Knjiga z naslovom Premisleki o književnosti in jeziku je s pomočjo Slovenske akademije znanosti in umetnosti izšla pri Cankarjevi založbi, kjer so jo predstavili danes. Kot je povedal urednik Tine Logar, je najnovejša v nizu akademikovih razmišljanj, ki jih je objavljal v strokovnem in revijalnem tisku, nekatera besedila pa še nikoli niso bila objavljena.

Delo je po urednikovih besedah urejeno v smiselno celoto, v njem pa se "sprehodi skozi vse glavne topose", ki jih je obravnaval kot literarni zgodovinar in teoretik, zdaj zaslužni profesor ljubljanske univerze.

Od Prešerna do Šalamuna in Handkeja
Večji del študij problemsko posega v sodobno slovensko književnost. V njih podrobneje obravnava Edvarda Kocbeka, Borisa Pahorja, Tomaža Šalamuna in Vladimirja Kavčiča. Dotakne se mlajših modernistov tržaške literature, ob koroški literaturi posebej razdela Petra Handkeja, v dveh prispevkih spregovori o Prešernu in njegovi Zdravljici. Aktualna vprašanja, kot so slovenščina na univerzi, vprašanje rezijanščine ter humanistike danes, pa prinaša drugi del knjige.

Govorimo o pomenu knjige, beremo pa ne
Paternu je prepričan, da je temeljni namen literarne zgodovine in literarne vede v tem, da odkriva pomene te umetnosti, pomene doživljanja nekega dela. V današnjem času, ko v slovenski statistiki opaža, da 42 odstotkov ljudi v vsem letu ne prebere ene knjige, in ko sposobnost dolgega, globokega branja upada, se mu zdi najbolj problematično, kako v sodobnega človeka "vtisniti bolj intenzivno dojemanje knjige". To se mu zdi naloga literarne pedagogike, ki pa po njegovem mnenju temu še ni dorasla.

Prepričan je tudi, da je treba aktualizirati zgodovino, denimo misel luterancev, da je korenina zla v pohlepu po denarju. "Kaj hočete še bolj aktualnega," se je vprašal Paternu in dodal: "Zato literarna veda oživlja te reči in jih intenzivira v ljudeh."

Kje je ravnovesje med rabo slovenščine in tujim strokovnim izrazjem?
Problematike slovenščine na univerzi, ki se mu sicer zdi "že nekoliko utrujena tema", bi se akademik lotil tako, da bi jo "iztrgal iz panike in iz pragmatizma". Ta problem, kot je poudaril, ni le slovenski, angleščina pa je dandanes nujno komunikativno sredstvo, vendar pomožno.

Temeljni aksiom po njegovih besedah je, da ima vsak državljan pravico govoriti, pisati in misliti v svojem jeziku na vseh stopnjah izobrazbe. Z angleščino je treba najti pravo razmerje, zagovarja akademik. Dodaja, da bi morala univerza imeti jezikovne oddelke, ki bi študente uvajali v tujo strokovno terminologijo.

Znani - neznani Prešeren
Na predstavitvi knjige je Paternu, po Logarjevih besedah najuglednejši prešernoslovec na Slovenskem, izpostavil še "dvojno sliko" ob največjem slovenskem pesniku. Čeprav ga, zlasti ob kulturnem prazniku, častimo kot junaka, kot mit, ki ga vsi poznamo, nam je po njegovem prepričanju popolnoma tuja njegova sociološka, socialna in predvsem eksistencialna globina.

In kaj nas lahko nauči? Prešeren življenje v poeziji doživlja v zaporedju upanje - hrepenenje - poraz - resignacija, iz resignacije pa zmore z vztrajanjem. "Kaj pa drugega rabimo," je še izpostavil Paternu in pripomnil, da Prešerna na proslavah nihče ne interpretira v tem smislu.