"Živimo v družbi, v kateri si vsakdo krčevito prizadeva, da bi bil viden kot posameznik, in je ravno zaradi tega, ker to počno vsi, neviden," med drugim mehiški pisatelj Carlos Pascual, ki o vsem, kar pritegne njegovo pozornost, pronicljivo piše v svoji zbirki esejev, ki jih je naslovil O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih.

Po življenju na različnih koncih sveta je pred nekaj leti usoda nanesla, da se je preselil v Ljubljano, kar je bila njegova zavestna odločitev. Potem je tu spoznal ženo, priznano prevajalko Mojco Medvedšek, in ostal. Zvest peresu piše kolumne in knjige, odprl pa je tudi studio Pocket Teater, v katerem daje prostor za ustvarjanje gledališkim projektom, ki drugje nimajo možnosti za realizacijo.

Zbirko esejev, ki so pred tem izhajali v Objektivu in v reviji Literatura, je založba LUD Šerpa izdala v knjižni obliki; na začetku decembra je izšel drugi ponatis izdaje, obenem pa je leto dni po slovenski knjiga na obeh straneh oceana izšla tudi v španskem jeziku. Podobno kot ob prvi izdaji knjige, decembra lani, se je avtor tudi ob ponatisu odločil za nenavadno marketinško potezo: kupcem iz Ljubljane (drugje bi bilo to logistično le preveč zahtevno) knjigo osebno pripelje s kolesom. Kot pravi, je kolo njegova velika ljubezen, Ljubljana pa po njegovi oceni idealna za kolesarjenje. Nad življenjem v Ljubljani je navdušen, nikakor pa se ne more načuditi temu, da v Sloveniji izdamo ogromno knjig, pa vendar v kavarnah in lokalih skoraj nikoli ne vidimo gostov, ki bi brali knjige ali časopise.

Začetek vaše knjige slovenskega bralca takoj "povleče": vaša mama vam kot otroku sredi Mehike naslika podobo Jugoslavije kot raja, kar seveda takoj vzbudi zanimanje in malodane začudenje. Tako vas že takoj na začetku bralec začuti kot nekoga, ki je že od mladosti povezan s tem prostorom, ne kot pisatelja iz Mehike. Pa vendar je bila pot, ki vas je pripeljala sem, dolga in zavita.
Ja, bila je dolga pot (smeh). S tistim preprostim pogovorom z mamo se je v meni res vnelo zanimanje za ta predel sveta, ki traja zdaj že zelo dolgo. Moje zanimanje za celotno območje, ne le Jugoslavijo, temveč Vzhodno Evropo nasploh, se je napajalo prek filmov, knjig, novic, vedno so me ti kraji privlačili, nisem pa jih nikoli mogel obiskati. Od tega se razlikujem od številnih tujcev, ki živijo v Sloveniji: mene je Slovenija privlačila in zanimala, še preden sem se priselil.
Večina jih sem res pride brez prejšnjega poznavanja, pridejo bodisi zaradi službe bodisi ljubezni.
V mojem primeru pa je tako, da sem res prišel sem, ker sem želel spoznati območje, ki me je že od nekdaj privlačila in zanimala, torej Vzhodna Evropa s slovanskimi jeziki.

Če se na hitro sprehodimo skozi vaše življenje: v Mehiki ste študirali tudi fotografijo, pa še cel kup drugih stvari.
Res je: filmski jezik sem študiral v Los Angelesu, gledališče in dramaturgijo v Mehiki, literaturo in kreativno pisanje zgolj v okviru programa, ki ga je organiziralo Društvo mehiških pisateljev, toda pri vsem skupaj je bilo najpomembnejše to, da sem vedno našel posamezne izjemne učitelje ali mojstre, skratka, da sem iskal in našel veščine posameznikov in se od njih skušal čim več naučiti. Med njimi je bil tudi poljski filmski režiser židovskega rodu Ludvig Morgules, ki je dajal tudi zasebne ure, tako kot je to na stara leta počel Plečnik v svoji hiši. Iskati znanje in veščine, iskati njihov preplet.

