V Sloveniji mu podobnega statusa najbrž ne bo uspelo doseči, čeprav si roman to zasluži, ne nazadnje je tesno povezan s Prekmurjem in (pred)osamosvojitvenim časom s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let, ko so številni Medžimurci delali v slovenskih tovarnah in ob vzpostavitvi meje začeli izgubljati službe. Geografski, časovni in socialni okviri se morda zdijo pesimistični, celo morbidni, ampak to so zgolj iztočnice za izjemno dinamično in provokativno zgodbo na temo nezanesljivosti spomina oziroma njegove potlačitve. Črna mati zemla je neke vrste ruralni noir, ki ga je Novak postavil v Medžimurje, okolje, kjer je tudi sam odraščal in kjer naj bi se spomladi leta 1991, v času prvih vojaških obračunov, v majhnem mestecu zgodila nadpovprečna serija samomorov, ki jim javnost in mediji zaradi osamosvojitvenega zanosa niso pripisovali posebne pozornosti.

To so "faktografske" podrobnosti iz prologa, ki so v namerni suhoparnosti tako prepričljive, da bralca zavedejo do točke, ko jim začne verjeti. Ko jim Novak doda številne lokalne legende (murske nimfe!), namišljene strahove (par vseprisotnih škratov), zgodbe o nadnaravnih pojavih ter čudovito legendo o posebnem statusu Medžimurja kot svetem koščku zemlje, ki si ga je Bog želel obdržati zase, a ga je oddal v obdelovanje Medžimurcem, se roman nepovratno zapelje v fantazijsko okolje, ki bi mu v drugih okoljih rekli tudi gotska grozljivka. Ampak z eno nogo je roman - brez pretirane eksistencialne tesnobe - vseskozi v realiteti hrvaškega vsakdana; na začetku v sedanjosti, ko predstavi junaka, tridesetletnega Matijo Dolenčeca, pisatelja v ustvarjalni krizi in kompulzivnega lažnivca, čigar namišljene zgodbe iz otroštva je razkrila njegova nekdanja punca (kar je tudi botrovalo njunemu razhodu), pozneje pa še v času osamosvajanja in junakovega travmatičnega odraščanja, ki ga Matija v flashbacku detajlno opisuje kot del terapije in dokončne "ozdravitve" potlačenih strahov iz otroštva.

Razkrivanje podrobnosti bi neposvečenemu bralcu utegnilo pokvariti bralske užitke, zato na tem mestu velja razkriti zgolj skrivnostno Matijevo povezanost s serijskimi samomori, ki so tiste pomladi 1991 redčili vrste med njegovimi znanci, sosedi in prijatelji. Črna mati zemla, roman z izvrstnim naslovom, ki evocira eno najsočnejših kletvic znotraj kajkavščine in medžimurskega dialekta, pod črto ni tradicionalna kriminalka o iskanju storilca in reševanju zapletenega primera, temveč predvsem roman izjemno prepričljive atmosfere; je odslikava ruralne umazanije, portret zabite, ksenofobne skupnosti, ki ji človek lahko uide samo na dva načina, da umre ali se preseli drugam.

Simon Popek