sem dosegla celo hitreje od drugih, ker sem bila drugačna in zanimivejša, pravi oblikovalka Jelena Proković.

"Ko mami v Beogradu rečem, da odhajam domov, mi odgovori, da sem doma v Beogradu. Razmere so se spremenile. Moj dom je zdaj Ljubljana in občasno obiščem Beograd," je v oddaji NaGlas! dejala modna oblikovalka in diplomirana kostumografka Jelena Proković, ki že 17 let soustvarja slovensko modno sceno.

Jelena Proković je članica ZOOFE - Zadruge slovenskih oblikovalcev. Hkrati je močno zaznamovala slovensko gledališko sceno - ustvarila je gledališke kostume za več kot 80 predstav, ki so jih poleg Slovenije izvajali v Nemčiji, Grčiji, Makedoniji, Srbiji, na Hrvaškem. Delala je s številnimi slovenskimi režiserji, tudi s Tomažem Pandurjem, letos pa je prejela najvišje priznanje za kostumografijo pri nas - Borštnikovo nagrado.

Jelena Proković, z modo ste se začeli ukvarjati v Beogradu v začetku devetdesetih let. Oblačili ste pevki Slađano Milošević, Bebi Dol. Kako se spominjate tistega obdobja?

To obdobje je bilo zelo zanimivo in ustvarjalno. Tako se mi je vtisnilo v spomin! Imeli smo kulturno sceno, ki je živela vzporedno z izolacijo, v kakršni smo bili. Zanikala je politično ozračje, ki je takrat vladalo v Srbiji. Dobro so bile razvite glasbena, likovna in plesna umetnost. Takrat so odprli Centar za kulturno dekontaminacijo. Ljudje so bili željni kulture. V Beogradu se je moda takrat začela hitro razvijati.

Leta 1999 ste se po bombnih napadih na Srbijo preselili v Slovenijo. Kako ste se vključili v novo okolje? Kako je bilo?
Nisem imela težav. Čim prej sem se želela vključiti v novo okolje, zato sem se takoj začela učiti slovensko. Na tečaju slovenščine sem spoznala tudi Ivano Djilas. Leta 2000 smo uprizorili prvo predstavo Disco pigs. To je bila odskočna deska za prihodnost. V Sloveniji sem se začela ukvarjati s kostumografijo.

Delali ste s številnimi slovenskimi režiserji, rojenimi zunaj Slovenije. Omenili ste že Ivano Djilas. Delali ste tudi z Dušanom Jovanovićem, Aleksandrom Popovskim ... Vas je z njimi povezala posebna energija?
Morda gre res za posebno energijo, čeprav ves čas sodelujem tudi s slovenskimi režiserji. Po naključju jih je bilo največ iz nekdanje Jugoslavije.
Kako je s slovensko modno sceno? Ste se kdaj počutili zapostavljeno?
Ne, nikoli. Zdi se mi, da sem se celo zelo hitro vključila in kaj dosegla hitreje od drugih, ker sem bila drugačna in zanimivejša.

Pogrešate Beograd? Poklicno ste še vedno povezani s svojim rojstnim mestom.
Povezana sem, ker imava s Svetlano svojo blagovno znamko JSP. Zato imam ves čas stike z Beogradom. Pogosto hodim tja, zato nimam domotožja. Zanimivo pa je slišati, ko mami v Beogradu rečem, da odhajam domov. Odgovori mi, da sem doma v Beogradu. Razmere so se spremenile. Moj dom je zdaj Ljubljana in občasno obiščem Beograd.

Zdaj ste tudi mama. Z otrokom govorite slovensko ali srbsko?
Slovensko.
Zakaj ne vztrajate pri maternem jeziku?
Ne vem. To se mi zdi naravneje, ker Ljubljano čutim kot svoj dom. S partnerjem govorim slovensko. To bi bilo težko, zdelo bi se mi izumetničeno, če bi se morala prisiliti, da bi s sinom govorila srbsko. Jezik bo znal, ker se s teto in babico pogovarja v srbščini. To je neizogibno.
Kateri jezik pa prevladuje, ko vas preplavijo čustva?
Srbski, seveda. Jezim se samo po srbsko (smeh).
Ker so pred nami božični in novoletni prazniki, vas prosim za modni nasvet. Kaj smemo obleči in česa ne? Kaj bo gotovo prava izbira?
Nasvetov ne upoštevam in jih tudi nerada dajem, ker menim, da pri modi ni trdnih pravil. Potrebujemo svobodo. V oblačilih se moramo dobro počutiti. Tudi svoje napake moramo nositi s ponosom. Najpomembnejša je dobra volja in morda kakšna podrobnost, ki nam je pisana na kožo. Sama se zelo rada nadišavim.
Še kakšna podrobnost?
Morda nakit, uhani, ogrlica ali lepi čevlji.
Ustvarjate predvsem ženska oblačila. Kaj pa moška?
Moški so bili nekaj časa zapostavljeni. Ker imam veliko prijateljev, ki bi radi nosili mojo znamko, se bova s Svetlano prihodnje leto verjetno posvetili tudi moški modi.