Zlata mrzlica se je na severu ameriške celine začela že leto prej, avgusta 1896, ko so ameriški zlatokop George Carmack, njegova indijanska soproga Kate, njen brat Skookum Jim in Skookumov nečak Dawson Charlie v potoku Bonanza Creek, enem od pritokov Klondika, našli večje količine zlata.

V nekaj mesecih so zlatokopi zasedli vsak kotiček Bonanze ter prečesali potok po dolgem in počez. A pravi stampedo zlatokopov se je začel šele leto dni pozneje, ko so se v Seattle in San Francisco vrnile ladje, polne zlata.

Stampedo proti severu
Misel na zlato na "zadnji meji" (Last Frontier, vzdevek Aljaske, op. a.) celine, ki samo čaka, da ga izperejo in izkopljejo, je obsedla ljudi z vsega sveta, še posebej pa Američane, ki so prodali vse, kar so imeli, in pol stoletja po kalifornijski zlati mrzlici krenili na epopejo proti severu. Približno 100.000 jih je bilo, ki so se podali proti Klondiku, vključno z županom Seattla - cilj jih je doseglo le 30.000.

Do poldneva tistega julija so zagrizeni zlatokopi že pokupili vsa mesta prav do zadnjega na ladji SS Portland, ki se je vračala na Aljasko. Njihov cilj je bil Dawson City, takrat še indijanski zaselek v kanadski provinci Yukon, ki se je kmalu razcvetel v zlatokopsko mesto, polno hotelov, saloonov in bordelov. Na svojem vrhuncu je štel okoli 35.000 prebivalcev (danes jih ima samo 1.370) in je bil največje kanadsko mesto zahodno od Winnipega in severno od Vancouvra.

Kalvarija do Dawson Cityja
A od Seattla do obljubljene dežele sredi odročne, praktično neposeljene province, je bila dolga pot. Za mnoge pot, ki ji niso bili dorasli, za mnoge pot, sredi katere so obupali, za mnoge kalvarija, ki se je vlekla tako dolgo, da ko so do Dawsona po dveh letih prišli, so tamkajšnje zaloge zlata že popolnoma skopnele.

Do Dawsona je namreč vodilo več poti, katero so zlatokopi izbrali, pa je bilo odvisno tako od njihovih finančnih kot fizičnih zmogljivosti. Najdražja pot je bila morska - z ladjo iz Seattla do St. Michaela na Aljaski, od tam pa po reki Yukon do Dawson Cityja. To pot je izbralo slabih 3.000 mož, stala pa je več, kot je večina lahko plačala.

Živa kača na Chilkoot
Skoraj 2.000 mož je skušalo Dawson doseči po težki, celinski poti čez Edmonton, in večina od teh (če so sploh preživeli) je zlato mrzlico zamudila, tako dolgo so potrebovali. Največ zlatokopov se je odločilo za najbolj direktno pot - od Seattla do Skagwaya, malega aljaškega pristaniškega mesta na meji s Kanado, od tam pa čez prelaza Chilkoot ali White Pass do Yukona.

Prav od tu prihajajo najbolj ikonične fotografije klondiške zlate mrzlice, tiste, na katerih se dolga strnjena veriga kot mul otovorjenih zlatokopov mukoma vzpenja proti zasneženemu, 1146 metrov visokemu prelazu Chilkoot. Živa kača človeških mravelj, ki je korak za korakom počasi napredovala po 1500 "zlatih stopnicah", ki so jih pozimi vrezali v led.

Peklenski pol kilometra dolg vzpon je bil prvi del 50 kilometrov dolge pešpoti do Yukona, večina zlatokopov pa se je morala v treh mesecih do prelaza povzpeti kar od 20- do 40-krat, da so lahko pretovorili tono zalog, kot so jih potrebovali za eno leto. Kanadska gorska policija namreč ni spustila čez mejo nobenega brez zahtevane količine, potrebne za preživetje na neizprosnem severu.

