Lady Bird s petimi oskarjevskimi nominacijami (tudi za najboljši film in najboljšo režijo) ni samo tisti film, ki naj bi popravil "napako" zlatih globusov in njihove konvencionalne izbire nominirancev, ampak tudi "veliki up" aktivistk, ki so zbrane pod oznako #TimesUp in ki se bojujejo za izravnavo razmerij moči v Hollywoodu. Morda je zato po ogledu kdo razočaran nad tem, da je videl "samo" introspektivno komedijo o odraščanju - kot da to ni dovolj velik ali pomemben žanr, da bi zares štel. (Osebno sem veliko bolj ravnodušna ob poplavi konvencionalnih, linearnih zgodovinskih hagiografij, kakršna je Najtemnejša ura.) Že res, da je najstniških filmov kot listja in trave, a ne spomnim se, kdaj bi nazadnje kateri tako nepretenciozno, a natančno zadel pravo čustveno noto. Njegova lepota je ravno v tišinah med replikami, v nežnih detajlih Sacramenta, ki ga avtorica opisuje s takšno pozornostjo. ("Ljubezen in pozornost ... mar ni to dvoje eno in isto?" pripomni priletna nuna v filmu.)

Piše se leto 2002 ("Edina zanimiva stvar je to, da je letnica palindrom") in Lady Bird (Saoirse Ronan) je stara 17 let. V resnici ji je ime Christine, a se ji to poimenovanje upira vsaj toliko kot nižji srednji razred, iz katerega izhaja. Obsedena je z mislijo na to, da bo lahko že čez nekaj mesecev zapustila osovraženi Sacramento, kjer odrašča, in katoliško srednjo šolo zamenjala za kako liberalno fakulteto na vzhodni obali. Njeni starši tega sicer ne morejo plačati in tudi Lady Bird sama nima pojma, kaj sploh hoče študirati (da njenih kilavih ocen niti ne omenjamo), a njena goreča vera v lastne sposobnosti je neomajna. Samo pomislite, kako redko na platnu vidimo srednješolko, katere glavne značajske poteze niso pretirana nesamozavest in kompleksi v zvezi z lastnim videzom ali fanti. Lady Bird bi bila zlahka klišejski lik, a ravno zato, ker se ne boji svojih (pre)visokih ambicij, je vsaj toliko revolucionarna kot Ana Karenina, ki jo citira grafit na steni njene sobe.

O tem, da scenarij ne prinaša enoznačnega predalčkanja, priča tudi lik protagonistkine mame. Medtem ko se njen brezposelni mož (Tracy Letts) bojuje z depresijo, Marion (Laurie Metcalf) družino drži nad vodo s svojo službo medicinske sestre; jasno je, da si ne sme privoščiti niti dneva bolezni ali oddiha, če nočejo vsi skupaj potoniti v revščino. Marion zato tudi nima potrpljenja za snobovski prezir svoje edine hčerke; brez oklevanja in brez takta da punci vedeti, kakšen je realen domet njene akademske povprečnosti.
Saoirse Ronan in Laurie Metcalf do potankosti zadeneta odnos, ki ga poznajo vse mame in hčerke: bojno polje, na katerem v enem trenutku vlada premirje, v naslednjem pa se nekdo vrže iz vozečega avtomobila. Kako lahko mama pripravi hčerko na življenjska razočaranja, ne da bi pri tem strla njenega duha? Kako lahko hčerka stremi k boljšemu življenju, kot ga ima njena mama, ne da s tem zanikala svoje korenine? Gerwigova brez moraliziranja pokaže, da je empatija do bližnjega temelj vseh človeških odnosov.

Če po Pokliči me o svojem imenu kdo še vedno ne verjame, da je Timothée Chalamet veliko odkritje lanskega leta, ga bo 22-letnik morda dokončno prepričal kot Kyle, variacija klasičnega srednješolskega frajerja, ki kadi samo na roko zvite cigarete, sovraži vse okrog sebe in "ne verjame" v mobilne telefone, češ da so samo kamuflirane vladne sledilne naprave. Že ob pogledu nanj nam je jasno, da Kyle ni tiste vrste fant, ki bi vračal globoko vdanost, s katero ga zasipavajo vrstnice - a Lady Bird bo morala to ugotoviti sama. Na podoben način so izrisane nune, ki poučujejo v gimnaziji: nobena med njimi ni zlobna diktatorka in nobena ni nevzdržno sladkobna; vse so resnični, tridimenzionalni liki. (Morda najbolj komičen trenutek v celem filmu je prizor, v katerem mora nogometni trener prevzeti vodenje dramskega krožka; Shakespearov Vihar režira, kot bi razlagal taktiko na igrišču.)

Seveda vemo, da bo v bitki za oskarja letos težko premagati Frances McDormand (Trije plakati pred mestom), a Saoirse Ronan še enkrat dokazuje, da je ena najboljših igralk svoje generacije. A glede na to, da ima pri 23 letih že tretjo oskarjevsko nominacijo, bo tudi njen čas gotovo še prišel.

Očarljiva je tudi scenografsko-kostumografska plat filma: cel kup detajlov pripomore k avtentični rekonstrukciji obdobja, ki ni čisto zgodovina, a je vendar toliko drugačno od trenutnega, da bi vsaka napaka bodla v oči. Seveda se Greta Gerwig spomni, da so kul mulci na domačih zabavah poslušali Timberlakovo Cry Me A River in da je vsaka omemba New Yorka sprožila pogovor o terorizmu. Greta Gerwig je bila rojena leta 1983: Lady Bird je med drugim tudi ljubeč portret poslednje generacije, ki ni odraščala prilepljena na ekrane in povsod dostopno medmrežno povezavo; morda je moja naklonjenost do filma tudi posledica tega, da v filmu prepoznam elemente svoje mladosti, ki jih praviloma v popkulturi ne vidimo. A raba nostalgije tokrat ni v službi ciničnega apela na gledalčeva/potrošnikova čustva, prej razmislek o tem, katere podrobnosti, ki smo jih svoj čas jemali za samoumevne, bodo nekoč le še pozabljen relikt preteklosti.

Če bo avtorica 4. marca dobila oskarja za najboljšo režijo, bo šele druga ženska v zgodovini s to nagrado (doslej edina je Kathryn Bigelow z oskarjem za režijo Bombne misije). To je širša slika, a Lady Bird je, ironično, mojstrovina v detajlih - "majhna", vsakdanja zgodba, ki išče neubesedene izkaze ljubezni v vsakodnevnem in rutinskem.

Ocena: -5; piše Ana Jurc