"Vsa ta dela so dvakrat postavljena v življenje - ko so nastala in ko so jim zdravje vrnili v restavratorski delavnici," je plemenito poslanstvo Centra za konserviranje in restavriranje Arhiva RS opisala vodilna kodikologinja pri nas ddr. Nataša Golob. Zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani je s svojim bogatim znanjem že leta vpeta v delovanje centra, ki se je ob 60. obletnici delovanja ozrl po svoji zgodovini, javnosti predstavil svoje dosežke, te pa tradicionalno pospremil z jubilejno publikacijo Konserviranje knjig in papirja 2 in jih predstavili na razstavi, ki je na ogled na travniku pred stavbo Arhiva RS.

Od karolinških zapisov do Plečnikovih načrtov
Kot rečeno, nam veliko o pisnih spomenikih pove tudi stanje, v katerem so dočakali današnje dni. Ko je pred leti v delavnico centra prišla na primer Dalmatinova Biblija, je bila v izredno klavrnem stanju. To nam pove predvsem dvoje – da so delo neprimerno hranili, a tudi to, da je bilo očitno pogosto v rabi. Tretja izdaja prvega slovenskega prevoda celotnega Svetega pisma (1584) je nemara eden najbolj odmevnih konservatorsko-restavratorskih projektov centra. Ob tej še Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske, vendar se je v njihovih delavnicah v znašlo še marsikaj zanimivega in dragocenega - od najstarejšega dokumenta, ki ga hranijo v arhivu, karolinškega zapisa iz 9. stoletja, inkunabule na pergamentu iz konca 15. stoletja, urbarjev in katastrskih map do Plečnikovih načrtov in Mušičevih akvarelov. Vsemu temu in še marsikateremu drugemu pisnemu spomeniku daleč stran od oči javnosti nekdanjo podobo vrača maloštevilčna, a predana ekipa Centra za konserviranje in restavriranje Arhiva RS.

Novembra lani izdana monografija Konserviranje knjig in papirja je druga po vrsti, prvi tovrstni zbornik je izšel pred dvajsetimi leti, ko so v centru pripravili tudi simpozij. Da so tedaj delovali v finančno precej bolj spodbudnih okoliščinah, pove že primerjava volumna obeh monografij, a tudi to, da je bila prva v celoti dvojezična (slovensko-angleška), kar z željo po približanju področja strokovni javnosti zunaj slovenskega območja nadaljujejo tudi letos, vendar pa iz finančnih razlogov vsi prispevki niso objavljeni dvojezično. "V dvajsetih letih so se stvari skrčile," pravi vodja centra in urednica zbornika dr. Jedrt Vodopivec Tomažič.

Referenčna institucija in učna baza, ki širi znanje
Kljub krčenju sredstev je center po besedah Marjutke Hafner, direktorice Slovenske nacionalne komisije za UNESCO pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport RS, postal referenčna institucija za varovanje arhivskega gradiva na področju jugovzhodne Evrope. S svojo raznovrstnostjo dokumentov in znanja, ki je za konserviranje-restavriranje tovrstne dediščine potrebno, pa je tudi osrednja takšna delavnica pri nas, dodaja Marija Grabnar, ki je za monografijo prispevala zgodovinski pregled aktivnosti centra. Treba se je zavedati, da ni visokošolskega izobraževanja za tovrstni profil, zato se ves čas sami izobražujejo, opozarja. "Začelo se je v devetdesetih letih 20. stoletja in se nadaljuje do danes. Pridobivajo znanje in ga tudi predajajo naprej, s tem postajajo učna baza, ki širi znanje."

Od porjavelih listov v padovski knjižnici do vezav knjižnice na Sinaju
V središče tokratne monografije so postavili knjigo, saj se po besedah Jedrt Vodopivec Tomažič v javnosti rado pozabi, da imajo v arhivu izjemno veliko knjig. Prispevki v prvem delu torej prinašajo tako strokovni kot širši javnosti marsikatero zanimivost o arhivskih knjigah, njihovi zgodovini, hrambi in restavriranju. Tako na primer izvemo, zakaj so v Škofijski knjižnici v Padovi listi v knjigah germanskega izvora bolj porjaveli od tistih, ki prihajajo iz Italije. Kot v svojem prispevku ugotavlja Giulia Orti, so Italijani tiskane liste predhodno impregnirali z želatino, medtem ko so bili v nemških deželah bolj varčni in so to storili šele naknadno oziroma če je to plačal naročnik. V zapisu Blanke Avguštin Florjanovič preberemo o restavriranju poznogotskega Pontifikala iz nadškofijskega arhiva v Mariboru, kjer hranijo pomembno zbirko inkunabul, ki jo je skupaj zbral Anton Martin Slomšek. Georgios Boudalis iz Muzeja bizantinske umetnosti v Solunu je pripravil analizo vezav knjig iz bizantinskega in postbizantinskega obdobja knjižnice na Atosu in v samostanu sv. Katarine na Sinaju. Anja Dular je pisala o ljubljanskih knjigovezih 16. in 17. stoletja. Jedrt Vodopivec Tomažič, Žiga Šmit in Helena Fajfar so prispevali analizo barvnih snovi pri ugotavljanju vzrokov poškodb ptujskega izvoda Gratae posteritati, ki so jo opravili ob pripravi faksimilirane izdaje.