Je bil vaš cilj, da vsa ta znanja uporabite za usmeritev v določen poklic ali ne?
Lahko rečem, da sem konec koncev večinoma časa pisal, čeprav nisem nikoli zares mislil, da bi lahko živel od pisanja, in zato tudi nisem nikoli namerno študiral samo literature. Enostavno zgodilo se je, da sem lahko pisal in da sem od pisanja tudi živel, čeprav sem zato, da sem se preživel, vedno počel še mnoge druge stvari: med študijem sem bil gradbeni delavec, pa varnostnik, kasneje raziskovalec za scenaristične projekte, dokumentarce, prevajalec, pisec reklamnih besedil, v nekem obdobju sem postal celo podpredsednik neke kitajske finančne družbe, ki je imela pisarno v Mehiki. Skratka, cel kup stvari, in to mi je ponudilo uvid v svetove, ki sem jih želel spoznati in videti. Nikoli nisem nameraval postati poklicni pisatelj, ki bi bil izoliran od sveta, vedno sem bil raje sredi dogajanja na ulicah. Ker sem se ukvarjal z gledališčem, sem občasno tudi igral, bil filmski in gledališki režiser, a stalno in v najrazličnejših oblikah sem v vseh obdobjih svojega življenja ustvarjal avtorska besedila.

Vaše bogate izkušnje iz različnih stvari, ki ste jih počeli, pa so gotovo prinesle veliko snovi za pisanje.
V meni je vedno bila in je še vedno ta dihotomija: bolj me je zanimalo življenje samo – ga užiti – kot pisati v izoliranem prostoru. Vedno sem bil srečen, če sem se znašel v situacijah, ki so bile podobne prizorom iz romanov. Sem se pa zaradi te želje večkrat znašel v precejšnjih težavah (smeh). In tu mislim resnih težav, včasih fizičnih, mnogokrat v socialnih, včasih celo v legalnih. Čeprav me pripovedovanje zgodb zelo zanima, me še bolj zanimajo ljudje, človeška narava in človeško večno iskanje smisla. Je pa na koncu delovna miza edini kraj, kjer lahko jasno vidim stvari in jih povežem v smiselno celoto.

Pa vendar zdaj sledi trivialno vprašanje: kako ste končali v Sloveniji?
Kot sem že rekel, me je ta predel Evrope zanimal že od nekdaj. Moje nekdanje dekle je imelo družino v Trstu, ki je del tamkajšnje slovenske manjšine. Nekoč sva šla k njim na obisk in dober teden sem poslušal slovenske pesmi; vprašal sem jih, kako daleč je Slovenija in kako lahko pridem tja. Odpeljali so me na postajo, od koder sem potem šel z vlakom do Ljubljane in potem tam preživel nekaj tednov. V trenutku, predstavljajte si – bila je zima, sem se odločil, da se želim preseliti v Ljubljano in od tu začeti raziskovanje predela sveta, ki je oblikoval moj domišljijski svet že od otroških let. To je bilo pozimi leta 2007. Potem sem se vrnil v Mehiko, kjer sem moral dokončati nekatere projekte, in se znova vrnil v Ljubljano pozimi leta 2008. In od takrat živim tukaj. Ostal sem.

Se vam zdi, da se je Ljubljana v teh letih močno spremenila?
Ja in ne. Je kot dihotomija Parmenida in Heraklita, prvi pravi, da vse ostaja isto, Heraklit pa, da se vse spreminja. Mislim, da je enako z Ljubljano: da, veliko več je turistov, turistična sezona je daljša, več je dobrih kotičkov, kjer lahko dobro ješ, hkrati pa so to le zunanje spremembe. Ljubljana postaja malo bolj kozmopolitska, vendar pa se stvari ne spreminjajo zelo drastično.

