Primerjave so vedno nehvaležno delo in nova, evforično oglaševana priredba Tistega ima že v izhodišču za petami dva močna tekmeca. Po eni strani mora tekmovati z našo kolektivno travmo, porojeno iz triurne istoimenske miniserije iz leta 1990. (A ne zaupajte spominom: ponoven ogled pokaže, kako slabo – z izjemo fantastičnega Tima Curryja v glavni vlogi – se je televizijska adaptacija postarala.) Nostalgiki bodo vseeno prišli na svoj račun: novi scenarij (podpisala sta ga Chase Palmer in Cary Fukunaga) otroška leta naših protagonistov iz leta 1958 prestavi v zadnje izdihljaje osemdesetih. Zaslugo gre najbrž pripisati vseprisotni popkulturni nostalgiji za osemdesetimi, o kateri priča uspeh lanske serije Stranger Things (ta si s Tistim deli celo enega od mladih zvezdnikov, Finna Wolfharda). Tovrstno asociiranje odpre vrata za malo morje primerjav s klasikami iz tistega obdobja; na vrhu seznama sta najbrž Goonies (r. Richard Donner, 1985) in seveda Stand by Me (r. Rob Reiner, 1986), ki je, mimogrede, prav tako priredba romana Stephena Kinga. Na eni ravni Tisto funkcionira kot klasični film o odraščanju, o grenko-sladki minljivosti poletnih dni, o hrepenenju in ljubezni na prehodu med otroštvom in najstniškimi leti. Če odmislimo zlodeja v odtokih, seveda.

Na drugi strani svojo dolgo senco na novo priredbo Tistega meče knjižna predloga: več kot tisoč strani dolg, epski roman Stephena Kinga, ki tematizira nič manj kot spopad z ultimativnim Zlom. Že uvodni kader, v katerem pošast iz kanalizacije, ki je videti kot klovn, a operira kot globokomorski morski pes, pokonča šestletnega Georgieja Denbrougha, odgovori na vprašanje, ali je Andy Muschietti v imenu večjega ciljnega občinstva omilil brutalno nasilje predloge. Prizor je preprost in linearen – a prav ta kontrast z bombastičnostjo novodobne šole groze Jamesa Wana je neverjetno učinkovit. Strah je bil odveč in strah je, paradoksalno, še kako na mestu.

Tisto kazita predvsem dve veliki napaki, ki se med seboj samo na prvi pogled izključujeta. Scenarij je šolski primer tega, da je pri priredbi dolgih romanov včasih treba katerega od elementov preprosto žrtvovati (na tem izpitu je padla že nedavna adaptacija Temnega stolpa). V srcu zgodbe je istih sedem otrok kot v romanu: jecljajoči Bill (Jaden Lieberher), prestrašeni hipohonder Eddie (Jack Dylan Grazer), debelušni Ben (Jeremy Ray Taylor), gobezdavi Richie (Finn Wolfhard), zategnjeni in nevrotični Stanley (Wyatt Oleff), Mike (Chosen Jacobs) in Beverly (Sophia Lillis), edina punca v klubu samooklicanih "zgub". V knjigi ima vsak svojo razširjeno predzgodbo in smiselno vlogo, a v film se vsega tega seveda ni dalo stlačiti. Posledično so Bill, Beverly in Ben edini trije mulci, ki imajo razdelane značaje in so pomembni za razvoj zgodbe; preostali so kulisa in enodimenzionalne karikature značajskih potez. (Morda bi kot komični vložek v osrednjo postavo spadal še Richie, drugi trije pa žal res nimajo nobene prave funkcije.)

A če je scenarij po eni plati zajel preveč, je po drugi preskop: Tisto se v celoti odvije v kronološkem zaporedju, v poletnih mesecih leta 1989, ko mestece Derry v Mainu pretresa serija izginotij otrok. Težko se je otresti občutka, da bi spretnejši scenarist lahko v en sam film stlačil obe etapi boja z zlom, otroška in odrasla leta protagonistov, zajel neko globljo resnico pripovedi in ohranil integriteto prvotne strukture. Tako pa smo obsojeni na čakanje na drugo poglavje, ki še ni dobilo zelene luči za produkcijo, a je po uspehu premiernega konca tedna to najbrž samo še vprašanje časa.

