Misel iz zgornjega citata si je najbrž k srcu vzel tudi George Lucas, ko je vajeti največje filmske franšize vseh časov predal v roke četici mlajših naslednikov. Če je JJ Abrams posnel Epizodo VII, kakršno je pač moral posneti, če je hotel premostiti prepad med originalno in novo trilogijo, pa se je Rian Johnson zdaj znašel v (sorazmerno) neraziskani divjini. Sestavil je revizionistično poglavje epopeje, ki si upa pod vprašaj postaviti nekoč samoumevne koncepte Sile, jedijev, dihotomije dobrega in zla, usode in samožrtvovanja v imenu višjega cilja.

Prva trilogija, trilogija preddelov, obzgodba in začetek čisto nove trilogije ... Po vseh teh permutacijah iste enačbe je zelo lahko biti skeptičen. Lahko Vojna zvezd sploh še ponudi kaj novega, nekaj, kar ne bo zgolj samoreferenčno preigravanje znanih motivov in tem? Seveda si lahko v nedogled izmišljujejo nove vesoljske kreature (kraljestvo za porga!) in razvijajo še bolj bombastične posebne učinke ter nove upodobitve ljubljenih arhetipov (Epizoda VII, Sila se prebuja, je bila konec koncev pregnetena priredba Novega upanja). No, Poslednji jedi je dokaz, da je tudi 40 let stara franšiza lahko sveža, tako za dolgoletne oboževalce kot za nove spreobrnjence v vero.

Recenzija se skuša izogniti kvarnikom, a če nočete vedeti res ničesar, pred ogledom filma ne berite naprej.

Poslednji jedi se nadaljuje, kjer se je prejšnji film končal. Uporniki so na begu pred Prvim redom, ki ima oblast nad celotno galaksijo; Rey je na zakotnem otoku v dvoboju strmenja z Lukom Skywalkerjem. Kar sledi, je seveda različica klasične krizne situacije ("najti moramo zemljevid/razstreliti je treba Zvezdo smrti"), a Poslednji jedi kljub temu ni reintepretacija ali kopija srednjega dela osnovne trilogije, Imperij vrača udarec.

Najlepši dokaz, da je skušal Rian Johnson stopiti iz sence svojega predhodnika in zgodbi vtisniti lasten pečat, je v scenariju. JJ Abrams je, ker je to pač njegov zaščitni znak, v Epizodo VII zagozdil nekaj skrivnosti, okrog katerih naj bi se nato vrtela cela trilogija (tako smo vsaj pričakovali). Kdo je v resnici Vrhovni vodja Snoke? Kdo so Reyini starši in kakšna je njena vez z Lukom Skywalkerjem? Johnson se na obe zagonetki na neverjetno impresiven način - požvižga. Nobeno od teh vprašanj ni ključno za zgodbeni lok. Poslednji jedi je v resnici prvi fim v "novi dobi Vojne zvezd", ki se ne ozira nostalgično v preteklost (vizualnih referenc na izvirno trilogijo je seveda ogromno); nepomembne predzgodbe in ozadja se umaknejo zapletom, ki dejansko potiskajo like v še nikoli videne situacije.

Če je bila Hanova vrnitev v Epizodi VII nostalgičen poklon Lucasovi stvaritvi, ima Skywalker v Poslednjem jediju čisto drugačno funkcijo: tragedije in čas so ga spremenili v zagrenjenega, mrkega človeka, neprepoznavnega v primerjavi z naivnim mladeničem izpred desetletij. Obstaja sum, da Luke ne bo vreden vseh težav, ki so si jih v lovu nanj na glavo nakopali protagonisti Epizode VII. Zakaj se je celo uporniško gibanje fiksiralo na zaraščenega puščavnika, ki noče iz svoje osame?