Ob lanski izdaji knjige ste se odločili za nenavadno potezo: vsem kupcem ste osebno, s kolesom, dostavili svojo knjigo. Od kod ideja za to?
V Mehiki imam prijatelja, ki je želel odpreti pisarno, kjer bi prodajali moje ideje (smeh). Že od nekdaj imam polno glavo zamisli. To je verjetno povezano s tem, ker prihajam iz družine, od katere sem želel pobegniti, zato sem moral biti vedno pripravljen na spremembe in si izmišljati vse mogoče, da sem lahko živel po svoje. Po drugi strani imam brata, ki je bil starejši otrok in je vedno počel vse v skladu s pričakovanji družine, vedno se je ravnal le po pravilih.

Ne spomnim se več natančno, kako točno se je začela ta zgodba s knjigami in kolesom. Moj cilj ni bil zgolj izdati knjige. Ne maram kolesja nekaterih založniških hiš, pri katerih imam včasih občutek, da je zanje najpomembnejši cilj pridobiti subvencijo, izdati knjigo in s tem projekt končati. In če je bralec ne najde, je pač to njegov problem. Mislim, da je treba početi stvari drugače in že od nekdaj mi je veliko pomenilo imeti stik z bralci – rad se pogovarjam z njimi, všeč mi je spoznati obraze, ki me berejo. Tako sem prišel na idejo, da bom bralcem s kolesom pripeljal knjigo, kamor bodo želeli. Premikanje po mestu s kolesom je ena od stvari, ki so mi pri Ljubljani najbolj všeč. Včasih po dveh urah dela naredim premor in ga izkoristim za krog po mestu. Seveda nekateri ljudje zato mislijo, da ničesar ne počnem in se v glavnem vozim naokoli s kolesom.

Ko govorimo o kolesarskih stezah v Ljubljani, so številni kritični, da bi lahko bile bolje urejene. Imate same dobre izkušnje ali tudi kakšno slabo?
Slabih izkušenj nimam, bolj me moti čezmerna regulacija kolesarstva. Mislim, da je to nekaj, zaradi česar trpijo vsa področja življenja v Sloveniji: preveč pravil. Zdi se, da lahko vlada sprejme pomembne odločitve tudi o najmanjših podrobnosti kolesarjenja, kot je recimo prepoved vožnje v nasprotno smer na kolesarski stezi, in raje določa višine kazni, namesto da bi se posvečala pomembnejšim odločitvam.

Ko govorimo o pravilih, se zdi, da se aplicirajo na vse, kar štrli iz povprečja, bodisi navzgor bodisi navzdol: živimo v svetu, ki dejansko stremi k temu, da bi bili vsi enaki, vsi povprečni.
Se strinjam, o standardizaciji sem pisal tudi v enem od esejev. Če grem ven in vidim 300 ljudi z enako majico, kako tečejo isto razdaljo, postanem zelo živčen. Ne me narobe razumeti, imam številne prijatelje, ki tečejo, tudi sam sem tekač, toda sam tečem zaradi točno določenega razloga: da pospešim krvni obtok in da me ne bo zadel infarkt. Povabili so me tudi na maraton, ki pa zame predstavlja točno to: zakaj moramo vsi hkrati teči isto razdaljo z isto majico?!
Tega ne počne sistem za nas, kajti mi smo sistem, mi smo tisti, ki sprejmemo odločitev, mi se odločimo, ali bo nekaj postalo modno in bodo potem to majico nosili vsi. Mislim, da takšen sistem delovanja zelo ustreza nekaterim vladam, kajti ko enkrat standardiziraš ljudi, se ti ni treba več ukvarjati s tem, kako jih boš vodil ali nadziral: jasno je in točno vedo, da je sobota dan za tek ali hojo v hribe. Živimo v družbi, v kateri si vsakdo krčevito prizadeva, da bi bil viden kot posameznik, in je prav zato, ker to počno vsi, neviden.

