"Ko dežuje, se moram z dežnikom tako obračati, da ga ne odnese, da ga ne obrne, da me dež povsem ne zmoči, in takšno manevriranje se mi zdi podobno prevajalskemu procesu, ves čas moraš paziti na najrazličnejše stvari in ostaneš – suh," tako proces prevajanja opisuje Đurđa Strsoglavec, profesorica in prevajalka, ki na oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani predava južnoslovanske jezike. Je tudi predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev ter je doslej prevedla veliko romanov in pesmi najbolj znanih hrvaških in srbskih avtorjev.

Prevajanje je resna zadeva
S prevajanjem se je začela ukvarjati kot študentka, na začetku je prevajala članke v revijah, potem zahtevnejša publicistična besedila, strokovna besedila, povezana z njenim študijskim področjem, in na koncu leposlovje. Na polici nad njeno prevajalsko mizo so danes prevodi Dubravke Ugrešić, Renata Baretića, Pavla Pavličića, Kristijana Novaka, Gorana Tribusona, Daše Drndić, če omenimo samo nekatere sodobne hrvaške pisatelje in pisateljice. Prevajanje jemlje zelo resno: "Biti moraš 100-odstotno posvečen temu, ne smeš biti z mislimi še kje drugje, pa malo mimogrede še kaj prevedeš, ker se potem seveda zgodi to, kar je problematično: da izvirnik govori nekaj, prevod pa nekaj temu približnega. Mimogrede se kaj spregleda, se kaj malo na hitro razume v napačnem pomenu ali se kakšna besedna igra spregleda ali kaj takega."

Boj s časom
Đurđa Strsoglavec meni, da si prevajalec za svoje delo predvsem mora vzeti čas, prevajanje mora postati del njega. "Vsaj jaz tako delam, čisto sem v tem, ker si ne moreš privoščiti, da bi izgubil ta tok, ker se to potem pri prevodu lahko pozna." Kot profesorica na fakulteti, prevajalka in povrhu predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev ima tudi sama težave s časom: "To funkcionira tako, da trpijo včasih doma, včasih prijatelji, včasih sama trpim, malo se znajdem, malo si obveznosti organiziram tako, da gre."
Narečja in "ije" in "je", ki ju v slovenščini ni
Pri prevajanjih se sreča z najrazličnejšimi izzivi, kot so besedne zveze ali uganke. Zanjo je pravi izziv prevajanje narečij: "Izvirnik je denimo v hrvaščini in nastopa literarna oseba, ki je okarakterizirana z govorico. In ta govorica je na primer bosanska ali srbska. Znotraj hrvaškega besedila to lepo funkcionira in tudi hrvaški bralec to razume. V slovenščini pa ni razlike, recimo, med ije – je – e, ampak je samo e in konec. Potem moram najti neke rešitve, ki ne bodo okorne, ki bodo zveste temu, kar se dogaja v izvirniku. Malo krmarim in iščem najoptimalnejšo rešitev."

Dva mehka đ
Đurđa je hrvaškega rodu, zato ima v imenu dve črki đ. Včasih je prisiljena pisati svoje ime na različne načine, ampak je to ne moti: "Če imena ne morem zapisati z đ-jem, potem ga seveda zapišem z dj, v elektronski pošti je potem to malo predolgo, pa je d brez črtice. Kdor ne ločuje med mehkim in trdim glasom, me zapiše z dž. S tem nimam težav. Mislim, da mi kar ustreza to ime, da je dobra sinergija med nama."
Đurđa Strsoglavec včasih prevaja tudi iz slovenščine v hrvaščino. Med ljubšimi takšnimi prevodi pa je vsekakor prevod Kozlovske sodbe v Višnji Gori Josipa Jurčiča.