Še pomembnejši od peripetije je razvojni lok osrednjih junakov. Vsi protagonisti so v krču notranje razklanosti. Rey (Daisy Ridley) se še vedno bori z dvomom vase in strahom; vero polaga v Luka (Mark Hamill), ki pa je preveč obremenjen z lastnimi napakami (grehi?) iz preteklosti, da bi ji bil lahko v pomoč. Kylo Ren (Adam Driver), ki je bil po prejšnjem filmu tarča neštetih šal zaradi svoje najstniške kujavosti, še vedno čuti razklanost med misijo, ki jo je izbral, in svetlobo, ki je ne more dokončno izgnati iz svojega srca. Upam si trditi, da je Kylo Ren, še posebno zdaj, ko je odvrgel afektiranost nepotrebne maske in hripavega glasu, najboljši negativec v kanonu Vojne zvezd, boljši od Dartha Vaderja, ker je bolj kompleksen in nepredvidljiv.

Malo manj zanimive so tokrat dogodivščine nekdanjega jurišnika Finna (John Boyega) in mehaničarke Rose (Kelly Marie Tran), ki je očitno nova stalna članica igralske zasedbe. Oba igralca sta karizmatična in kompetentna, a njuna postranska misija v medplanetarni kazino (ja, variacija na motiv kantine v Mos Eisleyu), kjer morata najti "mojstra hekerja", je nepotreben meander, med katerim se gledalec prvič zares zave, kako zelo dolg film je pravzaprav Poslednji jedi. Vseeno pa kompetentnost bojevnic - poleg Rey in Leie (Carrie Fisher) sta tu še Rose in admiralka Holdo (Laura Dern) - pomeni premik k drugačnemu, manj testosteronskemu in bolj premišljenemu junaštvu, ki dividende izplača na daljši rok. Zaletava, dogodivščin in slave željna Poe (Oscar Isaac) in Finn se bosta morala naučiti, da bistvo Odpora "ni v uničevanju tega, kar sovražiš, ampak v reševanju tistih, ki jih imaš rad".

Vizualno je film, ki se lahko pohvali z gibko montažo in sunkovitimi preskoki med situacijami, eden najbolj markantnih v sagi. Vrhovni štab Prvega reda je krvavo rdeča, futuristična dvorana, ki hkrati spominja na klasične grozljivke in Iztrebljevalca 2049. S podobno pozornostjo je razdelan vsak detajl in vsako vesoljsko bitje, pa čeprav se na platnu pojavijo samo za hip. (Miniaturna dinozavra v nunskih opravah, ki skrbita za Lukov otok, sta dober primer te doslednosti.)

Vojna zvezd je bila, tako kot vesterni ali Spielbergovi filmi, za marsikoga formativna filmska izkušnja (pa čeprav je njeno rojstvo, če verjamete velikemu delu kritike, pomenilo smrt avtorskega filma v Hollywoodu). Mislim, da bo čas pokazal, da je Epizoda VIII referenčen film, film, ki lahko novo generacijo oboževalcev franšize porodi in izoblikuje na enak način, kot je to v sedemdesetih in na začetku osemdesetih uspelo prvi trilogiji Georgea Lucasa, poznejši trilogiji preddelov pa nikoli. Mit iz generacije v generacijo prehaja kot protejska gmota, ki se preobraža in spreminja, a obenem ohranja svoje statično ogrodje. Prvotna postava imperialnih vojščakov in upornikov se počasi poslavlja, toda Rey, Poe in Kylo Ren so univerzalni arhetipi na enak način, kot so bili pred njimi Luke Skywalker, Han Solo in Darth Vader. Nobena druga saga ne uči na tako ekspliciten način, da v resnici v življenju obstajata le dobro in zlo, črno in belo - vmesne sivine, na katere se tako radi izgovarjamo, so le magnetična privlačnost temne strani, ki je v konstantnem trenju z našo željo, ostati bližje svetlobi.

Simbolika je morda najmočnejša v prizoru majhnega dečka, ki z metlo (namesto svetlobnega meča) v roki zre med zvezde: fantiček uteleša globok pomen, ki ga ima za ljudi po vsem svetu Vojna zvezd. Otrok, ki sanja o tem, da se bo v imenu višje moralne avtoritete boril na strani pravičnih (nihče razen odraslih nikoli ne trdi, da so "negativci bolj zanimivi"). "Kako se lahko en sam človek s svetlobnim mečem zoperstavi fašističnemu redu?" Lukovo vprašanje je na mestu. A vsaka nova Vojna zvezd je novo upanje.

Ocena : 5-; piše Ana Jurc