V mapi, na katero je neznana roka z velikimi črkami zapisala Disegni campo Dachau, je bilo shranjenih 23 risb na navadnem obrabljenem papirju. Tudi motivika je bila tržaškemu zgodovinarju in raziskovalcu dobro poznana. To so bile figure dachavskih umirajočih trpinov in mrličev, ki so bili podlaga za Mušičev poznejši znameniti grafični in slikarski ciklus Nismo poslednji.

Poleg 23 risb, ki jih bodo danes predstavili v Muzeju Revoltella, so po poročanju Primorskega dnevnika odkrili še eno Mušičevo risbo iz taborišča v arhivu Deželnega inštituta za zgodovino odporništva Furlanije - Julijske krajine v Trstu.

Z Mušičevim podpisom
Dvajset od 23 risb, izdelanih s svinčnikom, črnilom, včasih pa črnilom, pomešanim v vodo, je Mušič signiral s svojim priimkom, ki tedaj še ni izgubil strešic. Ob podobe je pripisal "Dachau 1945", nekaterim pa dodal še par slovenskih besed. Večina risb je oštevilčenih.

Ena najobsežnejših zbirk dachavskih risb
Cecotti je kartonsko mapo našel 20. julija lani. Po poročanju časopisa z izjemo umetnikove zapuščine, ki je v zasebni lasti vdove, ni na svetu druge zbirke s toliko Mušičevimi dachavskimi risbami. Neznanec, morda deportiranec, jih je po vrnitvi iz taborišča izročil tržaškemu združenju, za katero je vedel, da zbira dokumentacijo o deportacijah in deportirancih.

"Res nisem mogel, da ne bi skiciral teh podob smrti"
"V Dachauu sem našel svojo resnico," je Mušič ob ciklu razmišljal leta 1995 ob robu velike retrospektive v pariškem Grand Palaisu. "Pred deportacijo nisem imel prave osebnosti, name je vplival najprej De Pisis, nato postimpresionizem ... V Dachauu pa sem risal skrivaj, zlasti v obdobju dveh tednov, ki sem ju preživel v revirju taborišča, kamor SS-ovci niso vstopali. Ležali smo na nadstropnih pogradih, vsako jutro so se okrog mene kopičila trupla, eno na desni, eno na levi, dve zgoraj, dve spodaj ... Res nisem mogel, da ne bi skiciral teh podob smrti. Zatem sem risbe skrival pod srajco."

Cecotti se je dobro zavedal pomena najdbe in zato v dogovoru z združenjem nekdanjih političnih deportirancev ANED, s katerim partizansko združenje deli sedež in tudi arhiv, stopil do Muzeja Revoltella in na podlagi posodbene pogodbe, sklenjene 2. oktobra, predal muzeju Mušičeve risbe. Še ena Mušičeva dachavska risba pa je prišla na dan iz arhiva Deželnega inštituta za zgodovino odporništva Furlanije - Julijske krajine.

Morda iz svežnja, ki jih je Mušič izgubil na poti
Gre za zelo pomembno odkritje, pravi kustosinja v Narodni galeriji v Ljubljani Mateja Krapež, saj so to izvirne risbe, ki jih je Mušič risal v taborišču. Večino jih je narisal v času, ko so taboriščniki čakali na transport, to je bilo med 29. aprilom in do začetka junija 1945. "Takrat je nastalo okrog 200 risb, okrog 100 jih je odbral in vzel s sabo. Nekaj jih je podaril prijatelju Ivu Gregorcu, ki je bil takrat z njim, nekaj pa jih je tudi sam izgubil. Potem je objavil oglas, da jih je izgubil nekje na poti med Sežano in Postojno, in prosil, da mu jih pošljejo v Ljubljano. Najverjetneje so te, ki so jih našli v Trstu, ravno iz tega svežnja risb," razlaga kustosinja.

Risbe bodo na ogled konec januarja
Pridobljene risbe bodo v Muzeju Revoltella razstavili 26. januarja, ogledati pa si jih bo mogoče do 2. aprila. Delovni naslov razstave so si izposodili pri umetnikovem pripisu na eni izmed risb - Zoran Mušič, osteklenele oči. Razstavo bo pospremil tudi strokovni posvet.

Med Parizom in Benetkami
Zoran Mušič (1909–2005), ki je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom, je podobe svojih platen ves čas navezoval na Kras in kraške prizore. Med njegovimi deli so verjetno najbolj prepoznavna tista s figurami konjičkov, s katerimi je tudi pritegnil zanimanje evropske javnosti, vendar svetovno slavo mu je prinesel prav pretresljivi cikel Nismo poslednji. V njegovem opusu je treba omeniti vsaj še podobe Benetk in starostne avtoportrete.

Umetnik, ki se je rodil leta 1909 v Bukovici na Primorskem, je bil leta 1944 interniran v koncentracijsko taborišče Dachau. Po vojni se je preselil v Benetke in se poročil s slikarko Ido Cadorin. V petdesetih letih je za svoje drugo domovanje izbral Pariz. Od takrat pa malodane vse do smrti je živel razpet med Parizom in Benetkami, kjer je pokopan.