V svoji knjigi pišete o zelo različnih temah, med njimi je tudi umetnost. Zdi se, da je biti inovativen v umetnosti dandanes skorajda nemogoče. Je to za umetnike frustracija? Živimo v svetu instantnega vsega: že pisanje knjige je čisto zunaj teh okvirov, ker terja čas, mi pa hočemo vse takoj zdaj. Kakšna je vloga umetnosti in inovativnosti v njej?
Mislim, da je ena izmed stvari v umetnosti ta, da je anahrona, zastarela. Ko študent s province ali iz prestolnice skuša biti sodoben, je to dejansko žalostno: že po šestih mesecih izobraževanja pričakujejo, da bodo imeli priložnost nastopiti na odru. Med njimi je veliko takih, ki skušajo prikazati nekaj, kar je revolucionarno, avantgardno, inovativno. In tako imamo polno nekih podob sodobne umetnosti. Mislim, da z iskanjem sodobnosti samo po sebi ni nič narobe, imamo številne izvrstne sodobne umetnike. Toda podobno je bilo z abstraktnostjo: ko enkrat abstraktno postane priljubljeno, potem skuša k temu takoj svoj lonček pristaviti še kup slabih umetnikov. Največ škode imajo na koncu pravi umetniki, ki se bojujejo za preživetje. V slovenskem gledališču je vse manj denarja za vse: številni ustvarjalci razmišljajo, kako bi njihovo delo pustilo pečat v sodobni umetnosti, kaj bi naredili, da bi njegovo delo videti pomembno. Nekateri hodijo goli na odru, drugi na svoje telo nanašajo barvo … Eden od slovenskih ilustratorjev mi je povedal, kako je šel v 80. letih v New York in kako ga je presenetilo, ko je videl, da tam na sceni ni živ zgolj punk, kot je bilo to takrat v Sloveniji, ampak da je bila alternativa razvejana in raznovrstna, da istočasno obstajajo ljudje, ki se ukvarjajo z džezom, da obenem enako pomemben odstotek posluša sodobno klasično glasbo, konservativnejši opero …

Mislim, da lahko to, kar se trenutno dogaja v Sloveniji, če se izrazim malce humorno, označimo s simptomom hamburgerja. Trenutno je izjemno moden hamburger, povsod lahko ješ hamburger in piješ domače vrste piva. Sem ljubitelj hamburgerjev in povem vam, da je bilo pred petimi v Sloveniji težko najti spodoben hamburger. Zdaj je težko najti kaj drugega kot to!

Že dolgo ste povezani tudi z gledališčem, v Ljubljani ste odprli studio Pocket Teater Studio.
Ko sem začel s Pocket Teatrom, sem delal nekje na tretjini svojih kreativnih zmožnosti, kar je bil glavni razlog za to, da sem ga postavil in odprl. Takrat še nisem imel veliko prihodkov od pisanja, predvsem pa je bilo za odprtje ključno to, da rad počnem različne stvari. Moje razmišljanje je šlo predvsem v smeri, da gledališka scena stagnira v smislu, da so dejavne le največje gledališke institucije in da je tudi alternativna scena v večji meri subvencionirana. Opažal sem, da se mladi, bolj kot kaj drugega, želijo čim hitreje vključiti v obstoječi sistem institucij. Razmišljal sem, da bi bilo smiselno odpreti neki prostor za mlade ljudi, kjer bi se lahko tisti, ki niso vključeni v institucionalno gledališče, naučili neodvisne produkcije, kjer bi si pridobili izkušnje, ustvarjali iz neke iz želje po ustvarjanju, hkrati pa sem studio želel ponuditi kot prostor za predstave. Mislim, da sem se vsaj delno zmotil, kajti mladih tovrstno delo ne zanima, raje se posvečajo iskanju dostopa do javnega denarja in pridobivanju različnih subvencij. Vsekakor bolj kot iskanju umetniškega izraza. Dejavnost studia se je zato nekoliko preobrazila; zdaj vabim k sodelovanju že uveljavljene umetnike, da lahko uresničijo projekte, ki ne najdejo prostora v njihovih matičnih hišah, bodisi zaradi prostora bodisi zaradi umetniške politike; rad organiziram tudi koncerte vseh zvrsti v intimnem vzdušju. Studio je tudi "tempelj" mojega konkretnega fizičnega dela: tu napeljujem kable, postavljam stole, nameščam luči in podobno. Je pa vzdrževati dejavnost takega studia zelo zahtevna naloga.

