Tako je o Rodolfu Vanoliju pred 30 leti po tekmi Napoli - Lecce (1:0) govoril veliki Diego Armando Maradona. Klub iz pokrajine Apulija na peti italijanskega škornja je v sezoni 1985/1986 prvič v svoji zgodovini igral v prvi ligi. To so bili časi, ko so se v Italiji za žogo podili sloviti Michel Platini, Karl-Heinz Rummenigge, Daniel Passarella, Zbigniew Boniek, Carlo Ancelotti, Paolo Rossi in drugi.

Tragična prometna nesreča
Vanoli je v Lecce prišel decembra 1983 iz četrtoligaša Pro Patria, ki ima dom v kraju Busto Arsizio v provinci Varese, iz katere prihaja tudi novi trener Olimpije. Razlog, da se je tedaj obetavni branilec sredi sezone podal s severa na jug Italije, pa je bil vse prej kot vsakdanji.

2. decembra 1983 se je v tragični prometni nesreči končalo življenje dveh branilcev Lecceja Cira Pezzelle in Micheleja Lorussa. Z mercedesom 190 sta pri veliki hitrosti trčila v neki renault 18 (zaneslo ga je na spolzki cesti) in umrla v bližini Barija, od koder sta z vlakom nameravala odpotovati na tekmo v Varese, saj ju je bilo strah letenja. In kot zamenjava za 36-letnega veterana Lorussa, ki je dres Lecceja nosil vse od leta 1970, je v klub pri še ne dopolnjenih 21 letih prišel Vanoli.

Trener preverjal, ali je motor vroč
“Kot mlad sem bil kar upornik in svobodnega duha. Vedno se bom spominjal, kako je dal trener Eugenio Fascetti vedno roko na moj avto, ko sem se zjutraj pripeljal na trening. Spraševal sem se, zakaj, dokler mi nekega dne soigralci niso povedali, da je preverjal, ali je motor vroč. Če je bil vroč, je pomenilo, da sem prispel iz Barija in da sem si podaljšal večer, saj sem sicer stanoval le en kilometer od igrišča (smeh)," je dejal v zanimivem intervjuju v dveh delih, ki ga je bilo mogoče prebrati prejšnji teden na eni izmed spletnih strani, ki se ukvarja z Leccejem (v italijanščini si ga lahko preberete tukaj - 1. del, 2. del). Objavljen je bil prav na dan, ko je Vanoli večerjal z Milanom Mandarićem in se z njim dogovarjal o prihodu na klop vodilne ekipe Prve lige TS.

V novi sredini se je "Rudy", kot so ga klicali, v igri z veliko teka hitro uveljavil na položaju desnega bočnega branilca, v prvi polni sezoni z Leccejem zmagal v Serie B in nato odigral tudi dve sezoni med italijansko elito: poleg že omenjene 1985/86 še 1988/89. Če je v prvi zbral 25 tekem brez doseženega zadetka, je bil v drugi na igrišču 30-krat in 6. maja 1989 z 18 metrov dosegel tudi edini (evro)gol - proti Sampdorii (1:0), v vratih katere je stal Gianluca Pagliuca (glej spodaj!).

Rumeno-rdeči so pod vodstvom trenerja Carla Mazzoneja (s 795 tekmami na klopi je rekorder Serie A) na koncu zasedli 9. mesto, kar je še danes njihov najboljši dosežek. Vanolijeva soigralca sta bila med drugim argentinski napadalec Pedro Pasculli, strelec edinega zadetka v osmini finala SP-ja leta 1986 proti Urugvaju, ter nekdanji trener Juventusa in zdajšnji italijanski selektor Antonio Conte.

Prisiljen podpisati za Udinese
Na zadnji dan prestopnega roka je moral Vanoli nato poleti zapustiti Lecce, kjer je pustil velik pečat in bil zelo priljubljen pri navijačih. In navijačicah. Čeprav si je sam kljub trikrat nižji plači želel ostati, ga je klub prodal v Udinese.
"Vedno iščem projekte in ne pogodb, saj mi je všeč ustvarjati. Ko sem odšel iz Lecceja, sem se počutil kot na cedilu. Tudi zaradi tega, ker mi je predsednik Franco Jurlano na zabavi ob podelitvi občinskih nagrad po izjemni sezoni želel osebno izročiti medaljo, saj sem bil po njegovih besedah igralec, ki je najbolje poosebljal Leccejev duh. Obljubil mi je, da me po počitnicah čaka triletna pogodba. Na dopust sem zato odšel miren. Vedel sem, da se zame zanimajo Fiorentina, Sampdoria in Napoli, a se s ponudbami nisem ukvarjal, saj je bil Lecce moj dom. Zadnji dan prestopnega roka mi je zastopnik sporočil, da odhajam v Udinese. S Sardinije sem se takoj odpravil tja. Tam so me zaprli v hotel in mi povedali, da mi ne bodo dovolili zapustiti hotela, dokler ne podpišem pogodbe. V bistvu so me prisilili v to."

