Če slutite, da je dinamika spopada med vzkipljivim, nasilniškim predsednikom in novinarsko srenjo malce preveč aktualna, da bi bila naključna, imate prav: Spielberg je projekt, ki je bil v predprodukciji kar nekaj časa, pospešeno na prvi tir postavil lani spomladi, nato pa glavni vlogi razdelil Meryl Streep in Tomu Hanksu, dvema glasnima kritikoma Trumpove administracije.

Kar ni kritika: navsezadnje je inteligentno opaziti na prvi pogled skrito zgodovinsko analogijo in jo na očiten način uporabiti v kritičnem filmu. Škoda je le, da se Spielberg, ki so mu zgodbe o spopadu "malega človeka" z velikim, zlobnim sistemom pisane na kožo, za odtenek preveč naslanja na pravičniški ton moralne superiornosti - na točno tisti vase zaverovani idealizem, ki je najbrž delno pripomogel k republikanski zmagi na zadnjih predsedniških volitvah. Junaki ne morejo kaj, da si ne bi čestitali za svoj nesebični in junaški boj v imenu svobode tiska in demokracije.

V uvodnem kadru se za hip znajdemo v zatohlem, kaotičnem peklu vietnamske vojne. Med kamufliranimi ameriškimi vojaki, ki so ujeti pod točo strelov v džungli, je eden, ki je videti še posebej izgubljen in paničen. S seboj je prinesel pisalni stroj. Daniel Ellsberg (Matthew Rhys) je analitik neprofitne korporacije RAND, v Vietnamu po naročilu ministrstva za obrambo, da oceni možnosti za pozitiven izid ameriške misije. Ellsberg je s fronte prišel v enem kosu, nato pa postal žvižgač: na tisoče strani zaupnih dokumentov je predal najprej New York Timesu, pozneje pa še Washington Postu. Razlogi za uradnikovo "veleizdajo" državnih skrivnosti so podani skopo in niso zares bistvo zgodbe: na letalu domov je slišal ministra za obrambo Roberta Mcnamaro (Bruce Greenwood) rentačiti o tem, kako je položaj v Vietnamu vsak dan hujši, takoj po sestopu z letala pa je isti možak novinarjem postregel s klišejskimi floskulami in lažnim optimizmom.

V nadaljevanju je dogajanje filma zgoščeno v zatohlih pisarnah in razmetanih uredništvih; ne pričakujte pregonov z avtomobili, izbruhov nasilja ali stranske zgodbe z ljubezenskim zapletom. Po opisanem prologu se središče zgodbe preseli h Katharine Graham (Meryl Streep) in Benu Bradleeju (Tom Hanks), založnici in uredniku časopisa The Washington Post, ki je bil pred afero z "vietnamskimi dokumenti" samo lokalen časopis, neprimerljiv s statusom New York Timesa. ("Še niste utrujeni od tega, da berete novice, namesto da bi o njih poročali," razdraženo zavzdihne Bradlee, ko jih Times spet enkrat prehiti z ekskluzivo.)

V novoreku hollywoodskih blocbusterjev je film Zamolčani dokumenti preddel klasike Vsi predsednikovi možje (1976) - Spielberg na neki točki eksplicitno aludira na afero Watergate, ki je izbruhnila po dogodkih v njegovem filmu. Zdi se, da so bile poleg "časopisnih dram" Spielbergov navdih tudi Hitchcockove srhljivke: zlovešče približani kadri, denimo kraja zaupnih dokumentov iz sefa, se zdijo kot hommage velikemu mojstru. Vprašanje je samo, ali lahko Spielberg ponovi uspeh tematsko sorodne drame V žarišču, ki je predlani domov odnesla oskarja za najboljši film in najboljši scenarij.

Nekonvencionalno pri scenariju Zamolčanih dokumentov je to, da poudarek z novinarskega poročanja prenese na dilemo uprave, ki bo morala, če časopis res objavi pentagonske dokumente, nekako sanirati kolateralno škodo v svojih odnosih z Belo hišo. Posledično to sicer pomeni, da je težje najti empatijo do obeh privilegiranih, petičnih protagonistov, ki jima morda grozi poklicni polom, a njuna dolgoročna dobrobit, roko na srce, ni zares ogrožena.

Meryl Streep je seveda spet izjemna v vlogi ženske, ki se je po moževem samomoru nepričakovano znašla na čelu založniške hiše in s tem v "fantovskem klubu". Čeprav jo kolegi v sejni sobi obravnavajo, kot da ne obstaja, in čeprav jeclja, ko mora govoriti pred njimi, ima dovolj hrbtenice, ko je čas za težke odločitve. Tom Hanks v vlogi urednika, ki bi lahko bila "samo" stranska, išče ravnotežje med idealizmom in robatostjo. Bruce Greenwood je zanimiv lik kot nekdanji minister za obrambo, človeški, nič kaj demonični obraz vladne zarote. Še en zanimiv detajl: Richard Nixon igra samega sebe. Na platnu ga vidimo samo kot oddaljeno silhueto, njegovo jadikovanje o "izdajalskih" medijih pa je avtentičen odlomek z zloglasnih arhivskih posnetkov.

Spielberg, ki se nikoli ni upiral rahli sentimentalnosti, novinarski poklic portretira z leskom nostalgije po preddigitalnih časih: fotokopirani dokumenti v kupčkih po tleh v Bradleejevi dnevni sobi, detajli tiskarskega stroja, tekoči trakovi z morjem svežih časopisov, tovornjaki, ki razvažajo snope časopisov nestrpnim bralcem ... (Direktor fotografije je spet njegov stalni sodelavec, Janusz Kamiński.) Implikacija vsega tega je verjetno nostalgija po podjetjih v družinski lasti, po časih, ko so Američani še lahko zaupali višjemu razredu (v katerega sodi dinastija Katharine Graham), da bo ravnal z integriteto in v interesu ljudstva.

Zamolčani dokumenti je morda kritičen, ni pa jezen film: gledalca skuša pomiriti z vero v inherentno dobroto v ljudeh, ne pa podžigati njegove jeze. S pozivom k enakopravnosti med spoloma na delovnem mestu in svobodi tiska je absolutno ujel trenutni zeitgeist, obenem pa s svojim pristopom vsevednega pripovedovalca negira kaotičnost sodobnega sveta. Namesto umazane resnice dobimo sanirano parabolo o odpornosti človeškega duha.

Ocena: 4-, piše Ana Jurc