Nekatere so med vzpenjanjem pokopali snežni plazovi, druge bolezni in izčrpanost, spet tretje pa je že pred vzponom vse minilo, zato so se raje ustalili kar v Skagwayju in tam začeli take in drugačne posle, ki so oskrbovali zlatokope - bodisi z opremo, bodisi z ženskami. Mestece, znano kot "vrata v Klondike", ki pa je naglo pridobivalo bolj zlovešč sloves "pekla na zemlji", je bilo divje, bučno, brenčalo je od obetov tistih, ki so upali, da bodo obogateli, in od pokanja duš tistih, ki so se jim sanje razblinile.

Divji Skagway, "vrata v Klondike"
Sèm so se zgrinjali umetniki, podjetniki, izobčenci, kvartopirci in prostitutke, ki so na sever prišle pod krinko "igralk", kar prikazujejo tudi arhivske fotografije.

Med zlatokopi je bil tudi 21-letni Jack London, ki je o svojem doživljanju klondiške zlate mrzlice pozneje napisal knjižni uspešnici Klic divjine in Beli očnjak. "Raje bi bil izjemni meteor, vsak moj atom bleščeče razsvetljen kot pa zaspan in večni planet," je zapisal in s tem povzel številna mnenja tistih, ki so tvegali vse in se odpravili v lov na zlato.

Na vrhuncu je štel Skagway 80 saloonov, tri pivovarne in nepregledno število javnih hiš. Imel je tudi električno razsvetljavo in telefone, skratka, vse, kar so imela moderna mesta na celini. To je bil kraj, kot pisan na kožo lakomnim trgovcem in prevarantom, ki so samo čakali, da pretentajo in opetnajstijo naivne, obupane zlatokope.

Na čelu te druščine dvomljivega slovesa je bil lokalni šerif Jefferson Randolph "Soapy" Smith, prevarant prve vrste, ki je imel pod svojim okriljem saloone, igralnice in podkupljene predstavnike oblasti.
Soapyjeva najbolj zloglasna prevara je bil lažni telegrafski urad, kjer je domotožnim zlatokopom obljubljal, da lahko, v zameno za plačilo, seveda, pošljejo telegram svojim najdražjim kamor koli na svetu - štiri leta, preden je Skagway dejansko dobil telegrafsko službo. Njegovo sleparstvo se mu je nazadnje maščevalo - leta 1898 ga je ustrelil eden od zlatokopov, ki jih je Soapy opeharil.

Po prelazu še pohod in reka
Ti kraji nikakor niso bili ustvarjeni za šibke, nemočne in naivne. Če so nadobudni iskalci sreče svoje popotovanje začeli s pozerskimi fotografijami v zlikanih, pražnjih oblekah v fotografskih studiih v Seattlu, so bili do takrat, ko so se dejansko zakopali v delo v rudnikih, le še bleda senca sebe. Obledele fotografije prikazujejo shujšane, umazane, razcapane moške votlih oči in ubitega pogleda.

Če so preživeli Chilkoot in dosegli Yukon, so bili namreč šele na pol poti - pri čemer so nekateri že do sem prehodili več tisoč kilometrov. Na bregovih jezera Bennett so postavili tabor in celo zimo sekali drevesa, da so iz debel nato vezali splave, s katerimi so se pomladi, ko se je led stalil, z vsemi zalogami in opremo spustili 800 kilometrov po reki, polni brzic, kanjonov in drugih nevarnosti.

Od vseh tistih 100.000, ki se jih je odpravilo na lov na zlato, in od vseh tistih 30.000, ki je do Klondika in Dawson Cityja dejansko prispelo, jih je nazadnje le pičlih 300 našlo dejansko toliko zlata, da so obogateli.

Pomembna je pot, ne cilj?
Kanadski zgodovinar Pierre Berton piše, da so številni razočarani zlatokopi po vseh prestanih mukah v Dawsonu samo še prodali svojo opremo za povratno vozovnico, mnogi pa so bili celo takrat, ko je zlato še bilo, tako dezorientirani in zmedeni ob prihodu v kaotično mesto, da so samo tavali naokoli in se jim ni niti ljubilo iskati zlata.

"Za mnoge ljudi se je zdela največja posebnost klondiške zlate mrzlice sama pustolovščina. Zlatokopstvo pa je bila druga zgodba," piše uradna brošura parka Klondike Gold Rush v Skagwayu.

Fotografije: Kaja Sajovic (barvne; Skagway in Yukon);
Wikipedia in AP (črno-bele)