Ob slovesu od stadiona Via del Mare je napisal čustveno pismo navijačem: "Mestu Lecce dolgujem vse. Dalo mi je priložnost, da sem najprej postal človek, šele nato nogometaš. Tega ne bom pozabil nikoli in bom vedno nosil s seboj! Vas, "fante s severne tribune", želim objeti vsakega posebej, saj ste mi s svojim navijanjem dajali moč, da sem od sebe vedno dal najboljše in sem se boril do konca. V šestih čudovitih letih je bil to moto, ki nas je združeval, in upam, da nas nikoli ne loči. Hvala še enkrat za vse in oprostite, če sem vas kdaj razočaral, tako kot v tistih prekletih kvalifikacijah za uvrstitev v prvo ligo (v sezoni 1986/87 so izgubili proti Ceseni, op. a.), toda prepričan sem, da me je to še izboljšalo, saj trpljenje utrdi človeka. Vedno boste v mojem srcu. Na svidenje moji tribuni z upanjem, da bom imel še kdaj srečo, da boste vzklikali moje ime. Forza Lecce, Rodolfo."

Kariera šla navzdol
Na Friuliju je ob nekdanjem kapetanu argentinske reprezentance Nestorju Sensiniju in Abelu Balbu še eno sezono meril moči v Serie A (29 tekem) in nato dve leti v drugi ligi, a ne več na ravni, kot jo je kazal, ko je nosil majico Lecceja. "Spomnim se, da prve tri mesece nisem igral s pravim duhom in se je to poznalo na mojih predstavah, čeprav sem vseskozi redno treniral. Nekaterih predstav iz Lecceja nisem nikoli več ponovil. Lecce je bil in je še vedno moj dom. Je kot ženska: v življenju lahko ljubiš samo eno, ne moreš jih ljubiti deset. Ko sem se prvič vrnil v Lecce, so me sprejeli tako, kot najbrž nobenega drugega igralca v zgodovini kluba. Ves stadion je bil na nogah in mi ploskal, to je bil posebno čustven trenutek. Še danes, ko se vrnem v Lecce, me ljudje ustavljajo na ulici in me objemajo, kar pomeni, da je nogometaš Vanoli odšel, a človek Vanoli ostal. To je zame najpomembnejša stvar. Ko govorim o Lecceju, govori moje srce."

Pozneje je kariero nadaljeval pri tretje- in četrtoligaših ter jo leta 2000 sklenil v švicarski tretji ligi pri Chiassu. V Švici je začel tudi svojo trenersko pot (Mendrisio, Lugano, Bellinzona), preden se je leta 2007 vrnil v Videm in tam dve sezoni vodil mladinsko moštvo, v katerem so med drugim igrali Alexis Sanchez, Kwadwo Asamoah, Mauricio Isla, Antonio Candreva in Odion Ighalo. Obakrat se je s svojimi varovanci uvrstil v polfinale italijanskega prvenstva.

Vedno imel spoštovanje do velikih šampionov
Še malce v preteklost ... 20. aprila je minilo natančno 30 let od znamenite tekme, ko je zadnjeuvrščeni Lecce z gostujočo zmago nad Romo z 2:3 zadal hud udarec Rimljanom, ki so zaradi tega v boju za naslov prvaka morali priznati premoč Juventusu. "Mislim, da sem tistega dne postal tudi navijač Rome, saj sem videl ljudi, kako so jokali zaradi izgubljenega naslova," je povedal Vanoli in o svoji prvi sezoni v Serie A dodal: "Nimam najlepših spominov nanjo, tudi zaradi tega, ker smo bili prej navajeni zmagovati. Kljub velikemu žrtvovanju smo po vsega enem letu izpadli. Za nekoga, ki živi nogomet, kot ga jaz, nekoga, ki poskuša vedno doseči čim boljše rezultate, seveda ni bilo prijetno."

In še o pohvali Maradone: "Da, spomnim se tega. To je bil velik kompliment zame. Nekaj tednov prej je Napoli igral proti Sampdorii, Maradono pa je čuval Pietro Vierchowod, ki je igral tudi umazano. Tudi jaz sem bil precej grob, vendar sem imel vedno spoštovanje do velikih šampionov. Nikoli nisem igral, da bi poškodoval tekmece. Če jih nisem uspel ustaviti s tehniko ali močjo, sem seveda moral uporabiti druge prijeme, toda vedno na korekten način."

Edini zadetek Vanolija v Serie A - 6. maja 1989 na tekmi Lecce - Sampdoria (1:0; 58. minuta):