Čeprav živimo v času velikih prestrukturiranj, če se izrazim v ekonomskem jeziku, ko nam ves čas polagajo na srce, da službe ne čakajo na nas, temveč da moramo sami poskrbeti za svoje preživetje, ko mlade spodbujajo k odprtju lastnih podjetij in dejavnosti, pa na drugi strani ostaja še vedno močna potreba po tem, da smo v nekem varnem družbenem objemu, da nas bo nekdo drug vodil in poskrbel za našo blaginjo. Kot bi se bali prevzeti odgovornost zase v svoje roke. Neodvisnost nas v bistvu plaši, četudi na drugi strani ponuja veliko možnosti za presežek, za večjo ustvarjalnost in večje notranje zadovoljstvo, o čemer zelo radi govorimo. Skratka, četudi naj bi imeli proste roke pri svojem življenju, se zdi, da so le redki pripravljeni tvegati in poskusiti. Je to nekaj, kar velja le za Slovence?
Ne, nič ni le slovenska praksa, to je človeško. Dejstvo je, da je to v Sloveniji tudi posledica sistema, v katerem ste živeli. Če pogledamo zgodovino, najprej jugoslovanski sistem, še prej habsburškega, sta oba pripomogla k temu, da so prebivalci manj naklonjeni k temu, da bi tvegali in šli na svoje. Ne bom uporabil besedne zveze »ustvarjali biznis«, ker ne želim, da se sliši kot kanibalistični kapitalizem. Prej gre za odločitev za neko neodvisno avanturo, ki si jo moramo izmisliti, ker enostavno ni dovolj dela za vse. Če bomo pustili, da veliki denarji krojijo naša delovna mesta, potem je to zgolj naslednji korak k izkoriščanju, kot smo temu priča na Kitajskem ali drugod v državah tretjega sveta. Kajti dejstvo je, da je svetovna populacija prevelika in je dandanes vrednost delavca tako grozljivo nizka. Zato je bolje biti neodvisen.

Mogoče se zdi to, da sem ustanovil neodvisno gledališče, na prvi pogled kapitalistična poteza, toda v resnici gre za to, da ima lahko igralec v rokah vse niti produkcije, PR-ja, prodaje in zaslužka, da zna vse to narediti in ni zgolj izvajalec, zaposlen. Takšen proces nam nalaga tudi veliko večjo odgovornost do projektov.

To zveni kar malce idealistično.
Toda to je v svetu uveljavljena praksa. To ni tako idealistično. Seveda to ne pomeni, da lahko vse ljudi spremenimo v samostojne podjetnike, vedno bo določen odstotek ljudi, ki bo želel v službo, kjer mu bodo povedali, kaj mora narediti. Vedno pa bo obstajal tudi določen odstotek ljudi, ki ne želi slediti pravilom in takšnim pričakovanjem. Zdi se, da je v Sloveniji zelo nizek odstotek resnično neodvisnih ljudi, vsaj če govorimo o poklicnem udejstvovanju. Mislim, da je del mojega poslanstva tukaj, da širim tovrsten virus: da vabim ljudi, da si drznejo, da lahko poskusijo. Poznam nekaj posameznikov, ki izvajajo gledališko produkcijo zunaj tradicionalnega načina, in zame je že to velik uspeh. Ne v tej meri, da bi takšno gledališče resnično živelo, toda že majhen premik je velik uspeh.

