Warner napovedal samo do leta 2020, mu bo pravično mesto v tem dekalogu verjetno podelila šele zgodovina. Zora pravice ni posebej kvaliteten film, a če ne drugega, v človeku vzbudi novo spoštovanje do Disneyjevega konglomerata, ki zna vsaj slediti svoji formuli Maščevalcev pobarvaj-po-številkah. Sicer pa ne dvomimo, da nas bo prej ali slej doletela tudi Liga pravičnikov proti Maščevalcem.

Ocena: - 3; piše Ana Jurc