Preden načnemo kar koli drugega, je treba povedati, da so z naskokom najboljši lik v Ligi pravičnih - Supermanovi brki. Naj spomnimo: ko je studio Warner zahteval, da se Henry Cavill vrne za dodatna snemanja za Ligo pravičnih, je igralec že snemal šesti del Misije: Nemogoče, za katero si je moral pustiti (precej košate) brke. Čeprav bi bilo seveda lažje brke obriti in jih nato za MI6 digitalno dodati, je studio Paramount na čudovito malenkosten način uveljavil svoje pravice in brki so ostali. Posledica je grozljiv uvodni kader Lige pravičnih, v katerem je Supermanova gola zgornja ustnica nekakšna risankasta nakaza slabe računalniške animacije. Verjemite, iskreneje se v dveh urah ne boste smejali.

Številne pomanjkljivosti, ki pestijo Ligo pravičnih, so skupne večini filmov o superjunakih: osrednji zlobec je dolgočasna, predimenzionirana in neživljenjska animacija, spremlja ga legija enako nenavdahnjenih kloniranih dronov, v tretjem dejanju pa je treba pretrpeti bombastični galaktični velespopad, nad katerim se je vsaj pol leta izživljala ekipa za posebne učinke. Tokrat je antagonist Stepni volk (Ciarán Hinds), ki skuša najti vse tri "matične kocke", skrite v svetovih Amazonk, Atlantide in ljudi, in z njimi povzročiti dokončno uničenje planeta. Zakaj skuša uničiti planet? Nekaj o popolni nadvladi in podobnih klišejih.

Najočitnejša težava z Ligo pravičnih pa je lastna samo temu filmu: eklatanten trk med prvotno, že neštetokrat videno DC-jevsko vizijo režiserja Zacka Snyderja in pristopom Jossa Whedona, ki je vajeti prevzel v sklepni etapi in očitno skušal vsemu skupaj vdahniti za spoznanje manj turoben ton. Dva tako različna režiserja preprosto ne moreta ustvariti skupnega filma, ki ne bi bil skrpucalo, prepredeno s sunkovitimi preobrati v tonu in slogu.

Predvidevajmo, da je bil Joss Whedon tisti, ki je hotel v scenarij skriti drobce marvelovskega, zafrkantskega humorja: vsak član Lige pravičnih dobi vsaj eno res dobro repliko ali dovtip v pravem trenutku (čeprav je načeloma lik Flasha tisti, ki skrbi za komično rahljanje napetosti). Ta duhovičenja so v zelo očitnem kontrastu s Snyderjevo režijo, ki težo polaga na monumentalnost bitke, gravitas junakov in usodnost spopada med dobrim in zlim. (In ne pozabimo na petdeset odtenkov sive: Liga pravičnih je po eksploziji barv in zabave, ki jo je s seboj prejšnji mesec prinesel Thor, še bolj očitno pusta, kot da bi bil to nekakšen ekvivalent za vsebinsko "globino".)

In če te filme marsikdo hodi gledat prav zaradi akcije, bi akcija res lahko bila bolj dodelana. Prizori bitk so klišejski in razvlečeni; še najbolj zanimive so (spet!) Amazonke, ki s svojo usklajeno kolektivno akcijo spomnijo, koliko boljši film od tega je bil Čudežna ženska. Flash (Ezra Miller), ki se lahko premika s hitrostjo svetlobe, je bil odlična priložnost, da DC-jevci na inovativen način pokažejo njegove sposobnosti; namesto tega dobimo veliko upočasnjenega gibanja in modrih strel. Skoraj vsi elementi Lige pravičnih so estetsko vprašljivi. Novi lik Kiborg (Ray Fisher) je medel križanec med Iron Manom in Deadshotom, pri Aquamanu (Jason Momoa) pa ne bi nikoli uganili, da prihaja z mitološke Atlantide. Namesto da bi dobili vsaj nekaj prizorov spektakularnega podvodnega kraljestva, je vse dogajanje v morju cenena zmešnjava, v kateri se nič zares ne vidi.

Kar Ligo pravičnih dvigne nad raven kilave Zore pravice, je vendarle interakcija med protagonisti, ki jim je uspelo najti nekaj kemije v medsebojnih odnosih. Med "novimi prišleki" v franšizi najbolj izstopa Barry Allen oz. Flash, nevrotični najstnik, ki skuša narediti vtis na svojega mentorja, Batmana. Flash je najbolj očitno "whedonovski" lik in dobi dovolj duhovitih enovrstičnic, da bo studio najbrž lahko ustvaril zanimanje za njegov neizbežni samostojni film. Momoa kot Aquaman je karizmatičen, a se ne vklaplja dovolj dobro s preostalimi liki, medtem ko je Kiborg popolnoma pozabljiv in generičen.

Če odmislimo posiljeno renčeči glas, je Ben Affleck naposled vendarle našel svoj pristop k liku Batmana in v filmu sploh ni slab, še posebej kot Bruce Wayne. Tudi Superman (Henry Cavill) je na trenutke tisti "stari" navdihujoči, svetli junak iz časov Christopherja Reeva, pred vso travmo in temačno introspekcijo novih filmov. Način, kako Supermana, ki je na koncu Zore pravice veljal za mrtvega, vrnejo v zgodbo, je tako biblično alegoričen in za popkorn spektakel pogumen, da se mu je treba skoraj pokloniti. (Škoda je sicer, da implikacij "Mačjega pokopališča" ne raziščejo bolj.) Film ima na razpolago tudi izjemne karakterne igralce v stranskih vlogah, a jih ne izkoristi: zakaj sploh potrebuješ fantastičnega J. K. Simmonsa, če bo imel samo dva popolnoma nepotrebna prizora? Nič manj prikrajšana nista Amy Adams kot Lois Lane in Jeremy Irons kot Albert.

Liga pravičnih, pod črto, ni katastrofalen film za svoj žanr. Studio je očitno poslušal pritožbe gledalcev in končno različico oklestil na okrogli dve uri, kar pripomore k solidnemu tempu dogajanja. Očitno je, da so pri Warnerju skušali po nenadnem odhodu Zacka Snyderja omiliti režiserjevo fatalistično vizijo, pa ni imel nihče dovolj manevrskega prostora ali močne ideje, da bi to tudi v celoti izpeljal. Rezultat je nedosleden film, ki ga boste najbrž pozabili že veliko pred prihodom naslednjega dela franšize v kinematografe. Ampak glede na to, da se še vedno krohotamo preobratu iz Zore pravice (Mami superjunakov imata enako ime!!), lahko temu najbrž rečemo - napredek.

Ocena. -3; piše Ana Jurc