Črni panter v kinematografe prihaja otovorjen s celim kupom pričakovanj, povezanih z zastopanostjo in političnimi temami, da je lahko pozabiti, da govorimo "samo" o filmu o superjunaku. A v resnici je fascinanten prav zaradi svoje popredalčkanosti: pokaže, kako kakovosten je z dobrim pristopom lahko žanr, o katerem smo mislili, da vemo že vse. Pokaže, kaj vse je mogoče, če novi, drugačni glasovi dobijo priložnost, da reinterpretirajo kanon že neštetokrat videnih zgodb. (Relativna) svežina in inovativnost v času, ko je povprečen gledalec izčrpan od repetitivnosti in večne enakosti blockbusterskih pravil. Svet pač postane večji, ko enkrat odpreš vrata svoje zabarikadirane hiše.
V "zlati dobi" Marvelovih spektaklov se je svet torej povečal za Wakando, fiktivno afriško deželo, ki ji mora po nenadni očetovi smrti zavladati T'Challa (Chadwick Boseman). V očeh sveta je Wakanda obubožana dežela tretjega sveta, skrita v goščavi in obdana z gorami - v resnici pa je deželica tehnološki čudež, eldorado izobilja in tehnološke naprednosti; s pristajanjem na stereotip o afriškem uboštvu se samo branijo pred vdori in nevarnostmi iz zunanjosti. Wakandska odločitev za izolacijo je nič drugega kot strahopetnost, pa čeprav morda upravičena - to nam da Coogler jasno vedeti.
Ob T'Challajevi prvi vrnitvi domov se dvigne nevidni zastor, ki razkrije pravo Wakando, "afrofuturistični" paradiž, sijoč amalgam tradicionalne afriške arhitekture in napredne tehnologije. Scenografija in kostumografija, ki z ogromno ljubezni do detajlov inkorporirata elemente afriških kultur s celotne celine, sta osupljivi. Lahko je razumeti, da je razglednica Wakande razumljena kot idealizirana podoba tega, kakšen bi bil svet brez katastrofalnih posledic kolonizacije; v njem se izročilo preteklosti prepleta z vizijo in dosežki prihodnosti.
Črni panter je film, ki se na vsakem koraku zaveda in poudarja svojo rasno identiteto. Prisotna je v vsakem detajlu, od naropanih artefaktov v British Museumu do mulcev, ki poslušajo hiphop na košarkarskem igrišču. In če je film nezgrešljiv poklon črnski kulturi, je onkraj tega tudi univerzalna zgodba o družinah in njihovih temnih skrivnostih. Osnovno gonilo peripetije je usodna napaka, ki jo je v mladih letih zagrešil T'Chaka, T'Challajev oče. Svoj greh je skušal prikriti, zato se je razrasel v sramotno skrivnost, ki Wakando razjeda navznoter. T'Challa je torej sin, ki se mora spopasti z očetovo dediščino (spomnimo se, da je temo očetov in sinov, sicer na drugačen način, načenjal tudi zadnji film v Thorovi franšizi, Ragnarok).
Morda bi po do zdaj povedanem lahko sklepali, da je Wakanda svet, ki so ga ustvarili in ga vodijo samo moški - a v resnici so ženske njegov daleč najbolj spektakularen del. Okoye (Danai Guirra), generalka na čelu elitnega bojnega odreda Dora Milaje, je najbolj karizmatičen lik bojevnice po Antiopi (Robin Wright) v Čudežni ženski (za njima pa v resnici dolgo ni nikogar). Pred likom vohunke Nakie (Lupita Nyong'o) bi se Črna vdova lahko samo skrila, Angela Basset pa je dostojanstvena kot kraljica mati. Naječje odkritje filma pa je Letitia Wright kot princesa Shuri, T'Challajeva sestra (in nekakšen Q njegovemu Bondu).
Naslovni junak, šamanski bojevnik v dresu velike mačke, ima na trenutke skoraj shakespearjanske razsežnosti: T'Challa bo moral razmisliti o teži krone, ki si jo je nadel, in o tem, ali sta osebna integriteta in oblastništvo nezdružljivi kategoriji.
Črni panter je prelomen in markanten film - ne kljub temu, ampak tudi zato, ker se drži zdaj že rutinskih formulaičnih pravil igre (ja, tudi tukaj ne gre brez epizodne vlogice za Stana Leeja). Samo v prizorih velikega končnega spopada se morda čuti, da Coogler preklopi na avtopilot, sicer pa mu je znotraj okvirov vseh pravil uspelo ustvariti svež, izrazito avtorski film z univerzalno zgodbo v specifičnem kontekstu in z jasno razumljivim političnim sporočilom. Režiser ne tematizira samo zatiranja ene rase pod čevljem druge, ampak pokaže tudi, do kakšnih krvoločnih razdorov pride znotraj skupnosti v podrejenem položaju.
Morda se komu zdi nepotrebno, v megalomanski blockbuster inkorporirati politični aktivizem, a ravno apriorni odpor, s katerim je toliko ljudi - tudi pri nas - sprejelo že sam obstoj tega filma (ker imajo s Thorom toliko več skupnega?!), priča o tem, kako pomembno je, da je začel najkonvencionalnejši med žanri preizkušati meje svojih zmogljivosti. Da se je končno lotil upodabljanja ogromnega dela populacije, ki zgodovinsko sebe ni videla drugje kot v dramah o suženjstvu in apartheidu.
Ocena: -5, piše Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje