Samo konec sveta je od začetka do konca dolg, mučen družinski prepir, kakofonija kričanja, ihte in mulastih premolkov. In če predaha ne dobijo protagonisti, ga ne bodo niti gledalci: direktor fotografije André Turpin nas na platno priklene s klavstrofobično tesnimi kadri, bližnjimi posnetki, ki ne izpustijo niti najmanjših obraznih trzljajev. (Mimogrede, Turpin je snemal na 35-milimetrski film).

S Xavierjem Dolanom sta v majhno hišico na podeželju stlačila smetano francoske igralske elite; nastal je film, ki je bolj kot katerikoli Dolanov doslej odvisen od kompleksne mreže odnosov med petimi, ne le dvema protagonistoma. Strukturno je novi film podoben Dolanovi srhljivki Tom na kmetiji (2013): protagonist iz svojega urbanega okolja pripotuje na deželo, kjer ga pričaka grozeče vzdušje, iz katerega se bo le stežka izvil.

Škoda, da je bil naslov "Vse o moji materi" že zaseden: nosil bi ga lahko več kot en film Xavierja Dolana. Tudi materinski lik v Samo konec sveta je fascinanten in velikopotezen; Nathalie Baye, edina, ki je navedena zgolj kot arhetipska "la mère", se ne ustraši melodrame (in karikiranega ličenja, ki bi sodilo v starejše filme Pedra Almodovarja). Mama v resnici noče slišati tega, kar ji je sin prišel povedat, in tudi ne zdi se, da je bilo poslušanje kdaj njena vrlina. V enaki meri je sebična in nežna - do Luisa čuti globoko ljubezen, a je to neživljenjska, idealizirana ljubezen. Od trenutka, ko se je po dvanajstletni odsotnosti pojavil na domačem pragu, je vsaj mama morala razumeti, da ji razlog za Luisov obisk ne bo všeč: zato se je odločila, da mu ne bo pustila do besede.

Gledalcu Luis (Gaspard Ulliel) "novico" razkrije že v uvodnem monologu: umira za boleznijo, o kateri nam noče povedati ničesar določnega (obstajajo pa, seveda, namigi. Samo konec sveta je adaptacija drame, katere avtor, Jean-Luc Lagarce, je umrl za aidsom.) Njegova mama se resnice zaveda, tako kot živali začutijo, da se bliža potres, še preden to ugotovijo seizmologi: šesti čut. A kar ni izrečeno, se ne more utelesiti; taka drža je v resnici zelo podobna Luisovemu "varovanju" družine s tem, da se ji je celo desetletje izogibal v širokem loku.

Družinske tradicije idolatrije se drži tudi Luisova mlajša sestra, Susanne (Léa Seydoux), ki brata pozna le po člankih, ki jih je napisal in jih je ona ponosno izobesila po svoji sobi. Lik svetovljanskega brata zanjo predstavlja možnost pobega iz ruralnega okolja, iz dušečega objema družine, priložnost, da sama poišče lastno mesto v svetu.

Na nasprotni breg se je trdno usidral Antoine (Vincent Cassel), najstarejši sin, ki skrb in ljubezen do mlajšega brata skriva za ciničnim humorjem in karikirano brezbrižnostjo. Njegovo roganje in žalitve so obupano iskanje bližine, poslednji izhod človeka, ki ne bi prenesel še enega slovesa in zato sklene, da bo gosta sam brcnil čez prag. Iz Antoinovih neprestanih napadov se zrcali tudi zavist, zavist nezadovoljneža, ki si na tihem želi pobegniti iz svojega majhnega, linearnega življenja. Svoje pomanjkanje poguma kompenzira s trpinčenjem žene, pohlevne Catherine (Marion Cotillard). Prav Catherine je tista, ki najhitreje najde stik z Luisom, saj v njegovem trpljenju najbrž vidi vzporednico svojemu životarjenju v senci despota.

Iz povedanega je jasno, da Dolan v fokus svoje zgodbe ni postavil protagonistove bolezni, ampak nezmožnost komunikacije, ki preprečuje, da bi se junaki soočili z neizbežnim. Perverzije utirjenih družinskih odnosov in njihovega kodificiranega jezika skuša Kanadčan stopnjevati do skrajne meje, do neprodušnosti, ki ukinja vsakršno argumentacijo in logiko. Protagonist se znajde v groteskno iznakaženem modelu ljubeče družine, ki jo je s svojo držo večvrednosti in pridihom arogance sam pomagal izmaličiti. Z nedvoumno podrejenega položaja tistih, ki niso še nikoli pomolili nosu iz domače vasi, se preostali trije člani družine na Luisov obisk ne morejo odzvati drugače kot defenzivno. Bratovo vlogo nevpletenega opazovalca, tujca, ki brez besed presoja svojo okolico, Antoine (morda upravičeno) interpretira kot provokacijo, kot izraz ravnodušnosti in neupoštevanja tradicionalne patriarhalne družine.

Xavier Dolan se v Samo konec sveta poigrava s svojimi obsesijami in jih stopnjuje do točke histerije. Ne more si kaj, da si ne bi privoščil stiliziranih prizorov, ki so bolj kot kaj drugega sami sebi namen (na primer zasanjan spomin na srečanja s prvim fantom). V šestem celovečercu ostaja zvest večini svojih prijemov, tudi temu, da si zna izposoditi skrajno "nekul", zlajnan evropopovski kič in ga reciklirati v idealno glasbeno podlago (iz naftalina med drugim privleče Mobyja, Blink-182 in celo tole grozoto). Izpiljen soundtrack je tako v očitnem kontrastu z ritmom pripovedi, ki se upira klasičnemu dramatičnemu trikotniku: vsakič, ko se zdi, da se približujemo vrhuncu, ga kateri od družinskih članov prepreči z meandrastim samogovorom.

Odsotnost katarze pomeni tudi, da bo film, ki je lani v Cannesu sicer osvojil veliko nagrado žirije, všeč veliko manj ljudem kot predlanska Mamica. In v resnici je manj dodelan: prikaže nam nič manj kot "konec sveta", sesutje družinske celice - ob tem pa pozabi poiskati kako globljo čustveno resnico svojih likov onkraj njihovih obsesij in nevroz. Definira jih le še njihova nezmožnost komunikacije, kar ni veljalo za veliko bolj detajlirane like Dolanovih prejšnjih filmov.

Ocena: +3; piše Ana Jurc