Eno od zanimivih opažanj, ki jih podajate v knjigi, je tudi slovenska obsedenost z velikostjo. Gre za kompleks majhnega naroda, ki ga recimo Mehika kot velika država nima. Zdaj že osem let živite zunaj Mehike. Se vaš odnos z Mehiko kaj spreminja, se zavedate se spremembe?
Absolutno, kadar koli se vrnem v Mehiko, doživim kulturni šok, kot sem ga, ko sem prvič prišel v Ljubljano. Popolnoma sem se odvadil stvari, ki so se mi prej zdele samoumevne. Ljubljana me je na primer naredila veliko bolj dojemljivega za socialne razlike v Mehiki. Ko si izpostavljen socialnemu kontrastu, se ti ta zdi samoumeven. Vem, da se socialne razlike v Sloveniji povečujejo, toda v Mehiki si lahko na isti ulici priča življenju v neolitiku in razvitemu svetu hkrati. Mislim, da je nekako, ne le zaradi tega, ker živim v Sloveniji, v meni več slovenskega kot v marsikaterem Slovencu. (smeh) Zelo rad imam red, ker red omogoča svobodo. Ne morem biti svoboden v anarhiji, tega ne maram, potrebujem omejitve, ki se ji podrejam, zato ker mi omogočajo svobodno delovanje. Zelo sem organiziran, nikoli ne bom na primer zamudil roka za oddajo besedila, ne maram dela v zadnjem hipu.

Mogoče ste bili v prejšnjem življenju Slovenec.
Vedno pravim, da verjetno nihče ne bi opazil, da sem Mehičan, če bi govoril slovensko, tudi moja mama bi se čisto lahko rodila na Gorenjskem. Red mi omogoča svobodo. Zame je red svoboda. Včasih je Mojca (op. Medvedšek, njegova žena) presenečena, saj sem glede številnih stvari bolj Slovenec kot ona. Ljubim logistiko. Če greva v Dalmacijo, skoči v avto in si misli, da se bova že sproti organizirala kam in kako, jaz pa že vnaprej točno vem, kje bova naredila prvi postanek. Taka organiziranost mi namreč omogoča, da lahko do tiste točke postanka moji možgani divje razmišljajo o čemer koli. Tukaj živim zelo srečno, ker živim v zelo urejenem okolju, moja glava pa ostaja zelo kaotična. V Mehiki pa je kaos v moji glavi in kaos zunaj nje, in to je zame preveč.

S čim se ukvarjate trenutno? Kaj pišete?
Zelo sem lahko zadovoljen, saj trenutno prejemam dovolj naročil, da lahko ves čas pišem. Imam zelo veliko srečo s slovenskimi uredniki, ki mi dajejo dovolj dela. Trenutno pišem knjigo za Cankarjevo založbo, ki jo moram dokončati, in bo izšla prihodnje leto jeseni. Obenem že načrtujem knjigo, ki predstavlja sklep nekakšnega triptiha: prvo knjigo predstavljajo izdani eseji, druga bo omenjeni popotni dnevnik, zadnja knjiga pa bo izbor kronik. Vse te zvrsti mi omogočajo, da raziskujem in pišem o različnih stvareh. V esejih sem raziskoval formo eseja, hkrati pa mi je esej omogočil, da sem lahko govoril o mnogih temah. Podobno velja za potopis. Zdaj se ukvarjam s kronikami, literarnim žanru latinskoameriške tradicije, ki je podoben poljski tradiciji reportaže. A znova si jemljem formo pisanja zgolj kot izgovor, da bom pisal o vsem, o čemer bom želel. Skratka – do 2018 imam precej jasno izdelan načrt dela.

Vaša dela prevaja vaša žena. Kako velika frustracija je za pisatelja, da ne razume prevoda?
No, dejstvo je, da se, vsakokrat, ko dobim čestitke za svojo slovensko verzijo knjige, zavedam, da jo je prevedla Mojca in da gre hvala njenim stavkom (smeh). Mislim, da je to čudovito. Ne morem reči, da gre za frustracijo, ker ne morem brati slovensko, temveč bolj, ker z bralci ne morem hitreje komunicirati. Če želim nekaj objaviti v časopisu, to traja skoraj mesec dni. In to je zame tako, kot če napišeš pismo in ga potem odpošlješ šele čez leto dni. Ko ga napišeš, si po navadi želiš, da bi ga prejemnik dobil in ga takoj prebral.