Sklopu znanstvenoraziskovalnih prispevkov sledijo predstavitve pomembnejših konservatorsko-restavratorskih aktivnosti centra v zadnjih 26 letih, vključno z Dalmatinovo Biblijo (Jedrt Vodopivec Tomažič), ki je tako kot projekt restavriranja Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske predstavljen tudi v dokumentarnem filmu Televizije Slovenija. Izvemo tudi o restavriranju nekaterih pergamentnih listin, ki jih hranijo v Arhivu RS (Blanka Avguštin Florjanovič, Darja Harauer), in servitske Pietà (Stanka Grkman), voščenih pečatov (Mateja Kotar) in ožganih dokumentov med letoma 1943 in 1945 (Nataša Petelin).

Vsak projekt doprinese k razvoju terminologije
V centru skrbijo tako za gradivo Arhiva RS in slovenskih regionalnih arhivov kot za drugo ogroženo slovensko pisno, grafično in likovno dediščino na papirju in pergamentu. Nataša Golob je pri osvetljevanju pomembne dejavnosti centra spomnila, da vsakokrat, ko pride poškodovan dokument na mizo delavnice, sproži nastanek nove študije, analize in nova spoznanja. Pa še k nečemu prispeva vsak konservatorsko-restavratorski projekt – k bogatenju terminologije, ki se razvije ravno tedaj, ko se stroka znajde pred novim problemom in je treba za njegovo rešitev posamezne elemente poimenovati.

Tisto, kar nam manjka, je opozorila prof. Nataša Golob, je pogled na mojstrovo roko – kaj je počel, kako je postavil nit … "Marsikdaj si je treba izmisliti tudi orodje, da bi bila stvar čim bolj avtentična in čim bliže izvirnemu dokumentu," pojasni.

Smo to, kar smo, tudi zaradi teh dokumentov
"Restavriranje in konserviranje spomenikov, pričevalcev, dokumentov naše zgodovine, je mnogostranski izraz spoštovanja in zavedanja tega, kaj imamo, ter skrbi, da teh poslancev preteklosti ne bi izgubili," je poudarila Nataša Golob. Zastaviti si moramo naslednje vprašanje, pravi: "Ali se znamo postaviti z dokumenti naše preteklosti in ali se znamo postaviti zanje. Gre za permanentni proces, ki bi se moral stopnjevati in se ne bi smel ustaviti z nobeno vlado," je prepričana in dodaja, da smo to, kar smo, tudi s temi dokumenti.

Nobeno znanje ne more biti pridobljeno v kratkem času
Vse to pa je seveda mogoče izvajati le ob ustrezno šolanih strokovnjakih, za kar je potreben podmladek, so ob predstavitvi dosežkov zadnjih opozorili v centru. Jedrt Vodopivec Tomažič je opozorila na problem administrativnega zmanjševanja zaposlovanja, ki so mu priča v zadnjem času. Ekipa devetih konservatork-restavratork je tako rekoč dvajset let ista, celo nekoliko okleščena, v vseh teh letih pa si je pridobila dragocene izkušnje in znanje, ki ga mora počasi predati naprej. Vendar to zahteva ustrezen kader in pa predvsem dolg uvajalni čas, je poudarila Vodopivec Tomažičeva. Golobova pa je dodala, da je za oživljanje spomenikov potrebna nepretrgana pot, da ne bi šlo pridobljeno znanje v nič. "Nobeno znanje ne more biti pridobljeno v kratkem času," je dejala in spomnila, da ni s tem nič drugače, kot je bilo nekoč v srednjeveških skriptorjih, kjer so mojstri počasi predajali znanje pomočnikom. Potrebna je kontinuiteta v kadrih. "Morda bodo vodilni enkrat vendarle razumeli, da obilica novih kadrov ni vedno dobrobit, ampak veliko bolj kontinuiteta in spoštovanje doseženega."