Billov brat Georgie (Jackson Robert Scott) je torej prvi, a še zdaleč ne edini otrok, za katerim se je v Derryu izgubila vsaka sled. Medtem ko se odrasli zdijo slepi za vse, kar se jim dogaja pred nosom, začne gručica otrok v resničnem svetu videvati manifestacije svojih najgrozljivejših, najbolj skritih mor: Eddieja preganja razpadajoč gobavec, Bill sreča zambificirano pojavo svojega bratca, Beverly pa se skoraj utopi v krvi, ki brizga iz umivalnika (prizor s svojo alegorično uporabo krvi bolj kot samo bežno spominja na Carrie Briana de Palme in, hm, Stephena Kinga). Skupni imenovalec teh grozot je cirkuško poslikani klovn Pennywise, ki s šopom balonov gnezdi v najbolj umazanih, odročnih kotičkih mesta.

Bill Skarsgård je fantastičen kot Pennywise - vsaj v prvi polovici je njegov zobati nasmešek srhljivo učinkovit. V nadaljevanju, ko ga vidimo pobliže in večkrat, učinek plahni, in če ne bi bil Skarsgård tako predan blaznosti, bi bilo končno soočenje zaradi radodarne rabe posebnih učinkov in klišejske kulise zapuščene hiše že na meji nenamerno komičnega. Med otroci igralsko izstopata Jeremy Ray Taylor in predvsem Sophia Lillis – v Beverly vdahne toliko življenja, da je težko razumeti, zakaj je vodja skupine Bill in ne ona. Do njenega lika je grozno krivično, da jo je treba v kanalizacijo zvleči kot vabo, kot princesko, ki jo morajo fantje reševati (da pravljičnega poljuba, ki jo bo vrnil iz preddverja smrti, niti ne omenjam).

Že Stephen King je vedel, da mesto morda terorizira morilski klovn, a resnično Zlo se skriva v tem, kako ljudje ravnajo s svojimi bližnjimi. Zlo je v tem, da pogledajo stran, da ignorirajo znake nasilja in zlorabe, ko je treba ohraniti fasado tihega, prijaznega mesteca. Zlo je v avtomobilu, ki ne ustavi, čeprav ob cesti trije nasilniki očitno pretepajo manjšega otroka. Do neke mere Muschietti to poanto ujame: večina otrok, vključno z razbijačem Henryjem Bowersom (Nicholas Hamilton), ima težke družinske razmere. Mikova družina je že več generacij tarča rasističnega nasilja in Beverly je žrtev svojega očeta – film veliko očitneje od knjige nakazuje incestuozno spolno zlorabo.

Zakaj se torej film, ki nima nobenih zadržkov pred kazanjem odtrganih okončin in gnijočih zombijev, ustavi, ko je treba s prstom pokazati na tisto veliko bolj oprijemljivo, vsakdanje zlo? Eddie je očitno v primežu mame z duševno motnjo, in ne samo sin "preveč zaščitniške" ženske. Demon, ki se manifestira kot Pennywise, izvabi najslabše iz Derryja in njegovih prebivalcev: morilski klovn ni zlo, ki prihaja od zunaj, pač pa zlo, ki tiči v nas samih. Muschietti se ne ustraši pošasti, ustraši pa se tistega, kar predstavljajo.

S pripredbami del Stephena Kinga je že tradicionalno križ: za vsako filmsko mojstrovino se najde vsaj eno skrpucalo, za vsak Sijaj (1980) ali Carrie (1976) vsaj en Firestarter (1984) ali Mačje pokopališče (1989). V letošnji filmski pokrajini je Tisto verjetno pozitivna protiutež zgrešenemu Temnemu stolpu, a pod črto še vedno ni res izviren pristop k žanru. Filmu zadošča, da – na sicer učinkovit način – preigrava znane trope strašnega klovna, srhljivih zapuščenih hiš in sanj, ki to niso. Pa bi bil lahko še veliko več.

Ocena: -4; piše Ana Jurc